Jedro

Tožniki so sporno zemljišče priposestvovali ob upoštevanju priposestvovalne dobe njihovega pravnega prednika in se je v letu 2000 priposestvovalna doba že iztekla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: dopustilo objektivno spremembo tožbe; primarni tožbeni zahtevek delno zavrnilo, delno pa zavrglo, kot to izhaja iz II. in III. točke izreka; delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, tako da se ugotovi, da so tožniki pridobili lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja po svojem pravnem predniku A. V. ter postali lastniki nepremičnine s parc. št. *49/2, k. o. X ter lastniki tistih delov nepremičnin s parc. št. 1052, in 1151/1, k. o. X, ki so določeni v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga je v tem sodnem postopku izdelal sodni izvedenec geodetske stroke, in so označeni z rezerviranimi številkami parc. št. 1052/1 in 1151/3, oboje k. o. X, vsak do 1/3 (IV. točka izreka); kar je tožeča stranka s podrednim tožbenim zahtevkom zahtevala več, je sodišče zavrnilo (V. točka izreka); glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške v višini 772,81 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženka), ki izpodbija IV. in VI. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek tožnikov zavrže oziroma zavrne ter tožnikom naloži v povračilo vse toženkine stroške postopka. Zatrjuje, da sodba v bistvenih delih ni zadosti obrazložena, deloma je obrazložitev v nasprotju sama s seboj in se sodbe ne da preizkusiti. Predmetni postopek ne poteka zaradi pridobitve lastninske pravice, temveč zgolj zaradi ugotovitve načina pridobitve lastninske pravice, kar izhaja iz dikcije tožbenih zahtevkov. Toženka je že tekom postopka opozarjala, da je tožba nesklepčna in tožniki nimajo pravnega interesa za vodenje postopka, saj jim ugotovitev, da so postali lastniki določenih nepremičnin ter na kakšen način, ne daje nobene pravice ali ugodnosti.

Glede vsebine tožbenega zahtevka je sodba v nasprotju sama s seboj, saj sodišče mestoma zahtevka obravnava drugače, kot se glasita, mestoma pa tako, kot se glasita. Primarni tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo, ker je glede načina pridobitve neodpravljivo nesklepčen. Problematičnost zahtevka je po mnenju sodišča sklicevanje na verigo sklepov o dedovanju, s čimer je sodišče opredelilo, kaj je predmet postopka. Nasprotno je v 9. točki obrazložitve zapisalo, da je bistvo primarnega in podrednega zahtevka ugotovitev solastninske pravice tožnikov. Takšno naziranje sodišča je nasprotujoče vsebini tožbenih zahtevkov. Tožniki niso vtoževali ugotovitve, da so solastniki, temveč na kakšni podlagi so nekoč postali solastniki. Toženka je opozarjala, da je podredni zahtevek nerazumljiv, na to je opozorilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi in sklepu z dne 11. 10. 2017. Sodišče prve stopnje je poskušalo odpraviti nerazumljivost in je tožbeni zahtevek napolnilo in omejilo kar samo. Ker tožniki zahtevka niso dopolnili tako, da bi bil enoznačen, bi bilo treba zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti. IV. točka izreka sodbe vsebinsko ni opredeljena in ni jasno določeno, kakšna je odločitev sodišča. Iz obrazložitve je mogoče sklepati, da je sodišče deloma ugodilo tožbenemu zahtevku, iz samega izreka sodbe pa to ne izhaja jasno. Odločitev sodišča o delu tožbenega zahtevka, kot je opredeljen v točki IV. izreka sodbe, ni razvidna, sodbe ni mogoče preizkusiti.

Sodišče je povzelo naziranje tožnikov, da je priposestvovalna doba potekla leta 1993, ko je bil v veljavi še Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Kljub temu je ugotovilo, da so nepremičnine priposestvovali neposredno tožniki, pri tem pa ni obrazložilo, kdaj točno naj bi pridobili lastninsko pravico in zakaj nepremičnin ni priposestvoval A. V. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Preizkusiti je tudi ni mogoče v 32. točki obrazložitve, v kateri je sodišče zapisalo, da so se dediči v letu 1973 po takratni sodni praksi (torej A. V., S. V.1 in ostali) še lahko dogovorili o dedovanju dela nepremičnine, ne da bi bila pred tem urejena parcelacija. Sodišče svojega mnenja ni obrazložilo. Iz sklepa Občinskega sodišča v Ljubljani z dne 31. 5. 1973 izhaja drugače. Sodišče je nadalje ugotovilo, da naj bi imel dogovor med dediči lastninskopravne učinke. To vsebinsko pomeni, da je po mnenju sodišča pokojni A. V. lastninsko pravico na neoddeljenem delu površine pridobil že s samo sklenitvijo dednega dogovora. V takem primeru sporne površine ni mogel hkrati še priposestvovati, tudi iz teh razlogov sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je sama s seboj v nasprotju.

Sodba ne pojasni, kdaj naj bi prišlo do priposestvovanja in sodišče nakazuje različne trenutke nastopa priposestvovanja. V 36. točki obrazložitve meni, da je A. V. pridobil posest s sklenitvijo dednega dogovora v letu 1973, torej bi priposestvovalna doba potekla 10 ali 20 let kasneje. V 13. točki sodbe sodišče izrazi stališče, da naj bi tožniki nepremičnino priposestvovali pred letom 2009. V 40. točki je zapisano, da so tožniki nepremičnino priposestvovali pred smrtjo S. V., ki je umrl v letu 2007. Sodišče nadalje obrazloži, da je priposestvovanje nastopilo, preden je I. V. materi tožnikov rekla, da to ni več njihovo, kar naj bi bilo eno do dve leti pred smrtjo S. V. in bi torej priposestvovanje nastopilo najkasneje v letu 2006. Sodišče nepravilno ugotavlja, da naj bi imeli tožniki nepremičnine v posesti do leta 2012, saj so sami trdili, da naj bi imeli nepremičnine v posesti do trenutka, ko se je vknjižila lastninska pravica toženke, torej do leta 2008. Da sporne površine niso imeli v posesti, izhaja tudi iz izpovedi P. O. Iz njegove izpovedi je jasno razvidno, da so tožniki že v času smrti A. V. vedeli, da slednji ni zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin. Toženka je jasno trdila, da tožniki niso imeli posesti in dokazovala, da je npr. v letu 2009 nepremičnino urejal njen sin C. V., vendar je sodišče zapisalo, da ni pomembno, kdo je posest obdeloval v letu 2009. V nasprotju z obrazložitvijo, da so imeli tožniki posest do leta 2012, je tudi mnenje sodišča, da je razumljivo, da tožniki za hiško in okolico niso mogli več skrbeti potem, ko jim je toženka začela oporekati njihovo lastninsko pravico. Sodišče je nekritično sprejelo nedokazano trditev A. O., da je površino po naročilu A. V. kosil S. V. Obstoj takega dogovora ni dokazan in ni bil predhodno zatrjevan, tudi sodišče ga označi le kot možnega. Sodišče nepravilno ugotavlja, da toženka in njen pravni prednik na nepremičnini, ki je v njuni zemljiškoknjižni lasti, nista imela dobroverne lastniške posesti, saj sta tako posest imela od leta 1973, A. V. pa je nepremičnino lahko uporabljal le na podlagi dovoljenja lastnika.

Sodišče domnevno dobroverno lastniško posest tožnikov in njihovega pravnega prednika temelji v dednem dogovoru iz leta 1973, ki je vsebovan v sklepu o dedovanju, vendar dogovora ne upošteva in mu pripisuje drugačno vsebino, kot je dejansko ima. Neutemeljeno in brez ustrezne trditvene podlage domneva, da niti sodišče niti stranke dogovora, ki so nepremičnine izrecno označevale s parcelnimi številkami, teh istih številk niso poznale. Zmota naj bi bila tako velika, da naj bi pozabili celo na stavbo. Sodišče je v 33. točki obrazložitve zapisalo, da je iz sklepa o dedovanju parc. št. *49/2 izpadla pomotoma, prav tako naj bi bila namesto parcele 1052 pomotoma navedena parcela 1152. Sodišče tako meni kljub temu, da gre za dedni dogovor, ki ga ni izpodbijala nobena stranka ter stranke tega postopka o tem niso soglasne, dokazov, ki bi kazali na zmoto, pa ni. Iz sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sodišče meni, da je parcela št. *49/2 iz dednega dogovora izpadla pomotoma in da je bila volja vseh tedanjih pogodbenikov, da bo kar v lasti A. V. Zgolj začetek uporabe hiške na omenjeni parceli, ki je med strankami nesporno nastopil 14 let kasneje, ne more izkazovati pomote. Tudi če bi se sledilo stališču, da je A. V. od leta 1973 uporabljal hiško na parceli št.*49/2 (pa je ni), glede na dejstvo, da v dogovoru ni zajeta, A. V. ni mogel imeti razloga za prepričanje, da mu pripada. Uporabljal jo je lahko le zato, ker mu je to začasno dovolil njen lastnik. Sodišče je zanemarilo vsebino dogovora iz leta 1973, kar izhaja tudi iz 45. točke obrazložitve, v kateri je zapisano, da ni bistveno, katere parcele so zajete v površino 400 m2. S tem je priznalo, da pravne podlage za uporabo nepremičnin s strani A. V. ni mogoče najti v dednem dogovoru. Uporabljal je namreč površine, ki ležijo izven izrecno dogovorjenih parcel. Sodišče je povsem nepravilno uporabilo tudi pravila o dokaznem bremenu. V 38. točki sodbe je navedlo, da meni, da je sporna parcela št.*49/2 pri sklepanju dednega dogovora izpadla pomotoma ter da naj bi bila namesto parcele 1052 pomotoma navedena parcela 1152, ker toženka ni ponudila druge možnosti, kaj naj bi sicer obsegalo dogovorjenih 400 m2. Toženka tega sodišču ni dolžna predlagati, saj meni, da tožnikom ne pripada ničesar. Sodišče je s prevalitvijo dokaznega bremena na toženko ravnalo v nasprotju s pravili postopka. Sodišče je nadalje zapisalo, da toženka ni dokazala, da je imela po svojem pravnem predniku ves čas posest hiške na parceli št. *49/2, kljub temu, da sta bila toženka ter njen pravni prednik ves čas zemljiškoknjižna lastnika omenjene nepremičnine in mora neprekinjeno posest dokazovati tisti, ki trdi, da jo je imel toliko časa, da je stvar priposestvoval, ne pa njen zemljiškoknjižni lastnik. Kljub temu, da je bil S. V. vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik spornih nepremičnin, sodišče toženki očita, da glede lastništva ni v dobri veri. To temelji na naziranju, da bi morala toženka, ker naj bi nepremičnino uporabljali tožniki, vedeti, da ona ni lastnica. Pri tem pa sodišče zanemari trditve tožnikov, da nepremičnine niso uporabljali neposredno. Iz navedbe sodišča, da toženka ni mogla pridobiti več pravic, kot jih je imel njen pravni prednik, je razumeti, da sodišče meni, da v času smrti S. V. ni bil več lastnik spornih nepremičnin in je torej priposestvovanje v korist tožnikov nastopilo pred njegovo smrtjo v letu 2007. V postopku je bilo jasno izkazano, da je imel A. V. utemeljen razlog za dvom v svoje lastninsko pravico. Ta je bil v tem, da je bil zemljiškoknjižni lastnik S. V., ki je zavračal odmero in izročitev nepremičnin. Glede parcelacije sta bila pokojna A. V. in S. V. v sporu oziroma sta se sprla vsakič, ko sta obravnavala to temo. Da sta bila glede parcelacije v sporu, so izpovedale vse pravdne stranke. Zemljiškoknjižni lastnik torej A. V. ni hotel odmeriti in prepustiti v last nobenega dela spornih površin. Sodišče kljub temu presenetljivo zaključuje, da spora ni bilo, ter zatrdi, da so A. V. ter tožnikom vsi priznavali lastninsko pravico na spornem delu nepremičnin. Kdo so ti vsi, sodišče ne pojasni. Sodišče je povsem zanemarilo tudi zapis v četrtem odstavku 17. točke četrte pripravljalne vloge tožnikov, da jim je mama po smrti očeta v letu 1998 razložila, da je med A. V. ter S. V. obstajal spor glede izvedbe parcelacije. Tudi A. O. je povedala, da je bil spor verjetno zato, ker S. V. A. V. ni hotel dati zemljišč. I. F. pa je izpovedala, da S. V. ni dovolil odmere zemljišč. Kljub temu je sodišče zapisalo, da spora ni bilo. Ugotovilo je, da bi se lahko spor teoretično nanašal tudi le na njivo, a tega ni pojasnilo. Na toženko skuša prevaliti tudi dokazno breme o vsebini spora med A. V. in S. V. Toženka je pojasnila, da sta bila v sporu glede parcelacije, o tem ali in kaj naj se odmeri, zato A. V. ni mogel imeti dobre vere o tem, da so sporne nepremičnine njegove. Zato očitki toženki v 38. točki obrazložitve ne držijo. Sodišče nepravilno povezuje uporabo ter lastninsko pravico spornih nepremičnin. S. V. A. V. res ni branil uporabe, sprla pa sta se vedno, ko je naneslo na vprašanje parcelacije ter lastninske pravice. Stališče sodišča, da je S. V., ko A. V. ni branil uporabe, priznaval njegovo lastninsko pravico, je zato nepravilno.

Sodišče v 45. točki obrazložitve navaja, da naj bi tožniki prepričljivo pokazali, kje je v naravi potekala meja zemljišča. Toženka se s tem ne strinja, saj so pokazali različne meje. Če bi res kdaj izvajali posest nad spornim delom, bi vedeli, kje leži, pa tega niso vedeli. Toženka je vedela, da tožniki ne poznajo meja svoje domnevne posesti, zato je sodišču predlagala, da narok izvede tako, da bo vsak samostojno pokazal mejo. Sodišče je tak predlog zavrnilo in dopustilo, da se tožniki odprto dogovarjajo ter med seboj poučujejo o poteku meje. O prepričljivosti ni mogoče govoriti, saj so se tožniki pri izkazovanju meja njive zapletli in je vsak pokazal povsem drugačno površino njive. V 43. točki je sodišče potrdilo dejstvo, da je bila dedinja po A. V. tudi njegova žena M. V., ki je vedela za spor glede parcelacije. To kaže, da je M. V., ki je obenem pravna prednica tožnikov, vedela, da sporne nepremičnine niso predmet dedovanja po A. V., saj je ona tožnikom razložila, da je obstajal spor glede izvedbe parcelacije. V času od smrti A. V. do njene smrti zato ni bila dobroverna posestnica in tožniki, ki so dedovali po njej, niso mogli nadaljevati njene dobroverne posesti, saj je ni bilo.

Ker sodba ne pojasni, kdaj točno je nastopilo priposestovanje, ni mogoče preizkusiti, zakaj sodišče meni, da so nepremičnine priposestovali tožniki, ne pa morda njihov pravni prednik. Obdobje dobroverne lastniške posesti ni opredeljeno z začetkom in tudi ne s koncem, zato ni mogoče preizkusiti, ali so bili tožniki ter njihov pravni prednik res dobroverni lastniški posestniki. Da je sodba zmotna, je razvidno iz preprostega izračuna. Da bi lahko tožniki nepremičnine priposestvovali v času po smrti A. V., vendar najkasneje v letu 2007, bi morala njihova dobroverna posest (upoštevaje posest pravnega prednika) nastopiti ne prej kot leta 1987 ter ne kasneje kot leta 1997. Ni mogoče razbrati, zakaj sodišče meni, da je dobroverna posest A. V. nastopila šele po letu 1987 oz. na kakšni podlagi naj bi tožniki postali dobroverni lastniški posestniki vsaj 10 let pred letom 2007. Če je sodišče menilo, da je nepremičnino priposestvoval A. V., tožniki pa nato ponovno, je obdobje od njegove smrti do nakazanega najkasnejšega datuma priposestvovanja prekratko. Če pa sodišče meni, da so nepremičnine priposestvovali z nadaljevanjem posesti A. V. le tožniki, pa mora obrazložiti, zakaj A. V. sam ni pridobil lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Toženka sicer vztraja, da njene nepremičnine ni priposestvoval nihče, saj niti A. V. niti tožniki niso imeli dobroverne lastniške posesti. A. V. je vedel, da je v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnin vpisan S. V. in da mora za pridobitev lastninske pravice zahtevati in pridobiti odpisno dovoljenje, ki ga ni dobil, s S. V. sta se vedno sporekla. Tožniki pa so ob dejstvu, da so vedeli, da stanje ni urejeno, zanemarili vsako potrebno skrbnost. Tako po lastnih trditvah celo niso preverjali, kaj so podedovali po svojem očetu in naj ne bi vedeli, da sporne nepremičnine niso predmet dedovanja. Če tega niso storili, so potrebno skrbnost opustili, če pa so to storili, so vsaj od leta 2000 dalje vedeli, da niso lastniki spornih nepremičnin.

Odločitev o stroških postopka je nepravilna, ker je posledica nepravilne odločitve o samem tožbenem zahtevku in zaradi nepravilne uporabe določila drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožniki so zoper toženko naperili primarni ter podredni tožbeni zahtevek, uspeli so le z delom podrednega tožbenega zahtevka in je njihov uspeh v tem postopku kvečjemu četrtinski, zato bi moralo sodišče odločiti, da so tožniki dolžni toženki povrniti vsaj polovico njenih pravdnih stroškov. Odločitve sodišča glede plačila stroškov tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče je zapisalo, da je o stroških odločilo glede na okoliščine primera ter uspeh v pravdi. Iz sodbe ni mogoče razbrati, katere naj bi bile te okoliščine ter katere naj bi bile odločujoče. Prav tako ni razlogov, zaradi katerih je sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške, le stroški izvedenca se delijo na pol. 3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da so neutemeljeni očitki toženke o storjenih absolutno bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Toženka sodišču očita več absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 390. člena ZPP. Ker je bilo sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, njene navedbe niso utemeljene, o neutemeljenosti posameznih očitkov se sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

6. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, opredelitev pravne podlage v tožbenem zahtevku praviloma ni potrebna in bi jo lahko sodišče prve stopnje iz izreka tudi izpustilo. Čeprav je ni, pa takšno ravnanje ne vpliva na pravilnost odločitve in tudi sodišče druge stopnje v odločitev v tem smislu ni poseglo. Tožniki so s podrednim zahtevkom2 zahtevali, da sodišče ugotovi, da so pridobili lastninsko pravico (na podlagi priposestvovanja po svojem pravnem predniku A. V.) ter so postali lastniki nepremičnine s parc. št. *49/2, k. o. X, ter delov nepremičnin s parc. št. 1052 in 1051/1, k. o. X, ki so določeni v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga je v tem sodnem postopku izdelal sodni izvedenec geodetske stroke, in so označene z rezerviranimi številkami, vsak do 1/3. Zahtevek se torej glasi na ugotovitev lastninske pravice, saj tožniki zahtevajo, da so (postali) lastniki spornih nepremičnin, zato je navedba, da postopek poteka zaradi ugotovitve načina pridobitve lastninske pravice, neutemeljena. Tožniki so se z opisanim povzemanjem pravne podlage v vsebino tožbenega zahtevka glede na trditve v tožbi zapletli, zato je višje sodišče ob predhodnem odločanju na to opozorilo in podalo napotek, da je treba razčistiti nejasnost med stališčem o dedovanju spornih nepremičnin in podrednim zahtevkom na ugotovitev, da so tožniki sporne nepremičnine priposestvovali.3 V ponovljenem postopku tožniki tožbenega zahtevka niso spremenili, so pa na naroku dne 2. 2. 2018 in 22. 6. 2020, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pojasnili, da s podrednim tožbenim zahtevkom uveljavljajo ugotovitev solastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Zahtevka zato drugače, kot ga je razumelo sodišče prve stopnje, ni mogoče razumeti in je tožba sklepčna, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Glede na tako postavljen zahtevek in opisane navedbe na narokih 2. 2. 2018 in 22. 6. 2020 pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali so sporne nepremičnine priposestvovali tožniki, ob tem pa je upoštevalo tudi priposestvovalno dobo njihovega pravnega prednika.

7. Neutemeljene so navedbe, da IV. točka izreka sodbe vsebinsko ni opredeljena, saj je iz izreka glede podrednega tožbenega zahtevka povsem jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje v IV. točki izreka temu delno ugodilo, v presežku pa ga je v V. točki izreka zavrnilo, sodbo je bilo tudi v tem delu mogoče preizkusiti.

8. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je nastopilo priposestvovanje s strani tožnikov, ob tem pa je upoštevalo tudi priposestvovalno dobo njihovega pravnega prednika, zato so neutemeljeni očitki, da sodišče ni obrazložilo, zakaj nepremičnin ni priposestvoval A. V. in da zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Tudi ne drži, da sodbe ni mogoče preizkusiti v 32. točki obrazložitve, v kateri je sodišče zapisalo, da so se dediči v letu 1973 po takratni sodni praksi še lahko dogovorili o dedovanju dela nepremičnine, ne da bi bila pred tem urejena parcelacija, saj je na to sodišče lahko sklepalo že na podlagi vsebine dednega dogovora. Glede zatrjevane zmotne ugotovitve sodišča, da je imel dogovor med dediči lastninskopravne učinke, pritožba navaja, da naj bi to vsebinsko pomenilo, da je po mnenju sodišča pokojni A. V. lastninsko pravico pridobil že s samo sklenitvijo dednega dogovora, vendar je sodišče prve stopnje ugotavljalo pogoje za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, zato naveden zaključek na odločitev ne vpliva.

9. Glede teka oziroma izteka priposestvovalne dobe iz sodbe sodišče prve stopnje izhaja, da je pokojni A. V. sporno zemljišče, glede katerega je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo (glede parc. št. *49/2, k. o. X in delov nepremičnin s parc. št. 1052, in 1151/1, k. o. X, po elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga je v tem sodnem postopku izdelal sodni izvedenec geodetske stroke, označenih z rezerviranimi številkami parc. št. 1052/1 in 1151/3), v dobri veri uporabljal na podlagi dednega dogovora z dediči po pokojnem očetu (sklenjenega v letu 1973) oz. da je imel A. V. najmanj od leta 1973 do svoje smrti vrt (del 1052 - rez. št. 1052/1 in del 1051/1 - rez. št. 1051/3) v svoji posesti na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju oziroma dednega dogovora, glede parcele št. *49/2, na kateri stoji hiška, pa je bil upravičeno v dobri veri, da je zaobsežena v sklepu o dedovanju oziroma dednem dogovoru in jo je imel v dobroverni posesti; da je sporno zemljišče (hiško z okolico) s svojo družino uporabljal v obsegu, kot ga je sodišče ugotovilo na ogledu, vse do svoje smrti; da so bili tudi tožniki, ki so imeli posest nad spornimi nepremičninami po njegovi smrti,4 tako v času smrti pokojnega A. V. (1998) kot v času izdaje sklepa o dedovanju po njem (2000) v dobri veri, da je sporno zemljišče predmet dedovanja, takrat pa se je tudi že iztekla najmanj 20-letna priposestvovalna doba (z vštevanjem časa, ko je imel stvar v posesti posestni prednik tožnikov).5 Iz obrazložitve je torej razviden zaključek, da se je v letu 2000 že iztekla najmanj 20-letna priposestvovalna doba in je takrat priposestvovanje že nastopilo. Glede na postavljen tožbeni zahtevek in trditve tožnikov je sodišče pravilno ugotavljalo pogoje priposestvovanja za tožnike (in ne le njihovega prednika), pritožbene navedbe o tem, kdaj bi morala nastopiti dobroverna posest tožnikov glede na upoštevanje posesti pravnega prednika pa so nerazumljive. Glede ostalih časovnih trenutkov sodišče pove, da je bila nepremičnina priposestvovana že pred temi trenutki, kar ni v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami (tako npr., da je bila nepremičnina priposestvovana pred letom 2009 v 13. točki obrazložitve, da je bila priposestvovana pred smrtjo S. V., ki je umrl v letu 2007, da je priposestvovanje nastopilo, preden je toženka materi tožnikov rekla, da to (sporno zemljišče) ni več njihovo, torej eno do dve leti pred smrtjo S. V., 40. točka obrazložitve). Glede zaključka sodišča, da naj bi imeli tožniki nepremičnino v posesti do leta 2012, ki ga toženka tudi izpodbija, glede na že obrazloženo sodišče druge stopnje ugotavlja, da to dejstvo za odločitev ni relevantno. Enako velja glede leta 2009, zato je sodišče pravilno navedlo, da ni pomembno, kdo je posest obdeloval v letu 2009. Ker leto 2012 ni več relevantno, tudi niso relevantni očitki sodišču o nasprotju med ugotovitvijo, da so tožniki imeli posest do leta 2012 in mnenjem, da tožniki za hišo in okolico niso mogli več skrbeti po tem, ko jim je toženka začela oporekati njihovo lastninsko pravico. Prav tako je neutemeljen očitek sodišču, da je nekritično sprejelo nedokazano trditev A. O. glede tega, kako je S. V. kosil površino po naročilu A. V. Tudi glede tega je je sodišče prve stopnje napravilo pravilno dokazno oceno, verjelo je A. O. oz. njeni izpovedi, zato ne gre za nedokazano trditev.

10. O tem, da so imeli posest nad sporno nepremičnino v relevantnem obdobju tožniki oziroma njihov pravni prednik, je sodišče prve stopnje napravilo obširno in prepričljivo dokazno oceno (34. do 37. točka obrazložitve), sodišče druge stopnje dokazno oceno in zaključke sodišča glede posesti v relevantnem obdobju sprejema kot pravilne. Toženka to dokazno oceno le delno izpodbija, a neutemeljeno. Tako navaja, da naj bi iz izpovedi P. O. izhajalo, da sporne površine tožniki niso imeli v posesti, vendar je ugotoviti, da je glede njegove izpovedi sodišče pravilno navedlo, da je potrdil, da je hiško z vrtom uporabljal A. V. (dedek). Zgolj z navedbo, da je izpovedal, da so na sporno zemljo hodili, ko je bil mlajši, pa ob upoštevanju dokazne ocene ostalih izvedenih dokazov, ki je toženka ne izpodbija, zaključki sodišča o posesti tožnikov oziroma njihovega pravnega prednika nad sporno nepremičnino niso izpodbiti. Ker je torej sodišče pravilno zaključilo, da so imeli posest nad sporno nepremičnino v relevantnem obdobju tožniki oziroma njihov pravni prednik, je pravilen tudi zaključek, da take posesti nista imela toženka in njen pravni prednik, kljub temu, da so bile nepremičnine v zemljiški knjigi vpisane na S. V. (po njegovi smrti pa na toženko). Da bi A. V. nepremičnino uporabljal le na podlagi dovoljenja, ni bilo dokazano. Ker so tožniki dokazali, da so imeli v relevantnem obdobju sporne nepremičnine (vključno s pravnim prednikom) v posesti, kar velja tudi glede parcele št. *49/2, ki jo je imel v delu teka priposestvovalne dobe A. V., kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, (vsaj) v posredni posesti, pa je neutemeljen tudi očitek o zmotni prevalitvi dokaznega bremena na toženko.

11. Tudi zaključki sodišča prve stopnje o dobri veri tožnikov in njihovega pravnega prednika so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje sklicuje ter odgovarja le na posamezne pritožbene navedbe, ki takšne zaključke izpodbijajo. Neutemeljeni so očitki sodišču glede ocene dednega dogovora iz leta 1973. Za zaključek, da je parc. št. *49/2 iz dogovora izpadla pomotoma ter je bila namesto parcele 1052 pomotoma navedena parcela 1152, je sodišče navedlo jasne in pravilne razloge. Tako parcela 1152 v času sklepanja dednega dogovora ni več obstajala. Navedena je bila v dednem dogovoru, pravilna številka parcele pa je bila navedena že v sklepu Občinskega sodišča II v Ljubljani z dne 31. 5. 1973, kot je sodišče pravilno pojasnilo v 20. točki obrazložitve. Tudi očitki o nepravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je ocenilo, da je sporna parcela št. *49/2 pri sklepanju dednega dogovora izpadla pomotoma ter je bila namesto parcele 1052 pomotoma navedena parcela 1152. Le dodatno je navedlo, da toženka druge možnosti, kaj naj bi obsegalo dogovorjenih 400 m2, ni navedla. Poleg tega je sama toženka v odgovoru na tožbo navedla, da na parc. št. 1052/0 stoji manjši objekt, ki je sicer dotrajan in propadajoč, torej je tudi ona (zmotno) menila, da hišica stoji na tej parceli, zato sodišču neutemeljeno očita, da je glede dednega dogovora napravilo napačne zaključke. Nasprotno, sodišče druge stopnje soglaša z logičnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila ravno hiška (parcela št. *49/2) z okolico predmet dedovanja po pokojnem očetu, ki je po dednem dogovoru pripadala pokojnemu A. V., zato so drugačne pritožbene navedbe, da je hiško uporabljal le zato, ker mu je to začasno dovolil njen lastnik, in da A. V. ni mogel imeti razloga za prepričanje, da mu ta hiška kakorkoli pripada, neutemeljene. Glede na zaključke sodišča prve stopnje pa tudi ni res, da je sodišče priznalo, da v dednem dogovoru ni pravne podlage za uporabo spornih nepremičnin.

12. Dobra vera se domneva.6 Sodišče je navedlo, da je na toženi stranki trditveno in dokazno breme, da konkretizira, v čem je bil zatrjevan spor med bratoma. Toženka navaja, da je pojasnila, da sta bila v sporu glede parcelacije, o tem, ali in kaj naj se odmeri, vendar je šlo le za splošno trditev pooblaščenca na naroku (l. št. 131), medtem ko toženka zaslišana ni bila, saj se je zaslišanju odpovedala. Kot je sodišče druge stopnje navedlo že ob predhodnem odločanju, dejstvo, da sklep o dedovanju O 1458/72 ni bil izvršen s parcelacijo, ne pomeni, da bi A. V. tekom priposestvovalne dobe moral imeti razloge za dvom v obstoj svoje lastninske pravice in da ni bil dobroverni ter zakoniti posestnik. V spornem obdobju namreč zemljiška knjiga ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava, zato ni mogoče reči, da je vedel oziroma da bi moral vedeti, da na spornem delu nepremičnine ni pridobil lastninske pravice na podlagi sklepa o dedovanju O 1458/72. Ker je pokojni A. V. razpolagal z dednim dogovorom, sporno zemljišče pa je nemoteno uporabljal vse do svoje smrti in mu uporabe spornega zemljišča nihče ni osporaval/preprečeval, je sodišče pravilno ocenilo, da spora med bratoma glede zemljišča, kot ga je zatrjevala in ga še zatrjuje toženka, torej glede lastništva, ni bilo. Oziroma povedano drugače, tudi če sta bila brata morebiti v sporu zaradi odmere parcele (in v tej smeri so bile v postopku dane izpovedi, na katere opozarja toženka), to še ne pomeni, da pokojni A. V. ni bil v dobri veri glede lastništva spornega zemljišča. Tudi glede tega je sodišče navedlo pravilne razloge. Kljub s strani toženke zatrjevanem sporu oziroma prepiru ob pogovorih o parcelaciji je sodišče npr. ugotovilo tudi, da iz darilne pogodbe iz leta 1985 izhaja, da pokojni S. V. ni osporaval lastninski pravici drugih dedičev po sklepu o dedovanju, čeprav je bil sam še vedno vknjižen kot edini lastnik (točka 39. obrazložitve). Sodišče je ugotovilo, da uporabe spornega zemljišča A. V. nihče ni osporaval, toženka pa zatrjuje, da S. V. A. V. res ni branil uporabe, da pa sta se sprla vedno, ko je naneslo na vprašanje parcelacije, kar pa, kot je bilo že pojasnjeno, ni odločilno. Kljub nesoglasju glede parcelacije mu je ob povedanem lastninsko pravico očitno priznaval. 13. Sodišče je nadalje ugotovilo, da so bili tožniki v dobri veri tako v času smrti pokojnega A. V. (1998) kot v času izdaje sklepa o dedovanju (2000). Toženka njihovo dobro vero izpodbija s trditvijo, da je mama tožnikom po smrti očeta v letu 1998 razložila, da je med A. V. ter S. V. obstajal spor glede izvedbe parcelacije (zapis v četrtem odstavku 17. točke četrte pripravljalne vloge tožnikov, ki naj bi ga sodišče zanemarilo), vendar je navedba neutemeljena, saj so tožniki pojasnili, da jim je to razložila šele kasneje (leto 1998 pa se je nanašalo na smrt očeta). Glede M. V., ki je vedela za spor glede parcelacije in ki je bila tudi dedinja po A. V. (je pokojna, edini dediči po njej so tožniki) so prav tako neutemeljene navedbe, da je vedela, da sporne nepremičnine niso predmet dedovanja po A. V., saj je bilo že predhodno navedeno, da ni bil izkazan takšen spor med A. V. in S. V., ki bi vodil v nedobrovernost A. V., tudi nedobrovernost njegove žene zato ni dokazana. Sicer pa je glede nje sodišče pravilne razloge navedlo o v 43. točki obrazložitve.

14. Tudi navedba, da naj bi iz izpovedi P. O. izhajalo, da so tožniki že v času smrti A. V. vedeli, da slednji ni zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin, ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se na njegovo izpoved ne more opreti. Glede dobrovernosti ali nedobrovernosti pokojnega A. V. in tožnikov mu namreč ni bilo nič znanega, saj je izpovedoval le o tistem, kar so mu drugi povedali glede dedka že po njegovi smrti, pa tudi tega ni vedel, kdaj.

15. Toženka neutemeljeno navaja, da so tožniki zanemarili vsako potrebno skrbnost. Sodišče prve stopnje je v 40. točki obrazložitve pravilno zaključilo, da so bili tožniki ob smrti pokojnega očeta v dobri veri, da sporno zemljišče spada v zapuščino po pokojnem A. V. Iz sklepa o dedovanju res ni razvidno, da bi bile sporne nepremičnine predmet dedovanja, vendar pa so bili takrat v sklepu o dedovanju navedeni z. k. vložki in ne posamezne parcele. Glede na dejstvo, da jim uporabe lastništva nihče ni oporekal/preprečeval, pa je sodišče pravilno zaključilo, da so bili vsaj še nekaj let po smrti A. V. v dobri veri, da so sporno zemljišče tudi podedovali in da so predmet sklepa o dedovanju. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene in so razlogi sodišča da ugotovljene okoliščine niso zahtevale, da bi bili tožniki dolžni posebej preverjati, kaj obsegajo posamezni z. k. vložki, pravilni.

16. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo dobro vero tožnikov in njihovega pravnega prednika, v 44. točki obrazložitve pa je glede na ugotovljena dejstva navedlo tudi razloge o slabi veri toženke, ki jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne (toženka je rekla, da zemljišče ni več njihovo, torej je vedela, da je bilo njihovo, zemljišče je bila celo pripravljena odkupiti). Navedba toženke, da sodišče zanemari trditve tožnikov, da nepremičnine niso uporabljali neposredno, ni utemeljena, saj je sodišče pravilno navedlo, da je tudi v primeru košnje s strani pokojnega S. V. ali koga iz njegove družine, A. V. ohranil posredno posest. 17. Neutemeljeni so tudi očitki toženke glede ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu spornega zemljišča. Glede na vsebino zapisnika o ogledu dne 7. 6. 2019 je sodišče pravilno ugotovilo obseg spornega zemljišča. Toženka navaja, da o prepričljivosti tožnikov glede poteka meje ni mogoče govoriti, saj so se pri izkazovanju meja njive zapletli in je vsak pokazal povsem drugačno površino njive, vendar je navedeno nerelevantno, saj je sodišče tožbeni zahtevek glede priposestvovanja dela nepremičnine 1151/1 k. o. X, ki v naravi predstavlja njivo, zavrnilo.

18. Glede v pritožbi spornih nepremičnin je tako sodišče glede vrta (del 1052 - rez. št. 1052/1 in del 1051/1 - rez. št. 1051/3) pravilno zaključilo, da je imel A. V. najmanj od leta 1973 do svoje smrti to sporno nepremičnino v svoji posesti na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju oziroma dednega dogovora, glede parcele št. *49/2, na kateri stoji hiška, pa je bil upravičeno v dobri veri, da je zaobsežena v sklepu o dedovanju oziroma dednem dogovoru in jo je imel v dobroverni posesti. Pravilen je tudi zaključek, da je bil takšen tudi dogovor dedičev pokojnega J. V., ter ugotovitev, da so bili tudi tožniki, ki so imeli sporne nepremičnine v posesti po smrti A. V., tako v času uvedbe dedovanja kot v času izdaje sklepa o dedovanju v dobri veri, da je navedeno zemljišče pripadalo njihovemu očetu, po njegovi smrti pa njim oziroma so bili v dobri veri, da sporno zemljišče spada v zapuščino po A. V. in da so ga podedovali. Tožniki so torej sporno zemljišče priposestvovali ob upoštevanju priposestvovalne dobe njihovega pravnega prednika in se je v letu 2000 priposestvovalna doba že iztekla (glej 9. točko te obrazložitve),7 tako da so nadaljnji zaključki sodišča o priposestvovanju na podlagi njihove lastne priposestvovalne dobe od uvedbe dedovanja nepotrebni. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno nedobrovernost toženke,8 ki je bila vknjižena kot lastnica spornega zemljišča po pokojnem S. V., tožbenemu zahtevku tožnikov na ugotovitev, da so (postali) solastniki spornih nepremičnin, na podlagi materialnopravnih določb ZTLR ter Občega državljanskega zakonika (ODZ)9 pravilno ugodilo.

19. Končno so neutemeljene tudi navedbe toženke, da je sodišče zaradi nepravilne odločitve o tožbenem zahtevku nepravilno odločilo o pravdnih stroških. Prav tako toženka sodišču neutemeljeno očita nepravilno uporabo določila drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožniki so res zoper toženko naperili primarni tožbeni zahtevek, ki je bil zavrnjen, ter podredni tožbeni zahtevek, s katerim so delno uspeli. Sodišče je navedlo, da je o stroških odločilo glede na okoliščine primera ter uspeh v pravdi, kar so pravilni razlogi. Glede primarnega tožbenega zahtevka je namreč sodišče ugotovilo, da je nesklepčen in posebni stroški v zvezi z njim niso nastali. Glede podrednega tožbenega zahtevka pa so tožniki uspeli v več kot polovičnem delu. Odločitev sodišča, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka, stroški izvedenca pa se delijo na polovico, je zato pravilna.

20. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Poimenovan tudi D. V., tako je bil označen tudi v dednem dogovoru in v zemljiški knjigi. 2 Odločitev o primarnem zahtevku je pravnomočna, zato pritožbene navedbe v zvezi z njim niso relevantne in sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja. 3 Nepremičnine bi potrditvah priposestvoval že njihov pravni prednik, v tem primeru je nadaljnja podlaga za pridobitev (so)lastninske pravice tožnikov lahko sklep o dedovanju. 4 Dedinja po A. V. je bila tudi njegova žena M. V. (o njeni dobri veri v nadaljevanju), edini dediči po njej pa so tožniki. 5 Drugi odstavek 30. člena ZTLR, ki je veljal v času izteka priposestvovalne dobe, določa, da se v priposestvovalno dobo posestnika všteva tudi čas, ko so predniki sedanjega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni in zakoniti posestniki oziroma kot dobroverni posestniki. 6 Posest je v skladu z ZTLR dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova (glej 72. člen ZTLT). 7 V skladu z 28. členom ZTLR znaša priposestvovalna doba za dobrovernega posestnika nepremičnin dvajset let (četrti odstavek), za dobrovernega in zakonitega posestnika nepremičnin pa deset let (drugi odstavek). 8 Drugi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. 9 Pred uveljavitvijo ZTLR v letu 1980 je priposestvovanje urejal ODZ, ki je, upoštevajoč načelno pravno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča, določal priposestvovalno dobo 20 let.