Jedro

Zagovornik med ostalim z navedbo, da mesto trčenja ni zanesljivo ugotovljeno, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. P.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. P.S. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 120.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. P.S. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju z dne 29.6.1999 spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 325. člena KZ določilo kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, zakonitega zastopnika mladoletnega oškodovanca pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 12.10.1999 pritožbo obd. P.S. (pravilno bi se moral izrek glasiti: pritožbo zagovornika obd. P.S.) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 50.000 tolarjev povprečnine.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi absolutne kršitve določb kazenskega postopka ter posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče sporni sodbi tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, ali pa ju razveljavi ter zadevo preda v novo sojenje ob ustreznih navodilih za pravilno delo.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navaja, da se vsa navajanja v zahtevi za varstvo zakonitosti, in sicer, da obsojenec ni mogel pričakovati otroka pred avtom na cesti, da ni jasno, na podlagi česa sodišče sklepa, da je na tem delu veliko pešcev, da obstaja nejasnost tudi glede kraja trčenja, torej da je podan dvom o obsojenčevi kazenski odgovornosti, nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva zagovornika obs. P.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka so določene v točkah 1 do 11 prvega odstavka 371. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik, čeprav uvodoma navaja, da te kršitve uveljavlja, v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil, na kakšen način naj bi jih sodišče kršilo. Zmotno je namreč njegovo mnenje, izraženo v navedenem izrednem pravnem sredstvu, ki je vsebinsko celo enako njegovim navedbam v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, da je hipotetično sklepanje sodišča, da bi moral voznik, ki ob cesti vidi stoječa otroka, hitrost vožnje zmanjšati, ker bi se mogel zavedati, da nameravata prečkati vozišče, nelogično in da ni jasno, kako je sodišče prišlo do sklepa, da je predel ceste, kjer je prišlo do prometne nesreče, tak, da po njem hodi veliko pešcev. S takimi navedbami ter tudi s tem, ko navaja, da po njegovem mnenju, ki je tudi sicer neutemeljeno, mesto trčenja ni zanesljivo ugotovljeno, obsojenčev zagovornik ne uveljavlja zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pač pa uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Podana tudi ni kršitev kazenskega zakona oziroma kot navaja obsojenčev zagovornik, da je zmotno uporabljeno materialno pravo, saj kazenski zakon ni bil prekršen glede nobenega od vprašanj, naštetih v 1. do 6. točki 372. člena ZKP.

Zato, ker zatrjevane kršitve zakona niso podane in ker obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče odločilo, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.