Jedro

Vlagatelja prvotnega denacionalizacijskega zahtevka sta kot neposredna razlaščenca spornih nepremičnin morala in mogla še v tistem času točno vedeti za obseg podržavljenih nepremičnin, ki sta jih v prvotni vlogi za denacionalizacijo tudi točno in določno navedla. Nova vloga tožeče stranke iz 1999 je bila zato pravilno opredeljena kot razširitev zahtevka za denacionalizacijo, ki po preteku materialno prekluzivnega roka ni več dopustna (64. člen ZDen).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 6.11.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic zoper sklep Upravne enote D., Oddelek za okolje in prostor z dne 25.5.2000, s katerim je prvostopni organ odločil, da ne dovoli razširitve zahtevka za denacionalizacijo, vloženega dne 28.4.1992, ki so jo predlagale tožnice dne 31.5.1999. Z navedeno vlogo, naslovljeno kot dopolnitev zahtevka za denacionalizacijo, so tožnice zahtevale še denacionalizacijo tistih objektov, ki so stali na podržavljenih zemljiščih (parcele v vl. št. 90 in vl. št. 37, oboje k.o. T.) in so bili po podržavljenju porušeni, in sicer: zgradba s h. št. 17 gostinsko-stanovanjski objekt (Gostilna pri C.), stoječ na parc. št. 30, vl. štev. 37, in parc. št. 32, vl. štev. 9-0; gospodarsko poslopje z zidano garažo, stoječe na -parc. št. 7 oziroma 7/1, vl. štev. 37; drvarnica, stoječa na parc. št. 7 oziroma 7/1, vl. št. 37; veranda, stoječa na parc. št. 7 oziroma 7/3, vl. štev. 37; stanovanjska hiša in hlev h. št. 18, parc. št. 30, vl. št. 37 in parc. št. 32, vl. št. 90; mizarska delavnica s prizidkom in betonsko cisterno ter kaščo s prizidkom, parc. št. 12., vl. št. 37; svinjaki in betonska gnojna jama od svinjakov, parc. št. 11, vl. št. 37; zidan kozolec, parc. št. 7 oziroma 7/2, vl. št. 37; zgradba - stanovanjska hiša št. 5, parc. št. 12, vl. št. 37, vse navedeno k.o. T. Organ prve stopnje je namreč ugotovil, da so tožnice že v prvotni zahtevi za denacionalizacijo z dne 28.4.1992 natančno opredelile, za katere nepremičnine zahtevajo vrnitev v naravi in za katere nepremičnine zahtevajo odškodnino.

Tekom postopka (vloga z dne 13.1.1993) so tožnice celo umaknile zahtevo za denacionalizacijo tistih nepremičnin, ki so bile izvzete iz podržavljenja. V izvedenem upravnem postopku tako vse do vloge z dne 31.5.1999 ni bilo nikoli sporno, da se zahteva nanaša samo na nepremičnine, ki so bile navedene v prvotni vlogi in tudi na poročilo denacionalizacijske komisije z dne 4.2.1999 tožnice niso imele nobenih pripomb. Organ prve stopnje je zato ocenil, da vloga z dne 31.5.1999 ne pomeni preciziranja zahteve za denacionalizacijo, temveč gre za razširitev zahtevka, ki po preteku materialno prekluzivnega roka iz 64. člena ZDen ni več dopustna.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta tako organ prve stopnje kot tudi tožena stranka sporno vlogo tožnic z dne 31.5.1999 pravilno obravnavala kot razširitev zahtevka. Tudi tožnice so v tožbi dopustile, da lahko njihova vloga pomeni razširitev zahtevka. Zahtevek je v postopku denacionalizacije mogoče razširiti samo do izteka materialnega prekluzivnega roka, ki ga določa 64. člen ZDen, to je do 7.12.1993. Ker so tožnice zahtevo za denacionalizacijo razširile po navedenem datumu, organ prve stopnje tega pravilno ni dovolil. Tožnice vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Navajajo, da so s pravočasno zahtevo za denacionalizacijo parcel v vl. št. 90 in v vl. št. 37, k.o. T., v skladu z načelom "Superficies solo cedit" zahtevale vrnitev vseh objektov, ki so v času nacionalizacije obstajali na podržavljenih zemljiščih. Vlagateljice so zahtevo za denacionalizacijo oblikovale na podlagi zemljiškoknjižnega stanja, pri čemer niso mogle vedeti, ali se zemljiškoknjižno stanje ujema z dejanskim. Šele med denacionalizacijskim postopkom se je ugotovilo, da so stali na podržavljenih zemljiščih še drugi objekti, ki niso bili vpisani v zemljiško knjigo in ki so bili po nacionalizaciji porušeni zaradi rekonstrukcije ceste. Tožnice so tako zahtevo za denacionalizacijo dopolnile samo za tiste objekte, ki so stali na parcelah, katerih vračilo so zahtevale v prvotni vlogi. Zato niso razširile zahtevka ali postavile nov zahtevek, temveč so le konkretizirale pravočasno vložen zahtevek, ki se nanaša na isto dejansko stanje (denacionalizacijo nepremičnin pri podržavljeni vložni številki). Tožnicam ne more biti v škodo, da v času prekluzivnega roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo ni bil znan točen obseg podržavljenih objektov, saj bi moral upravni organ v takem primeru vlagatelja pozvati na dopolnitev zahteve za denacionalizacijo. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter odpravi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka in državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je treba vlogo tožnic z dne 31.5.1999 pravno kvalificirati kot razširitev zahtevka za denacionalizacijo ali le kot konkretizacijo oziroma specifikacijo prvotnega zahtevka za denacionalizacijo.

Iz podatkov upravnih spisov nedvomno izhaja, da sta prvotni zahtevek za denacionalizacijo (vlogi z dne 28.4.1992 in 13.1.1993) vložila R. in G.K., ki sta bila neposredna razlaščenca spornih nepremičnin, zato sta mogla in morala že v tistem času točno vedeti za obseg podržavljenih nepremičnin. Podržavljene nepremičnine sta v prvotni vlogi za denacionalizacijo tudi točno in določno navedla (vse parcele v vl. št. 90 in 37, k.o. T.). Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam tožene stranke in sodišča prve stopnje, da so tožnice vložile popolno vlogo, ki je obsegala vse, kar je bilo potrebno, da se jo lahko obravnava. Organ prve stopnje je zato postopal pravilno, ko tožnic ni pozval na dopolnitev vloge, pač pa se je spustil v vsebinsko obravnavo denacionalizacijskega zahtevka in je o vseh zahtevanih parcelah (z izjemo parc. št. 12, vl. št. 37, k.o. T.) tudi že odločil. Neutemeljen je zato pritožbeni ugovor, da so tožnice šele po izdaji zadnje delne odločbe organa prve stopnje z dne 6.12.1993 točno izvedele, za katere podržavljene nepremičnine so zahtevale denacionalizacijo, in da so zato lahko zahtevek za denacionalizacijo specificirale šele v vlogi z dne 31.5.1999. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta zato pravilno opredelila vlogo tožnic z dne 31.5.1999 kot razširitev zahtevka za denacionalizacijo, ki po preteku materialno prekluzivnega roka (64. člen ZDen) ni več dopustna.

Ker je pritožbeno sodišče razsodilo, da niso podani razlogi, iz katerih se prvostopna sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.