Jedro

Po drugem odstavku 72. člena ZDen gre upravičencem odškodnina oziroma nadomestilo zgolj za nemožnost uporabe oziroma upravljanja podržavljenega premoženja in ne zaradi nemožnosti razpolaganja, zato nemožnost izročitve zemljišča oziroma stavbne pravice ne utemeljuje prisoje nadomestila po navedeni zakonski določbi.

Izrek

I. Pritožbi toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremeni tako, da se zavrne tudi zahtevek tožnikov, da jima je toženka dolžna plačati 95.197,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2010 dalje do plačila v roku 15 dni.

II. Tožnika sta dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 11.334,83 EUR (poleg že odmerjenih 6.561,12 EUR še 4.773,71 EUR) v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna plačati tožnikoma nerazdelno znesek 95.177,00 EUR s pripadki v primeru zamude, višji tožbeni zahtevek (za plačilo še 827.927,38 EUR s pripadki) pa je zavrnilo (v tem delu je sodba pravnomočna). Tožnikoma je še naložilo, da sta dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške, odmerjene na 6.561,12 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženka kot denacionalizacijska zavezanka dolžna plačati dosojeno terjatev tožnikoma, pri tem prvemu tožniku kot cesionarju (na podlagi 19. 5. 2010 sklenjene cesijske pogodbe med prvim tožnikom in cedentom F. T.) zaradi (iz naslova) nemožnosti uporabe nepremičnin, ki so bile denacionalizacijskim upravičencem vrnjene z denacionalizacijsko odločbo z dne 20. 5. 2005 (ki je postala pravnomočna 22. 6. 2005), in sicer parc. št. 1458/4, 1459/7 in 1458/6 k.o. X za čas od 7. 12. 1991 do 22. 6. 2005. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje gre za nezazidano stavbno zemljišče v X v Ljubljani s stavbo na levi in desni, precej podolgovate oblike, skupaj 689 m2 površine, ki se nahaja v urbanem okolju, z dostopom po cesti, v neposredni bližini železniških tirov in avtoceste. Četudi denacionalizacijski upravičenci najverjetneje od zemljišča ne bi imeli nič, saj na njem ne bi ničesar zgradili, gotovo pa se za zemljišče nihče ne bi zanimal v smislu najema, pa je sodišče, ker sta pravdni stranki očitno sprejeli kot realno možnost, da bi v rednem teku stvari upravičencem vendarle pripadala odmena, kot relativno najbolj verjetno varianto uporabe zemljišča upoštevalo, da bi zemljišče pravni predniki tožnikov oddajali kot stavbno pravico in bi tako pridobili v celotnem obravnavanem obdobju 95.177,00 EUR, tako kot je to izračunal izvedenec A. B., višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka v pritožbi vztraja pri neobstoju aktivne legitimacije prvega tožnika zaradi ničnosti cesijske pogodbe (njene nemoralnosti), do česar se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo. Opozarja tudi, da cedent F. T. ne pred tožbo ne kasneje toženke ni obvestil o prodaji oz. prenosu terjatve, pri čemer opozarja na javno objavo obtožbe goljufije. Vztraja pri ničnosti pogodbe zaradi fravdoloznega ravnanja prvega tožnika in v zvezi s tem izpostavlja tudi potek zastaralnega roka za cedenta F. T.. Glede višine nadomestila zaradi nemožnosti uporabe pa opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je jasno, da res prav nihče ne bi najel zemljišča za kakršno koli prireditev, koncert, športni dogodek, za postavitev kioska, letnega vrta ... ter da je predmetno zemljišče popolnoma neurejeno, zatravljeno, brez vode, brez elektrike. Temu toženka pritrjuje. Predmetno zemljišče ima namreč tako lego, da ni in nikoli ni moglo namenjeno kakršni koli rabi. Graja pa stališče, da naj bi se toženka strinjala, da tožnikoma pripada odmena. Opozarja, da je ves čas postopka zatrjevala, da tožeča stranka ni upravičena do nobenega nadomestila zaradi nemožnosti uporabe. Soglašala je, da je potrebno višino nadomestila ugotavljati v vsakem primeru posebej, povsem realna in utemeljena pa bi bila odločitev sodišča, da denacionalizacijskim upravičencem ne prisodi nobene odškodnine zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja, ker niso izgubili ničesar. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-22/99. Da je toženka ves čas zatrjevala, da tožnikom ne pripada nobeno nadomestilo, pa nenazadnje izhaja tudi iz predloga zavrnitve tožbenega zahtevka. Poudarja, da je sodišče prve stopnje sicer obrazložilo, da tožnika nista izgubila ničesar, kljub temu pa prisodilo odškodnino v višini 95.177,00 EUR, kar je v očitnem nasprotju z razlogi. Opozarja na dokazno breme tožnikov glede temelja in višine zahtevka, česar tožnika v obravnavani zadevi nista storila, kar v razlogih ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Iz razlogov tudi izhaja, da je sodišče kot najbolj realno izbralo prav varianto, da tožnika zaradi nemožnosti uporabe nista utrpela kakšne škode in jima zato ne gre nadomestilo po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), saj tožnika kakšne koristi od uporabe nepremičnin nista z ničemer izkazala. Zaradi nedokazane izgube zaradi nemožnosti uporabe bi sodišče moralo zahtevek tožnikov kot neutemeljen zavrniti. Opozarja tudi, da tožnika glede oddajanja predmetnega zemljišča kot stavbne pravice (najbolj verjetne uporabe) nista niti zatrjevala in še manj dokazala. Sodišče je nadomestilo tožnikoma zaradi nemožnosti uporabe zemljišča določilo zgolj, ker je zmotno zaključilo, da naj bi pravdni stranki soglašali, da tožnikoma pripada nadomestilo po citirani zakonski določbi ZDen, in ne morebiti zaradi dokazanosti kakšne premoženjske izgube.

3. Na pritožbo sta odgovorila tožnika. Menita, da je pritožba neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev. Menita, da je neutemeljena pritožba glede veljavnosti cesijske pogodbe, saj ne gre za nemoralno pogodbo, glede zatrjevane goljufije pa gre za izpodbojne razloge, in ne ničnostne, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Glede datuma prenosa pa opozarjata, da je terjatev na prvega tožnika prešla v trenutku sklenjene pogodbe o cesiji v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ). Opozarjata tudi, da je izvedenec glede možne in verjetne rabe konkretnega zemljišča izbral za tožnika najugodnejšo varianto. Pri tem opozarjata, da zahtevek po drugem odstavku 72. člena ZDen ni odškodninski zahtevek, zato ni potrebno dokazovati obstoja konkretne škode, temveč zgolj potencialnega hipotetičnega zaslužka; od pravdne stranke zato ni mogoče zahtevati, da navede na kakšen konkreten način je hotela upravljati z zemljiščem, pa ni mogla, temveč zgolj predlagati dokaz z izvedencem, ki potrdi njeno izgubo s tem, ko z zemljiščem ni mogla upravljati in ga tržiti.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča toženka v pritožbi sicer neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje glede veljavnosti cesijske pogodbe, sklenjene med cesionarjem F. T. in prvim tožnikom kot cedentom tako glede veljavnosti pogodbe kot tudi glede prenosa terjatve na cesionarja (s sklenitvijo pogodbe), pri čemer se glede navedenega pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge izpodbijane sodbe v celoti sklicuje. To velja tako glede zgolj navrženih z ničemer konkretiziranih trditev o obstoju ničnostnih razlogov (nemoralnosti pogodbe) kot tudi glede goljufivosti – pri tem gre za zgolj izpodbojne razloge, in ne ničnostne. Iz 419. člena OZ pa tudi jasno izhaja, da terjatev preide na cesionarja v trenutku, ko je sklenjena pogodba o cesiji, če med strankam ni dogovorjeno drugače, pri čemer za veljavnost prenosa terjatve naznanilo upniku ni potrebno. Pritožbeni očitki glede navedenega so torej neutemeljeni.

6. Utemeljeno pa toženka v pritožbi opozarja na zgrešeno presojo sodišča prve stopnje glede zahtevka tožnikov za plačilo odškodnine (odmene) zaradi nemožnosti uporabe denacionalizacijskega premoženja po drugem odstavku 72. člena ZDen (po ustaljeni sodni praksi z argumentom a contrario, po katerem je denacionalizacijski upravičenec upravičen do odškodnine za nemožnost uporabe nepremičnine od dneva uveljavitve ZDen do vrnitve, pri čemer gre za zahtevek sui generis, in ne za klasično odškodnino, niti morebiti za neupravičeno pridobitev ali poslovodstvo brez naročila, torej tudi ne izgubljen dobiček). Sodišče prve stopnje glede predmetnih nepremičnin ugotavlja, da jih tožnika oz. njihovih pravni predniki ne bi mogli uporabljati kot nezazidano stavbno zemljišče z oddajo v najem oz. da je še najbolj življenjsko verjetna varianta, da denacionalizacijski upravičenci od zemljišča ne bi imeli nič, na njem ne bi ničesar gradili, gotovo pa se za zemljišče nihče ne bi zanimal v smislu najema. Ne le, da predstavlja izročitev zemljišča oz. stavbne pravice na njej razpolaganje z nepremičnino, in ne njene uporabe (rabe, upravljanja). Takega načina uporabe (če bi se na specifičen način morebiti štelo, da gre za uporabo) tožnika sploh nista zatrjevala in še manj dokazala, kot utemeljeno opozarja toženka v svoji pritožbi. Pri tem toženka seveda utemeljeno opozarja tudi na zgrešen zaključek sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sprejeli kot realno možnost, da bi v rednem teku stvari upravičencem vendarle pripadala odmena, ki naj bi tako bila nesporna, saj se je toženka zahtevku upirala ter trdila, da tožnikoma ne gre nikakršna odškodnina v smislu drugega odstavka 72. člena ZDen. Ker tožnika (ali njuni pravni predniki – denacionalizacijskiupravičenci) iz naslova nemožnosti uporabe oz. upravljanja predmetnega premoženja kakšne škode nista utrpela oz. je nista izkazala (niti zatrjevala) in ker denacionalizacijski upravičenci po drugem odstavku 72. člena ZDen niso upravičeni do odškodnine zaradi nemožnosti razpolaganja s premoženjem, ki je bilo podržavljeno, temveč le zaradi nemožnosti uporabe takega premoženja, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 358. členom ZPP zaradi napačne presoje sodišča prve stopnje pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede dosojene odškodnine 95.177,00 EUR s pripadki) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnikov tudi glede te vtoževane odškodnine kot neutemeljen zavrnilo.

7. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče moralo zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari odločiti tudi o stroških celotnega postopka, upoštevajoč, da je toženka v postopku v celoti uspela. Stroške toženke je za postopek pred sodiščem prve stopnje odmerilo že sodišče prve stopnje v višini 9.603,95 EUR. Toženka pa je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki jih v skladu z uveljavljanimi in dejansko nastalimi stroški ter Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 1.422,40 EUR (nagrade po tarifni št. 3210 ZOdvT), na znesek 20,00 EUR (za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 ZOdvT) ter 288,48 EUR (20 % DDV na odvetniške storitve), kar skupaj znaša 1.730,88 EUR, vse skupaj pa (s stroški postopka pred sodiščem prve stopnje) 11.334,83 EUR, kar pomeni, da sta tožnika dolžna toženki povrniti celotne stroške postopke v navedenem znesku (in ne le 6.561,12 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje).