Jedro

Ravnanja tožene stranke po podanju odstopne izjave dne 7. 6. 2011 (predvsem pisna opozorila na zamude ter poziv na predložitev podaljšane bančne garancije) so izražala njeno konkludentno voljo, da gradbena pogodba ostane v veljavi oziroma da njena (prvotna) odstopna izjava nima učinka.

Ker tožena stranka gradbene pogodbe pred vložitvijo zahteve za unovčitev garancije ni (veljavno) odpovedala, ni ravnala skladno z določili gradbene pogodbe. Zato je kljub ugotovljeni zamudi tožeče stranke z izvedbo del in prepozni predložitvi originalnega podaljšanja bančno garancijo unovčila neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se: a) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 177853/2011 z dne 24. 11. 2011 razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka, b) ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 186.867,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2011 do 27. 1. 2014, od 28. 1. 2014 dalje pa z obrestmi po predpisani obrestni meri, in v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2011 do 27. 1. 2014, od 28. 1. 2014 dalje pa z obrestmi po predpisani obrestni meri.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 177853/2011 z dne 24. 11. 2011, ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo vtoževane terjatve s pripadki ter izvršilnih stroškov.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 6.752,97 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.“

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Dne 9. 2. 2016 je tožena stranka vložila še dopolnitev pritožbe, ki pa je pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo, saj je bila vložena po izteku pritožbenega roka (prvi odstavek 333. člena ZPP).

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja pritožnik.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani 2. 12. 2015 nad tožečo stranko začelo stečajni postopek (St ...). S tem je po samem zakonu prišlo do prekinitve tega pravdnega postopka (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Do prekinitve postopka pa je prišlo po vložitvi pritožbe in poteku roka za odgovor na pritožbo. Zato je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP odločilo o pritožbi.

7. Tožena stranka kot naročnik in tožeča stranka kot izvajalec sta poslovno sodelovali na podlagi gradbene pogodbe št. 1 (priloga B2). Tožeča stranka je toženi stranki kot jamstvo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti izdala bančno garancijo v višini 10 % pogodbene vrednosti, unovčljivo na prvi pisni poziv. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je tožena stranka to bančno garancijo glede na določila gradbene pogodbe unovčila upravičeno. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek uveljavljala na podlagi tretjega odstavka 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.(1)

8. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožeča stranka zamujala z deli. Zato naj bi tožena stranka od gradbene pogodbe utemeljeno odstopila in unovčila bančno garancijo. Gradbena pogodba v 5. alineji 21. člena določa naročnikovo odstopno upravičenje v primeru, če izvajalec zamuja s kritičnimi faznimi roki in teh zamud ne nadoknadi niti v naknadnem roku, ki mu ga določi naročnik. Za primer enostranskega odstopa naročnika od pogodbe zaradi kršitve pogodbenih obveznosti sta pogodbeni stranki predvideli tudi unovčenje bančne garancije. V primeru odstopa od pogodbe je izvajalec dolžan plačati pogodbeno kazen v višini 10 % pogodbene vrednosti; če izvajalec pogodbene kazni in škode ne poravna v roku 7 dni, je naročnik za plačilo le-tega upravičen unovčiti garancijo banke (21. člen gradbene pogodbe).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje, s pritožbo neizpodbijano dejansko stanje: - da je tožeča stranka že med gradnjo zamujala z izvedbo gradbenih del; - da je bil končni rok za dokončanje pogodbenih del 30. 8. 2011 in ni bil nikoli pisno podaljšan; - da je tožena stranka tožeči stranki dne 7. 6. 2011 poslala dopis (B14), s katerim jo je obvestila, da od pogodbe odstopa ter jo pozvala na izplačilo pogodbene kazni in opozorila, da bo sicer unovčila bančno garancijo; - da je tožeča stranka na to odgovorila, da sta odstop od pogodbe in poziv na plačilo pogodbene kazni v nasprotju z gradbeno pogodbo ter da bo pogodbo v celoti izpolnila (B16); - da je tožena stranka tožečo stranko v dopisih z dne 13. 6. 2011 (B9), 23. 6. 2011 (B11), 23. in 25. 8. 2011 (B12) ponovno opozarjala na zamude; - da je tožena stranka tožeči stranki 12. 8. 2011 poslala dopis (A16), s katerim jo je pozvala, naj ji dostavi izvirnik podaljšanja bančne garancije z novim rokom veljavnosti do 15. 10. 2011, to pa naj stori do 23. 8. 2011 (ta pogoj pa se ni izpolnil); - da je tožeča stranka dne 17. 8. 2011 pri banki podala zahtevo za podaljšanje bančne garancije ter 29. 8. 2011 toženo stranko obvestila o tem, da je banka garancijo pripravljena podaljšati (ta dopis je tožena stranka prejela 1. 9. 2011); - da je tožena stranka 29. 8. 2011 podala zahtevek za unovčenje bančne garancije; - da je banka dne 1. 9. 2011 izdala dodatek št. 1 k bančni garanciji, s katerim je bil rok veljavnosti podaljšan do 15. 10. 2011; - da je banka iztoževani znesek iz bančne garancije toženi stranki nakazala 2. 9. 2011. 10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so ravnanja tožene stranke po podanju odstopne izjave dne 7. 6. 2011 (predvsem pisna opozorila na zamude ter poziv na predložitev podaljšane bančne garancije) izražala njeno konkludentno voljo, da gradbena pogodba ostane v veljavi oziroma da njena (prvotna) odstopna izjava nima učinka. Povsem razumljivo je obrazložilo svoje prepričanje, da se je tožena stranka tudi zaradi svoje dne 20. 9. 2011 ponovno podane odstopne izjave (priloga A3) zavedala, da njena prvotna izjava nima nobenega učinka. V tem dopisu je tožena stranka navedla, da je bila tožeča stranka že dne 7. 6. 2011 obveščena, da se ne drži kritičnih rokov za končanje del ter da je bila takrat opozorjena na možnost odstopa od gradbene pogodbe ter da z današnjim dnem od nje odstopa.

11. Po stališču pritožbenega sodišča bi bila presoja, da je tožena stranka od gradbene pogodbe odstopila že 7. 6. 2011, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Kljub temu dopisu je bilo ravnanje obeh pravdnih strank po tem datumu usmerjeno v spoštovanje gradbene pogodbe in ohranitev le-te v veljavi. Tako je tožeča stranka nadaljevala z deli po gradbeni pogodbi, tožena stranka pa je ta dela sprejemala in jim ni ugovarjala. Ponovno je opozarjala na zamudo neizvršene faze pogodbenih del ter postavljala naknadne roke za izvedbo posameznih del (npr. B11). Da je bila volja tožene stranke v resnici takšna, pa izhaja tudi iz vsebine ponovne odstopne izjave dne 20. 9. 2011. V njej je tožena stranka sama navedla, da je 7. 6. 2011 tožečo stranko opozorila na možnost odstopa od pogodbe. Zgoraj opisano konkludentno ravnanje obeh strank torej kaže na njuno soglasno voljo, da se gradbena pogodba kljub dopisu z dne 7. 6. 2011 še naprej izvršuje in da ostane v veljavi.

12. Pritožnik opozarja, da morajo biti vse dopolnitve in spremembe gradbene pogodbe podane v pisni obliki, zaradi česar meni, da stališče sodišča prve stopnje o konkludentni izjavi volje ni pravilno. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ne gre ne za spremembo ne za dopolnitev gradbene pogodbe, temveč za vprašanje njene veljavnosti. Iz zgoraj opisanih ravnanj pravdnih strank tako izhaja, da odstopne izjave z dne 7. 6. 2011 nista upoštevali. To je bil predmet njune pogodbene avtonomije (3. člen OZ). Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

13. Sodišče prve stopnje je ravnanje tožene stranke, ki ni preklicala oziroma umaknila zahteve za unovčenje bančne garancije, čeprav je že pred realizacijo njene zahteve razpolagala s podaljšano bančno garancijo, označilo kot zlorabo pravic (7. člen OZ). Pojasnilo je, da je tožena stranka pravice iz bančne garancije uveljavila v nasprotju z njenim namenom, saj zaradi podaljšanja zavarovana obveznost ni bila ogrožena. Pritožnik temu stališču oporeka. Meni, da ni relevantno, kdaj je bil zahtevek za unovčenje bančne garancije realiziran. Poudarja, da je bila tožena stranka zaradi ugotovljenih zamud tožeče stranke pri delu do unovčitve bančne garancije upravičena. Izpostavlja, da je bil rok za predložitev podaljšanja bančne garancije določen fiksno, rok za dokončanje del po gradbeni pogodbi pa ni bil nikoli pisno podaljšan.

14. Odločilno pravno dejstvo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je, da je bila 29. 8. 2011, ko je tožena stranka podala zahtevek za unovčitev bančne garancije, gradbena pogodba še vedno v veljavi. Določba 21. člena gradbene pogodbe našteva razloge za enostranski odstop naročnika od pogodbe. Šele ob uresničitvi odstopnega upravičenja pa predvideva (za poplačilo pogodbene kazni in/ali škode) tudi unovčitev bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih del. Ker tožena stranka gradbene pogodbe pred vložitvijo zahteve za unovčitev garancije ni (veljavno) odpovedala, ni ravnala skladno z določili gradbene pogodbe. Zato je kljub ugotovljeni zamudi tožeče stranke z izvedbo del in prepozni predložitvi originalnega podaljšanja bančno garancijo unovčila neutemeljeno.

15. Pritožnik navaja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj je prihajalo do zamud, ali so bili zamujeni kritični roki ter katera dela so bila opravljena tudi po unovčitvi bančne garancije, zato podaja očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na opisano pa so ta vprašanja za odločitev v obravnavani zadevi irelevantna.

16. Iz zgoraj obrazloženega je razvidno, da pritožba ni utemeljena.

17. Pritožbeno sodišče pa je po uradni dolžnosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo. Nad toženo stranko je bil še med pravdo, 28. 1. 2014, začet stečajni postopek (St ...). Sodišče prve stopnje je s tem dnem postopek prekinilo ter ga nato dne 5. 11. 2014 na podlagi predloga tožeče stranke tudi nadaljevalo (l. št. 135). Skladno s četrtim odstavkom 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) velja, da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka tako, da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka razveljavilo ter ugotovilo, da obstoji vtoževana terjatev z obrestmi, kakršne od začetka stečajnega postopka predpisuje določilo prvega odstavka 256. člena ZFPPIPP.

18. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka (odločitev o stroških postopka) potrdilo.(2)

19. Ker je uspeh tožene stranke s pritožbo le navidezen, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ta določa, da upravičenec iz garancije (tožena stranka) dolguje naročitelju (tožeči stranki) znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice.

Op. št. (2): Ker terjatev iz naslova stroškov pravdnega postopka nastane šele s sodno odločitvijo o povračilu stroškov, gre za občasne stroške iz 8. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, nastale po začetku stečajnega postopka, za katere potrebuje upravitelj soglasje sodišča.