Jedro

Po naravi stvari je položaj proizvajalca blaga, ki želi uveljaviti domnevno pravico do prostega nastopanja s svojimi proizvodi na trgu, ogrožen že s tem, da imetnik izključujoče pravice uveljavlja varstvo zoper kateregakoli od udeležencev v verigi poslov, prek katerih naj bi bil realiziran poslovni namen proizvajalca. S tožbenimi trditvami, da je tožena stranka s sodnimi postopki zoper njena distributerja poseglo v njen položaj, je tožeča stranka trditvenemu bremenu glede konkretno ogroženega pravnega položaja zadostila. Tožba po prvem odstavku 116. člena ZIL-1 predstavlja časovno omejeno možnost izpodbijanja pravice do znamke. Takšen postopek je usmerjen v prenos upravičenj, ki izvirajo iz znamke, na tožnika. Z uveljavitvijo takšnega zahtevka pridobi tožnik upravičenje, da preprečuje drugim osebam uporabo zavarovanega znaka na trgu. Drugačen pa je domet ugovora iz točke d) prvega odstavka 48. člena ZIL-1. Uveljavljanje tega ugovora ne cilja na pridobitev monopolnega položaja pri uporabi zavarovanega znaka, temveč je usmerjen zgolj v omejitev učinka izključujočih upravičenj imetnika znamke v razmerju do tistega, ki takšen ugovor uveljavlja. Zaradi različnega pravnega varstva, ki ga omogočata tretji osebi, se ti dve pravni sredstvi medsebojno ne izključujeta.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožeča stranka je vložila negativno ugotovitveno tožbo. Uveljavljala je zahtevek, naj sodišče ugotovi, da uvoz, dajanje na trg, prodaja, ponujanje za prodajo, oglaševanje, skladiščenje brendyja, označenega z znaki „SKENDERBEU“, „GEORGJ KASTRIOTI SKËNDERBEU“ ali v prikazanem grafizmu, ki je proizveden s strani tožeče stranke in dan na trg Republike Slovenije s soglasjem tožeče stranke, ne predstavlja kršitev znamk tožene stranke.1

2. Sodišče prve stopnje je v okviru predhodnega preizkusa tožbo zavrglo. Zavzelo je stališče, da bi tožeča stranka lahko dosegla učinkovito sodno varstvo s tožbo po 116. členu Zakona o industrijski lastnini.2 Ker ni uveljavljala tega zahtevka, ne izkazuje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o zavrženju tožbe pa je oprlo na druge (procesne) razloge. Neobstoj pravnega interesa tožeče stranke za tožbo je namreč utemeljilo z ugotovitvijo, da tožeča stranka v tožbi ni utemeljila dejanske negotovosti glede sporne pravice ali pravnega razmerja. Tožeča stranka naj ne bi trdila, kaj je bil razlog za to, da je tožena stranka začela preprečevati uvoz in prodajo izdelkov tožeče stranke preko distributerjev. Manjkala naj bi tudi navedba, da naj bi se distributerji v sporu s toženo stranko sploh branili z ugovorom, da ima tožnik pravico do uporabe znaka SKËNDERBEU in ostalih znakov. Tožeča stranka pa ni trdila, da bi tožena stranka kadarkoli v razmerju do nje skušala uveljavljati pravice, ki jih ima na temelju znamke.

4. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 40/2018-9 z dne 24. 7. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanj: - Ali je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovilo, da iz navedb tožeče stranke in opisanih okoliščin ne izhaja njen pravni interes za negativno ugotovitveno tožbo za ugotovitev nekršitve pravic iz znamke? - Ali je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovilo neobstoj pravnega interesa, ker tožeča stranka ni pojasnila razlogov, zakaj je tožena stranka začela preprečevati uvoz in prodajo, in da so se distributerji tožeče stranke v postopkih zoper njih branili z ugovorom, da ima tožnik pravico do uporabe znakov SKËNDERBEG, in/ali da je tožena stranka skušala uveljaviti zahtevke zoper tožnika?

5. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. Uveljavljala je vse revizijske razloge in Vrhovnemu sodišču predlagala, da reviziji ugodi ter razveljavi sklepa sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno temu je predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču druge stopnje. Uveljavljala je stroške revizijskega postopka.

6. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala zavrnitev revizije. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

**Glede prvega dopuščenega revizijskega vprašanja**

7. Sodišči prve in druge stopnje sta se pravilno sklicevali na stališča pravne teorije o dopustnosti negativne ugotovitvene tožbe, za katero mora tožnik prav tako izkazati pravni interes, če ni takšna tožba dopustna s posebnimi predpisi. Da bi bil tožnikov pravni interes podan, mora biti negotovost in s tem ogroženost njegovega pravnega položaja posledica ravnanja toženca.3 Vrhovno sodišče je pri tem že zavzelo stališče, da mora biti ravnanje toženca, ki naj bi ogrožalo tožnika, konkretno, ne le hipotetično.4

8. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je tožena stranka imetnica več blagovnih znamk, veljavnih v Republiki Sloveniji. Imetnikom tako priznanih pravic pripadajo izključnostna upravičenja do tretjih oseb pri uporabi zavarovanega znaka (47. člen ZIL-1 in člen 9 Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. 6. 2017 o blagovni znamki Evropske unije (v nadaljevanju Uredba)).

9. Hkrati pa je tožeča stranka zatrjevala, da naj bi glede na dejanske okoliščine iz preteklega poslovanja tožeče stranke obstajali materialnopravni razlogi, zaradi katerih naj izključnostne pravice tožene stranke ne bi učinkovale v razmerju do tožeče stranke v povezavi s trženjem konkretno opredeljenih izdelkov na ozemlju Republike Slovenije. Vprašanje obstoja dejanskih predpostavk za takšen ugovor oziroma obstoja pravne podlage za takšno omejitev izključujočih pravic tožene stranke se nanaša na samo utemeljenost tožbenega zahtevka, zato to ne more biti predmet presoje v povezavi s pravnim interesom za vložitev tožbe.

10. Iz že pojasnjenih stališč pravne teorije in sodne prakse izhaja, da mora tožnik tudi pri uveljavljanju negativnega ugotovitvenega zahtevka svoj pravni interes za tožbo utemeljiti s konkretno ogroženostjo svojega pravnega položaja z ravnanjem toženca. Ne zadostuje torej negotovost, ki bi izvirala iz zapletenosti in nejasnosti položaja samega po sebi, temveč mora iz toženčevega ravnanja izhajati, da poskuša uveljaviti svoja upravičenja v drugačnem obsegu kot mu po prepričanju tožeče stranke pripadajo. V primeru, ko se tožeča stranka sklicuje na zožan obseg upravičenj tožene stranke iz blagovnih znamk, bi bilo zahtevi po konkretizaciji ogroženega položaja tožnice zadoščeno z zatrjevanjem ravnanj toženke v smeri uveljavitve (polnih) izključujočih upravičenj, ki naj bi posegala tudi v pravni položaj tožeče stranke.

11. Tožeča stranka je s tem v zvezi v II. točki tožbe zatrjevala, da je tožena stranka po poteku veljavnosti mednarodne znamke tožeče stranke v Sloveniji začela preprečevati uvoz in prodajo zadevnih izdelkov v Sloveniji z nastopom zoper distributerje teh izdelkov v Sloveniji. Po informacijah tožeče stranke je tožena stranka vložila tožbi zoper dve slovenski družbi. Oba postopka sta se končala s poravnavama, na podlagi katerih sta se navedeni družbi zavezali, da v prihodnje ne bosta uvažali, tržili, ponujali, dajali na trg, prodajali ali oglaševali alkoholnih pijač z znakom GJERGJ KASTRIOTI SKENDERBEU, pri čemer tožeča stranka v navedenem postopku ni sodelovala, niti ni mogla vplivati na potek postopka.

12. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožeča stranka svoje proizvode plasirala na trg Republike Slovenije ob pogodbenem sodelovanju s tretjimi (distributerji). Tak način plasmaja produktov na trge je v mednarodni trgovini prej pravilo kot izjema. Povsem običajno je, da proizvajalec s sklenitvijo verige pogodb različnega tipa realizira ekonomski interes za prodajo blaga na tujih trgih.

13. Drugi odstavek 47. člena ZIL-1 in tretji odstavek v zvezi z drugim odstavkom 9. člena Uredbe omogočata imetniku znamke uveljavljanje pravovarstvenih zahtevkov zoper vsakega od udeleženih subjektov v verigi poslov, ki so sklenjeni z namenom plasmaja blaga na trgu, na katerem uživa znamka zaščito. Po naravi stvari je položaj proizvajalca blaga, ki želi uveljaviti domnevno pravico do prostega nastopanja s svojimi proizvodi na trgu, ogrožen že s tem, da imetnik izključujoče pravice uveljavlja varstvo zoper kateregakoli od udeležencev v verigi poslov, preko katerih naj bi bil realiziran poslovni namen proizvajalca. S tožbenimi trditvami, da je tožena stranka s sodnimi postopki zoper njena distributerja poseglo v njen položaj, je tožeča stranka trditvenemu bremenu glede konkretno ogroženega pravnega položaja zadostila. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato negativen.

**Glede drugega dopuščenega revizijskega vprašanja**

14. Na odgovor na prvo se navezuje tudi odgovor na drugo dopuščeno vprašanje. Nesorazmerna je naložitev trditvenega bremena tožeči stranki, da bi morala za utemeljitev pravnega interesa za negativno ugotovitveno tožbo pojasniti razloge, zaradi katerih je tožena stranka preprečevala uvoz in prodajo in da so se distributerji tožeče stranke branili z ugovorom, da ima tožnik pravico do uporabe znakov SKENDERBEG. Ti razlogi namreč sodijo v sfero strank v postopkih, o poteku katerih pa tožeča stranka ni nujno seznanjena, da bi se vanje lahko vključila kot stranski intervenient na strani ene od strank postopka. Odločitev o tem, zoper koga bo uveljavljal izključnostna upravičenja iz znamke, je na imetniku znamke. Če je s svojim postopanjem vplival na ravnanje pogodbenega partnerja tretje osebe (proizvajalca blaga), preko katerega je ta želela uresničevati nastop na trgu brez omejitev, ki izvirajo iz znamke, je s tem vplival tudi na položaj te osebe. Razlaga, da bi tožeča stranka pravni interes za vložitev negativne ugotovitvene tožbe lahko utemeljila šele potem, ko bi tožena stranka skušala zahtevke uveljaviti zoper tožnika, bi v celoti onemogočila tožečo stranko, da v sodnem postopku odpravi negotovost glede svojega položaja v razmerju do imetnika znamke, ko bi le-ta pravovarstvene zahtevke uveljavljal le zoper pogodbene sodelavce tožnika. S tožbenimi navedbami, da naj bi tožena stranka s svojim ravnanjem dosegla samoomejitveno zavezo pogodbenih partnerjev (distributerjev) tožeče stranke, ki se nanaša na plasma proizvodov tožeče stranke na trgu, je tožeča stranka zadostila trditvenemu bremenu glede ogroženosti svojega pravnega položaja.

**Glede odločitve o reviziji**

15. Iz odgovorov na dopuščeni revizijski vprašanji izhaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 181. člena ZPP, ko je pritrdilo sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za negativno ugotovitveno tožbo.

16. Vrhovno sodišče pa se je pri tem opredelilo tudi do materialnopravnih razlogov, na katerih je odločitev o neizkazanem pravnem interesu za tožbo utemeljilo sodišče prve stopnje. Iz argumentacije sodišča druge stopnje, da je odločitev o neizkazanem pravnem interesu za tožbo oprlo na druge procesne razloge kot sodišče prve stopnje, izhaja očitno sklepanje, da razlogi sodišča prve stopnje niso utemeljeni. Takšnemu sklepanju pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Tožba po prvem odstavku 116. člena ZIL-1 predstavlja časovno omejeno možnost izpodbijanja pravice do znamke. Takšen postopek je usmerjen v prenos upravičenj, ki izvirajo iz znamke, na tožnika. Z uveljavitvijo takšnega zahtevka pridobi tožnik upravičenje, da preprečuje drugim osebam uporabo zavarovanega znaka na trgu. Drugačen pa je domet ugovora iz točke d) prvega odstavka 48. člena ZIL-1. Uveljavljanje tega ugovora ne cilja na pridobitev monopolnega položaja pri uporabi zavarovanega znaka, temveč je usmerjen zgolj v omejitev učinka izključujočih upravičenj imetnika znamke v razmerju do tistega, ki takšen ugovor uveljavlja. Zaradi različnega pravnega varstva, ki ga omogočata tretji osebi, se ti dve pravni sredstvi medsebojno ne izključujeta. Sodišče prve stopnje se pri tem neutemeljeno sklicuje na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča v odločbi III Ips 160/2008 z dne 13. 9. 2008, saj se stališče nanaša na drugačno dejansko stanje in procesno situacijo, ki je bilo podlaga utemeljitvi razlogov za (zgolj delno) ugoditev reviziji.

17. Upoštevaje navedene razloge sta sodišči druge in prve stopnje zmotno sklepali na neizkazan pravni interes za vložitev tožbe, v posledici česar je bila tožba zavržena. Vrhovno sodišče je zato sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da nadaljuje postopek v skladu z drugim odstavkom 269. člena ZPP (drugi odstavek 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

18. Odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo soglasno.

**Glede stroškov revizijskega postopka**

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržana končni odločbi skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

1 Gre za dve slovenski znamki, dvanajst znamk Evropske unije in eno mednarodno znamko, registrirano pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino. 2 Uradni list RS 45/2001 – v nadaljevanju ZIL-1. 3 A. Galič in drugi avtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, stran 155 do 157. Enako A. Galič, Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten 2/2012, stran 59 do 64. 4 Sklep II Ips 734/2009 z dne 20. 1. 2011.