Jedro

Ker je izvršitveno ravnanje izpolnjeno tudi, "če zavezanec ne izpolnjuje preživninske obveznosti na način, določen s pravnomočno in zavezujočo sodbo sodišča, ampak na drug način", v obravnavanem primeru torej kasneje, se tako kot pravilen izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženec v inkriminiranem obdobju preživnine za hčerki ni plačeval, čemur s tem, ko je navedel, da je preživnino zanju začel plačevati 28. 12. 2018, niti ni oporekal. Vsak starš se mora za svoje otroke truditi in jih preživljati sproti (torej v času nastanka vsakodnevnih osnovnih potreb in ne za nazaj), tega pa obdolženec ni storil, zato ga niti njegov izgovor, da iz sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 256/2009 ni razvidno, do kdaj je preživnino dolžan plačevati in da vse do danes ni dobil nobenega dokumenta, da hčerki študirata oziroma obiskujeta srednjo šolo, nikakor ne odvezuje plačila preživnine.

Izrek

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 288,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen pet mesecev zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 55. člena KZ-1 (pravilno 53. člena KZ-1) določilo enotno kazen devet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan poravnati stroške tolmača v skupni višini 229,90 EUR in sodno takso v višini 112,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo je obdolženec vložil laično pritožbo smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj. Takšno odločitev je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje ter glede na pritožbene navedbe obdolženca dodaja:

5. Bistvo pritožbe je v navedbi, da trditev sodišča prve stopnje o tem, da od 20. 8. 2018 do 28. 12. 2018 ni plačeval preživnine, ne drži, v zvezi s čimer je obdolženec k pritožbi priložil dokazila o plačilih, datirana na 28. 12. 2018 (l. št. 140) in 7. 1. 2019 (l. št. 139). Obdolženec zavzame pritožbeno stališče, da iz izvršilnega naslova (sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 256/2009) ni razvidno, do kdaj je preživnino dolžan plačevati, pri čemer navaja, da ni dobil nobenega dokumenta, da hčerki študirata oziroma obiskujeta srednjo šolo. Ob tem predvideva, da s tem dokumentom ne razpolaga niti sodišče, ki ga je predhodno obsodilo na zaporno kazen.

6. Stališču pritožnika ne gre slediti. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sta bili kaznivi dejanji neplačevanja preživnine izvršeni v obdobju od 20. 8. 2018 do 28. 12. 20181, plačila, na katera se v pritožbi sklicuje obdolženec, pa so bila izvršena 28. 12. 2018 oziroma po navedenem datumu. To pomeni, obdolženec v celotnem obdobju, ki je predmet pritožbenega polemiziranja, oškodovankama ni dajal preživnine in s tem ni izpolnjeval svoje obveznosti preživljanja. Izvršitveno ravnanje „ne daje preživnine“ praviloma pomeni neplačilo mesečnih obrokov preživnine oziroma neizpolnjevanje dolžnosti preživninskega zavezanca, kot je to določeno z izvršilnim naslovom.2 Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno pojasnilo, da je bil obdolženec dolžan izpolnjevati svojo obveznost plačevanja preživnine za hčerki na način, kot je določeno v sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 256/2009 z dne 14. 2. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Cp 658/2011, in sicer do vsakega 20. v mesecu. Ker je izvršitveno ravnanje izpolnjeno tudi, „če zavezanec ne izpolnjuje preživninske obveznosti na način, določen s pravnomočno in zavezujočo sodbo sodišča, ampak na drug način“,3 v obravnavanem primeru torej kasneje, se tako kot pravilen izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženec v inkriminiranem obdobju preživnine za hčerki ni plačeval, čemur s tem, ko je navedel, da je preživnino zanju začel plačevati 28. 12. 2018, niti ni oporekal, navedeno pa sta skladno potrdili tudi obe oškodovanki. Ob nadaljnji ugotoviti sodišča prve stopnje, in sicer da bi obdolženec v inkriminiranem obdobju preživnino za hčerki lahko plačeval (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), pa tega ni storil, je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnil vse zakonske znake očitanih mu kaznivih dejanj.

7. Vsak starš se mora za svoje otroke truditi in jih preživljati sproti (torej v času nastanka vsakodnevnih osnovnih potreb in ne za nazaj), tega pa obdolženec ni storil, zato ga niti njegov izgovor, da iz sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 256/2009 ni razvidno, do kdaj je preživnino dolžan plačevati in da vse do danes ni dobil nobenega dokumenta, da hčerki študirata oziroma obiskujeta srednjo šolo, nikakor ne odvezuje plačila preživnine. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da sta se obe oškodovanki v letu 2018 še šolali, kar je ugotovilo na podlagi pisnih izjav z dne 13. 5. 2020, v kateri je B. B. zapisala, da se je šolala na Srednji pedagoški šoli v D., kjer je takrat obiskovala tretji letnik; C. C. pa je zapisala, da je takrat obiskovala peti letnik Univerze v E. Do preživnine je namreč otrok upravičen do polnoletnosti, pri čemer pa so starši dolžni preživljati tudi polnoletne otroke, če se redno šolajo. Formalni status (redni ali izredni) otroka pri šolanju za preživninsko obveznost ni odločilen, kakor tudi ni pomembna vrsta izobraževalne organizacije - pomembno je le, da izobraževanje vodi do javne veljavne izobrazbe. Čas, do katerega se ima posameznik pravico redno šolati ob podpori staršev, pa zakon omejuje na starost 26 let.4 Poleg navedenega pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo tudi, da je višina preživninske obveznosti določena s pravnomočnim izvršilnim naslovom ter usklajena na podlagi obvestil centra za socialno delo. Pritožbeno sodišče pa k navedenemu zgolj dodaja, da center za socialno delo ni dolžan pisno obvestiti upravičenca in zavezanca o uskladitvi preživnine, če se otrok po osemnajstem letu starosti v letu, v katerem se opravlja uskladitev preživnine, redno ne šola (četrti odstavek 132.a člena takrat veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), kar pa v obravnavani zadevi ob upoštevanju, da je bila uskladitev preživnine v letu 2018 opravljena, ni primer. Ob tem pa iz petega odstavka navedene zakonske določbe izhaja, da je upravičenec po osemnajstem letu starosti dolžan centru za socialno delo do konca meseca januarja predložiti potrdilo o šolanju ali ga obvestiti, kje se redno šola. Glede na navedeno se tako tudi te pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

8. Obdolženec graja tudi odločbo o kazenski sankciji, in sicer s pavšalno navedbo, da se ne strinja z izrečeno pogojno obsodbo. Tudi s tem ne more biti uspešen, saj je preizkus pokazal, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanih kaznivih dejanj, stopnje obdolženčeve krivde ter ob pravilni ugotovitvi in oceni vseh preostalih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni (49. člen KZ-1), obdolžencu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, kot sankcijo opozorilne narave. V okviru te pa mu je določilo ustrezno dolgi kazni zapora za vsako posamezno kaznivo dejanje in nato po pravilih o steku še enotno kazen, kot tudi ustrezno preizkusno dobo. Kot obteževalno okoliščino je pravilno upoštevalo dejstvo, da obdolženec pred storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj preživnin daljše časovno obdobje ni plačeval, za kar je bil spoznan za krivega s sodbo I K 63538/2011, ki je postala pravnomočna 22. 9. 2016. Kot olajševalno okoliščino pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo krajši čas izvrševanja kaznivih dejanj in relativno nizek znesek oškodovanja ter dejstvo, da je obdolženec v letu 2019 in 2020 preživnine pretežno plačeval. Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča ni prav nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca, zato se tudi te pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da se ne more opredeliti do obdolženčevih navedb, da je zaradi komunikacijskega šuma v Češki republiki odsedel štiri mesece več zaporne kazni, kot mu jo je določilo sodišče v Murski Soboti. Gre namreč za pritožbena izvajanja, ki presegajo predmet te pritožbene presoje.

9. Pritožba graja tudi odločbo o stroških kazenskega postopka (stroških sodnega tolmača), ki so po oceni obdolženca nepotrebni, saj tako F. F. kot tudi obe hčerki (C. C. in B. B.) perfektno obvladajo slovenski jezik. Tudi tem pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP ob ugotovitvi, da so premoženjske in socialne razmere obdolženca takšne, da njegovo preživljanje ne bo ogroženo, pravilno odločilo o dolžnosti povrnitve stroškov kazenskega postopka. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da stroški sodnega tolmača predstavljajo stroške iz 1. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki se ne naložijo v plačilo zgolj v primeru, ko stranke, priče, osumljenci in drugi udeleženci v postopku pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi uporabljajo svoj jezik, kot to določa 8. člen ZKP, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, saj so stroški sodnega tolmača v skupnem znesku 229,90 EUR nastali zaradi prevajanja dveh zaprosil za mednarodno pravno pomoč in odgovora čeških pravosodnih organov. Ob upoštevanju navedenega in dejstva, da gre za stroške, ki so nastali zaradi samega kazenskega postopka, se pritožbene navedbe obdolženca tudi v tem delu izkažejo za neutemeljene. Če bi bilo zaradi plačila navedenih stroškov ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, pa bo lahko sodišče prve stopnje na predlog obdolženca s posebnim sklepom odločilo o morebitni oprostitvi, odložitvi plačila ali plačila v obrokih teh stroškov postopka. Tak predlog lahko obdolženec poda najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče (četrti odstavek 95. člena ZKP).

10. Po obrazloženem, ko obdolženec glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ko slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca ter ob upoštevanju tarifnih številk 7112, 71113 in 7122 taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Niti v kazenskopravni teoriji niti v sodni praksi ni vprašljivo, da se kot čas izvršitve oziroma dokončanja trajajočega kaznivega dejanja šteje trenutek, ko vzpostavljeno protipravno stanje preneha oziroma, ko je izvršena zadnja opustitev, ki je del kaznivega dejanja (tako Višje sodišče v Ljubljani v sodbi VI Kp 42330/2015 z dne 31. 8. 2016). 2 Tako K. Filipčič in B. Novak v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 303. 3 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 44324/2010 z dne 6. 6. 2013. 4 Tako K. Filipčič in B. Novak v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, str. 302.