Jedro

Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sodišče prisodi denarno odškodnino, če ugotovi, da je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje delno spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Toženec A. K. je dolžan plačati tožniku A. P. 286.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 6.000,00 SIT od 6.10.1993 dalje do plačila, od zneska 280.000,00 SIT pa od 2.9.1997 dalje do plačila in povrniti tožniku pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 123.331,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.1997 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne."

2. V preostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Tožnik je dolžan tožencu povrniti pravdne stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 11.748,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1999 dalje do plačila.

Obrazložitev

Tožnik je od sodišča zahteval naj razsodi, da mu je toženec dolžan plačati odškodnino v višini 485.000,00 SIT zato, ker ga je udaril in mu s tem povzročil škodo. Tožnik je za povrnitev premoženjske škode zahteval 6.000,00 SIT, za povrnitev nepremoženjske škode pa 485.000,00 SIT, od tega za telesne bolečine 325.000,00 SIT, za strah 110.000,00 SIT in za skaženost 50.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo do višine 366.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevek je pa zavrnilo.

Zahtevku za povrnitev premoženjske škode je v celoti ugodilo, za nepremoženjsko škodo pa je tožniku prisodilo 360.000,00 SIT, od tega 280.000,00 SIT za telesne bolečine in 80.000,00 SIT za strah.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo le glede odločitve o stroških pravdnega postopka.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Toženec meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločilo, da je on v celoti kriv za nastalo škodo. Po njegovem mnenju je tožnik soprispeval k nastanku škode, saj je kljub temu, da je vedel za medsebojna nesoglasja in sovražnost, odšel v gozd in tako izzival toženca. Toženec tudi meni, da je sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine. Navaja, da so se tožnikove poškodbe hitro pozdravile brez vsakih posledic. Po toženčevem mnenju je previsoka tudi prisojena odškodnina za strah. Toženec v reviziji navaja, da primarni strah ni bil intenziven, saj je tožnik postaven človek, poleg tega ga je spremljal tudi brat, ki je imel s seboj orožje. Odškodnina za sekundarni strah pa mu prav tako ne bi smela biti prisojena glede na sorazmerno lahko poškodbo. Zato toženec predlaga, naj revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da ugotovi deljeno odgovornost pravdnih strank za nastalo škodo in na novo odmeri odškodnino, ali pa da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik toženca z ničemer ni izzival. Nasprotno, skušal se je s tožencem pogovoriti in mu pokazati papirje, ki jih je imel s seboj v vrečki. Toženec pa je prišel do tožnika in ga s palico udaril po roki in boku. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnik s svojim ravnanjem ni prispeval k nastanku škode in je za tožnikovo škodo v celoti krivdno odgovoren toženec.

Glede višine prisojene odškodnine za povrnitev tožnikove nepremoženjske škode pa revizijsko sodišče ocenjuje, da ima toženec prav le v tistem delu revizije, v katerem graja prisojo odškodnine za strah. Kadar revident graja odločitev sodišča glede odškodnine za določeno obliko nepremoženjske škode, revizijsko sodišče v mejah izpodbijanja in v okviru revizijskih razlogov ter uradnega preizkusa uporabe materialnega prava (386. člen ZPP/77) preizkusi, ali stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje opravičujejo prisojo denarne odškodnine in če jo, ali je prisojena odškodnina pravična. Toženec izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v celoti.

Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sodišče prisodi denarno odškodnino, če ugotovi, da je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje (primerjaj Poročilo VS SRS, 1986/II, str.8). Sodna praksa loči strah, ki ga oškodovanec pretrpi ob samem škodnem dogodku (primarni strah) in strah, ki ga oškodovanec trpi med zdravljenjem, to je na primer strah za izid zdravljenja ali strah pred operacijo (sekundarni strah).

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil tožnikov primarni in sekundarni strah kratkotrajen in intenziven, nista pa ugotovili, da je bilo zaradi tega strahu tožnikovo duševno ravnovesje porušeno v daljšem časovnem obdobju. Zato je revizijsko sodišče ocenilo, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ko sta odločili, da stopnja in trajanje prestanega strahu upravičujeta prisojo denarne odškodnine. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP/77 ugodilo reviziji in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi tožene stranke in v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za strah in tako na prvi stopnji prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 280.000,00 SIT. V preostalem je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 v drugem odstavku 166. člena določa, da sodišče odloči o stroških vsega postopka, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, je revizijsko sodišče upoštevalo odmero sodišča prve stopnje, upoštevajoč spremembo sodišča druge stopnje. Vendar je odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje spremenilo upoštevajoč drugačen uspeh pravdnih strank po končanem revizijskem postopku. Tako je tožeči stranki priznalo 79% stroškov za delo odvetnika kar znese 106.573,00 SIT in nujne stroške za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 31.458,00 SIT, skupaj torej 138.031,00 SIT, toženi stranki pa 21% stroškov za delo odvetnika kar znese 14.700,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 123.331,00 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je v pritožbenem in revizijskem postopku v celoti izpodbijala odločitev o odškodnini in je uspela s 16%, zato je revizijsko sodišče odločilo, da ji mora tožeča stranka plačati 16% stroškov za delo odvetnika v pritožbenem in revizijskem postopku, kar znese 11.748,00 SIT z zakonskimi obrestmi od dneva izdaje odločbe revizijskega sodišča dalje.