Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba in sklep I Cpg 321/2023

ECLI:SI:VSLJ:2024:I.CPG.321.2023 Gospodarski oddelek

prenos terjatve v izterjavo davčna izvršba
Višje sodišče v Ljubljani
21. februar 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ima davčna izvršba na podlagi 94. člena ZDavP-2 prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi A., d. o. o. S sklepom o rubežu je sicer tožeča stranka pridobila zastavno pravico, vendar pa ta sklep o rubežu ni vpisan v noben register, ki bi dajal pravico do prednostnega plačila pred plačilom davčne obveznosti. Po stališču prvostopenjskega sodišča po prejemu sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika tožena stranka ni več smela tožeči stranki plačati na podlagi sklepa o rubežu terjatve, ki ga je izdalo sodišče v izvršilnem postopku. Na podlagi sklepa o prenosu terjatve v izterjavo tožeča stranka ni postala imetnica terjatve, ampak je pridobila le procesno legitimacijo za vložitev predmetne tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka I, II in IV izreka).

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v roku 15-dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sodbo in sklepom v izpodbijanem delu: - zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 7.132,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2018 dalje do plačila (točka I izreka), - zavrnilo predlog tožeče stranke, da naj sodišče toženi stranki naloži predložitev vseh računov in delilnikov po Pogodbi o izvedbi javnega naročila Sprememba namembnosti, rekonstrukcija in energetska sanacija stavbe Stara šola z dne 8. 1. 2018 ter vseh plačil, ki jih je tožena stranka izvedla FURS-u v času od 27. 9. 2018 do 4. 1. 2021 iz naslova zarubljenih terjatev, ki jih je FURS zarubil toženi stranki kot dolžnikovemu dolžniku dolžnika A., d. o. o. (točka II izreka), in - naložilo tožeči stranki povrnitev vseh potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke (točka IV izreka).

2. Tožeča stranka se zoper I., II., in IV. točko izreka izpodbijane odločbe pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke, oziroma podrejeno, da odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Okrajno sodišče v Cerknici je v izvršilnem postopku VL 53007/2018, ki se je na predlog tožeče stranke kot upnika vodil zoper dolžnika A., d. o. o., dne 29. 8. 2018 izdalo sklep o rubežu terjatve, ki jo ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika Občine B. (tožena stranka) iz naslova Pogodbe o izvedbi javnega naročila Sprememba namembnosti, rekonstrukcija in energetska sanacija stavbe Stara šola z dne 8. 1. 2018 št. 430 - 11/17 in aneksov (v nadaljevanju Pogodba št. 430 - 11/17, priloga A3). Sklep o rubežu je tožena stranka prejela dne 30. 8. 2018. Po pravnomočnosti cit. sklepa je navedeno sodišče nato s sklepom z dne 27. 9. 2018 (priloga A5) na predlog tožeče stranke navedeno denarno terjatev, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika (tožene stranke) preneslo na upnika (tožečo stranko) v izterjavo na podlagi 115. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sklep o prenosu v izterjavo je bil toženi stranki vročen 1. 10. 2018. Naknadno je bil toženi stranki vročen sklep Finančne uprave RS DT 0000-1111/2018-1 08/721-10 z dne 24. 10. 2018 o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika (priloga B25). Iz cit. sklepa je razvidno, da se davčna izvršba za znesek 211.682,29 EUR opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do Občine B. na podlagi izdanih faktur dolžnika A., d. o. o., po Pogodbi št. 430-11/17 in bodo dospele v plačilo v obdobju enega leta od prejema tega sklepa. Dolžniku A., d. o. o., je prepovedalo razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, njegovemu dolžniku (toženi stranki) pa je naložilo, da plača zarubljeni znesek do višine davčnega dolga na prehodni račun MF FURS. Toženi stranki je bil vročen tudi sklep FURS št. DT 0000-2222/2018-1 08-712-09 z dne 5. 10. 2018 (priloga B24), ki se je nanašal na davčni dolg v višini 63.453,07 EUR na podlagi izdanega e-računa št. 15694966. 6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ima davčna izvršba na podlagi 94. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi A., d. o. o.1 S sklepom o rubežu je sicer tožeča stranka pridobila zastavno pravico po tretjem odstavku 107. člena ZIZ, vendar pa ta sklep o rubežu ni vpisan v noben register, ki bi dajal pravico do prednostnega plačila pred plačilom davčne obveznosti. Po stališču prvostopenjskega sodišča po prejemu sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika tožena stranka ni več smela tožeči stranki plačati na podlagi sklepa o rubežu terjatve, ki ga je izdalo sodišče v izvršilnem postopku. Na podlagi sklepa o prenosu terjatve v izterjavo tožeča stranka ni postala imetnica terjatve, ampak je pridobila le procesno legitimacijo za vložitev predmetne tožbe. Zato ni pravno relevantno, da je bil sklep o prenosu v izterjavo vročen toženi stranki, preden je prejela sklep FURS-a o davčni izvršbi in da je bil ta sklep tudi pravnomočen pred vročitvijo sklepa FURS-a. Davčna obveznost ima namreč prednost pred vsemi ostalimi že dospelimi obveznostmi davčnega dolžnika. Sklep FURS-a je (drugače kot sklep izvršilnega sodišča o rubežu terjatve in sklep o prenosu terjatve v izterjavo) toženi stranki izrecno nalagal, da mora zarubljeni znesek do višine davčnega dolga plačati na prehodni račun FURS-a. Če tožena stranka tega ne bi storila, bi FURS ta znesek v skladu s prvim odstavkom 175. člena ZDavP-2 izterjal od nje.

7. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je davčni dolg A., d. o. o., znašal 63.453,07 EUR (priloga B24) in 211.682,29 EUR (priloga B25). Za obe terjatvi je bil opravljen rubež terjatev, ki jih je imel slednji do tožene stranke in je bilo toženi stranki naloženo, da ju mora plačati FURS-u. Terjatev, ki jo je imela tožeča stranka do A., d. o. o., je na dan začetka stečajnega postopka dne 8. 3. 2019 znašala skupaj z obrestmi in stroški 229.566,51 EUR. Tako skupaj obe terjatvi, ki jih je bila dolžna tožena stranka plačati FURS-u na podlagi davčne izvršbe zoper A. d. o. o., presegata višino terjatve, ki jo je imela tožeča stranka do A., d. o. o., na dan začetka stečaja. Zato za odločitev ni pomembno, katere račune je A., d. o. o., izstavil toženi stranki in s kakšnimi delilniki, niti ni pomembno, v kakšni višini je tožena stranka dejansko plačala FURS, saj ima davčna izvršba prednost pred izvršbo na podlagi sklepa izvršilnega sodišča (prvi odstavek 94. člena ZDavP-2). Obveznost tožene stranke v razmerju do FURS pa je bila višja kot njena obveznost do tožeče stranke.

8. Pritožnica pravilno povzema določbe 107., 114., 115., 120 in 125. člena ZIZ, vendar po prepričanju pritožbenega sodišča napravi zmoten materialnopravni zaključek, da tožeča stranka sicer ne razpolaga z izvršilnim naslovom zoper toženo stranko (kar ni sporno), je pa postala imetnica terjatve do tožene stranke. Pritožničino mnenje, da je imetnik terjatve do dolžnikovega dolžnika upnik, na katerega je terjatev prenesena v izterjavo, ni usklajeno sodno prakso in teorijo, kot zmotno navaja pritožnica. Pravna teorija je glede tega vprašanja neenotna, večinska sodna praksa pa pritrjuje nasprotnemu stališču, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravno zmotno prepričanje pritožnice, da je imetnik terjatve do dolžnikovega dolžnika upnik, na katerega je terjatev prenesena v izterjavo.

9. Pritožnica v prid svojemu stališču izpostavlja komentar Mihe Juharta Obligacijskega zakonika (OZ),2 ki v 425. členu ureja prostovoljne cesije, medtem ko pravila prisilne cesije v izterjavo ureja ZIZ. Juhart tu zavzame stališče, da na podlagi sklenjene cesije nastopijo vsi njeni učinki, vključno s spremembo pripadnosti terjatve, ki naj bi od cesije naprej pripadala cesionarju tako, da na terjatev ne bi mogli več poseči cedentovi upniki. Vendar že sam Juhart opozarja na drugačno razlago Stojana Cigoja v Komentarju Obligacijskih razmerjih, I. do IV. knjiga, ČZ Uradni list, SRS, Ljubljana, 1984-1986, stran 1296.3

10. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja tudi na drugačno stališče pravne teorije, ki ga je zavzela Vesna Rijavec v komentarju k 127. členu ZIZ.4 Po navedenem stališču se v izterjavo na upnika prenese terjatev samo toliko, da upnik namesto dolžnika izterja izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta zapadel, ne pridobi pa same pravice. Zato je v materialnopravnem smislu upravičenec še vedno dolžnik. Zato lahko upnik stori vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve, vendar z njo ne more razpolagati. V prid slednjemu stališču je tudi določba, da upnik ne dobi pravice, da bi v breme dolžnika sklenil poravnavo, da bi dolžnikovemu dolžniku odpustil dolg, da bi s terjatvijo razpolagal ali da bi sklenil arbitražni dogovor za reševanje morebitnega spora (prim. drugi odstavek 120. člena ZIZ). Povsem drugačen pa je pravni položaj pri prenosu namesto plačila (prim. tretji odstavek 127. člena ZIZ). Po presoji pritožbenega sodišča pritožničino stališče o popolnem prenosu tudi ni v skladu z zakonskim določilom, da lahko tudi po prenosu dolžnik veljavno izpolni svojo obveznost tudi odstopniku, ne glede na obvestilo o odstopu (prim. četrti odstavek 425. člena OZ).

11. Pritožnica se sklicuje na stališče sodne prakse - VSL sodba II Cp 481/2017. Vendar gre po prepričanju višjega sodišča v tej zadevi za osamljeno stališče, zavzeto obiter dictum, saj predmet navedene zadeve ni prenos v izterjavo.

12. Pritožnica povsem napačno najde oporo za svoje stališče v odločbi VSS opr. št. III Ips 104/2008, saj omenjena sodba stališča tožeče stranke ne podpira. V citirani zadevi (kjer kot tožnik nastopa davčni dolžnik) Vrhovno sodišče pojasni, da je rubež procesno dejanje v izvršilnem postopku, ki služi zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti na način, da se dolžniku prepove razpolagati z zarubljenimi terjatvami. Smisel rubeža je tako, da se prepreči takšno dolžnikovo razpolaganje, ki bi onemogočilo prednostno poplačilo njegove davčne obveznosti. Z vložitvijo tožbe na plačilo denarne obveznosti, ki jo uveljavlja od svojega dolžnika, pa davčni dolžnik še ni razpolagal z zarubljeno terjatvijo. Pri prisilni izterjavi davčnega dolga ne pride do prenosa terjatve dolžnika na DURS (sedaj FURS). Imetnik terjatve, čeprav je le-ta zarubljena, ostaja davčni dolžnik, medtem ko ima davčni organ direktno zakonsko podlago za izterjavo dolžnikove terjatve v svojo korist, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava … Po stališču Vrhovnega sodišča v cit. zadevi torej imetnik terjatve ostaja davčni dolžnik in kar je po presoji pritožbenega sodišča bistveno, slednja ne preide na upnika.

13. Končno je že prvostopenjsko sodišče navedlo relevantno sodno prakso, s katero je uskladilo svojo odločitev, zlati UPRS sodba I U 331/2015 in VSL sklep I Ip 274/2008. Enako izhaja tudi iz odločbe VSS III Ips 59/2002 z dne 23. 1. 2002, ki jo v zg. omenjenem komentarju OZ omenja Miha Juhart. 14. Kot pravilno poudarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, terjatev družbe A. ni prešla v premoženjsko sfero tožeče stranke, temveč je slednja pridobila le upravičenje izterjati to terjatev. Tožeča stranka je imela na terjatvi A.: 1.) zastavno pravico, pridobljeno s sklepom o rubežu, in 2.) pravico to terjatev izterjati, pridobljeno s sklepom o prenosu terjatve v izterjavo. Prednostni vrstni red zastave se varuje, če gre za izvršbe na podlagi ZIZ. Davčna izvršba pa ima na podlagi določb ZDavP-2, ki je glede na ZIZ specialnejša določba, absolutno prednost (z izjemo privilegiranih obveznosti, za katere pa v tem primeru nesporno ne gre).

15. Pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na Navodila o izvrševanju sklepov o izvršbi pri bankah, ZBS, Združenje bank Slovenije, Ljubljana, 17. 7. 2019, saj ne gre za relevanten pravni vir.

16. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je šlo v predmetni zadevi za konkurenco rubeža po ZIZ in davčne izvršbe, pri čemer pa ima davčni rubež prednost. S tem je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbo 94. člena ZDavP-2. 17. Posledično se pokaže kot pravilno izpodbijano stališče prvostopenjskega sodišča, da je nepomembno, katere račune je A., d. o. o., izstavil toženi stranki in v kakšni višini je tožena stranka plačala FURS-u. Pritožbeno ni sporno, da je imel A., d. o. o., do tožene stranke terjatev v višini 7.132,39 EUR, kar bi moral poravnati tožeči stranki. Oba zneska iz davčne izvršbe, tj. 211.682,29 EUR kot tudi 63.453,07 EUR, občutno presegata znesek, ki ga je tožena stranka ob izdaji sklepa o prenosu terjatve dolgovala A., d. o. o., oziroma posledično tožeči stranki. Pritožnica navedene ugotovitve prvostopenjskega sodišča konkretizirano ne izpodbija. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke v celoti.

18. Pritožnica napada II. točko izreka izpodbijane odločbe, ker naj sodišče prve stopnje svoje odločitve v tem delu sploh ne bi obrazložilo, s čimer naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da glede na zavzeta materialnopravna izhodišča in ugotovljeno dejansko stanje o višini terjatev predložitev računov in delilnikov po Pogodbi št. 430-11/17 kot tudi plačil tožene stranke FURS-u ni pravno relevantna. Sodišče prve stopnje je kot bistveno obrazložilo, da je ugotavljalo terjatve tožeče stranke do A., d. o. o., in terjatve A. do tožene stranke po 5. in 6. začasni situaciji v trenutku sklepa o prenosu terjatve. Tožeča stranka je imela do tožene stranke v času izdaje sklepa o prenosu zgolj terjatev za 7.132,39 EUR, FURS pa 63.453,07 EUR in 211.682,29 EUR, kar občutno presega terjatev tožene stranke. Pritožnica sicer navaja, da je znesek 63.453,07 EUR že vključen v znesek 211.682,29 EUR, kar pa glede na bistveno razliko v višini ni pomembno. Zato pridobivanje dodatnih listinskih dokazov ni bilo potrebno, saj ima kot že rečeno davčna izvršba prednost. 19. Pritožnica navaja, da je neživljenjsko, nelogično in nepravično, da bi se novi upnik pravdal za tujo terjatev, pri čemer bi ga v vsakem trenutku lahko "prehitel" tretji (v konkretnem primeru FURS), ob tem, da bi ga bremenili vsi stroški, povezani z izterjavo. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je imela tožeča stranka v izvršilnem postopku tudi možnost izbrati prenos namesto plačila in v tem primeru terjatev ne bi bila več v premoženjski sferi dolžnika in je tudi FURS ne bi mogel zarubiti ter se nato prednostno poplačati. V primeru prenosa terjatve namesto plačila ima novi upnik drugačen pravni položaj, ki pa lahko prinese s sabo drugačne (tudi negativne) posledice. Tožeča stranka se je po lastni izbiri odločila za prenos v izterjavo.

20. Pritožnica izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, vendar zgolj kot posledico domnevno nepravilne odločitve o glavni stvari. Ker je po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopenjskega sodišča o glavni stvari pravilna, posledično pritožnica ne more uspeti niti s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka.

21. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane odločbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, prav tako sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti stroške za odgovor na pritožbo toženi stranki. Slednje je odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika po Odvetniški tarifi in ji priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo, 2% pavšalni znesek za materialne stroške in 22% DDV. Tako odmerjeni pravdni stroški znašajo 373,32 EUR. V primeru plačilne zamude je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

1 ZDavP-2 v 94. členu določa, da ima pri poravnavi dospelih obveznosti zavezanca za davek iz njegovih dohodkov, terjatev, premoženja in premoženjskih oziroma materialih pravic dospela davčna obveznost absolutno prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi zavezanca za davek, ki se izterjujejo, razen pred dospelimi obveznostmi iz naslova zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi prizadetega zdravja, odškodnine zaradi izgube, delovne zmožnosti ali odškodnine zaradi smrti preživljalca (prvi odstavek). Ne glede na prejšnji odstavek poplačilo davčne obveznosti nima absolutne prednosti, kadar se poplačuje iz posamezne stvari oziroma pravice, ki je zavarovana z zastavno pravico, vpisano v ustrezen register (drugi odstavek cit. člena). 2 Prim. Obligacijski zakonik (OZ), Splošni del s komentarjem, II. knjiga, J. Juhart in drugi, stran 602 in 603. 3 Tax-Fin-Lex, e-paket Obligacije s komentarjem OZ, razdelek 42.12. Odstop v izterjavo. 4 Tax-Fin-Lex, e-paket Izvršba s komentarjem ZIZ.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia