Jedro

Ni sporno, da je toženka naročila delo pri tožnici. Plačila se ne more braniti s trditvijo, da ne po takšni ceni in v takšni količini, kot zatrjuje tožnica, če pri tem ne navede, po kakšni ceni in v kakšni količini pa je delo naročila, in sploh ne predloži kakšnega dokaza, ki bi izpodbil tožničine trditve in predložene dokaze.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo spremembo tožbe z dne 2. 2. 2022 (I. točka izreka), ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 6.465,33 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in toženki naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 1.237,56 EUR (III. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sklep sodišča in pri tem višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede na vsebino pritožbe višje sodišče šteje zapis o pritožbi zoper sklep, kar bi pomenilo pritožbo zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe (I. točka izreka), za pisno pomoto. Pritožbo je zato obravnavalo kot pritožbo zoper sodbo.

3. Tožnica se pritožuje zoper stroškovno odločitev.

4. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke. Predlaga zavrnitev toženkine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo za opravljeno delo sanacije stebrov na objektu na ... Za opravljena dela je tožnica dne 15. 8. 2021 izdala račun št. 020-2021 v višini 6.442,80 EUR za sanacijo 14 stebrov po ceni 590,00 EUR za steber z dodatnim 22% popustom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki sklenili ustno podjemno pogodbo za sanacijo stebrov. Toženka je ugovarjala le, da ni naročila takšnega obsega del in po takšni ceni, vendar je njen ugovor sodišče zavrnilo kot pavšalen in nespecificiran, saj ni navedla koliko in za kakšno ceno pa je naročila delo tožnice. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je toženka sicer prerekala sprejem ponudbe z dne 20. 10. 2019 po ceni 590,00 EUR za steber. Vendar so bile njene trditve negirane s plačilom dveh računov, ki se nanašata na to ponudbo. Ni pa toženka zanikala sprejema ponudbe z dne 9. 8. 2021 po isti ceni, ki je podlaga za vtoževano terjatev. Posledično je tožbenemu zahtevku ugodilo.

7. Toženka v pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje napačno porazdelilo trditveno in dokazno breme. Navaja, da je zatrjevala negativno dejstvo (da storitev ni naročila), česar že pojmovno ne more dokazati, zato bi morala tožnica dokazati, da je toženka storitve naročila v takšnem obsegu in takšni ceni. V zvezi s tem pa tožnica ni predložila kakšnih listin, ki bi izkazovale obstoj poslovnega razmerja.

8. Takšne pritožbene navedbe so neutemeljene. Toženka ugovarja napačni porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena, vendar pri tem zanemari razlikovanje med materialnim in procesnim trditvenim in dokaznim bremenom. Materialno trditveno in dokazno breme je določeno z zakonom in je statično ter se ne spreminja. Procesno dokazno breme pa je dinamično in glede na potek postopka prehaja od ene stranke k drugi. V konkretnem primeru, je tožnica zahtevala plačilo na temelju podjemne pogodbe (619. člen OZ). Za uspeh s tožbo mora tožnik v takem primeru trditi in dokazati 1.) da je med strankama bila sklenjena podjemna pogodba za opravo določenega dela, 2.) da je dogovorjeno delo opravil in 3.) da mu sopogodbenik za opravljeno delo ni plačal. Vsemu temu je tožnica zadostila, z navedbami, da je toženka pri njej naročila sanacijo stebrov na fasadi objekta za dogovorjeno ceno 590,00 EUR, delo pa je opravila. Predložila je dokaze: izstavljen račun, ponudbo in predhodne račune, ki kažejo na sodelovanje med strankama po istih pogojih. Na toženki je bilo, da navedene trditve ustrezno prereka. Toženkin odgovor na te navedbe je bil, da storitev ni naročila ne v obsegu in ne po ceni v računu. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je storitve toženka brez dvoma naročila, ugovori o obsegu in ceni pa so povsem pavšalni, saj brez tega, da ne navede po kakšni ceni in v kakšnem obsegu pa je naročila delo, toženki ni mogoče slediti, niti v tej zvezi ni bilo mogoče izvajati dokazov zaradi nezadostne trditvene podlage. Zato procesno trditveno in dokazno breme ni prešlo nazaj na tožnico in se pritožbene navedbe v tej zvezi izkažejo za neutemeljene.

9. Za neutemeljene se izkažejo tudi pritožbene navedbe, da tožnica ni predložila dvostranskih listinskih dokazov o obstoju pogodbenega razmerja. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da sta stranki sklenili ustno podjemno pogodbo, česar pritožba ne prereka. Navedeno pa že samo po sebi pomeni, da ni dvostranske listine o obstoju pogodbenega razmerja. Zakon za sklenitev podjemne pogodbe ne predpisuje pisne oblike, ampak je lahko sklenjena tudi v ustni obliki (prvi odstavek 51. člena OZ).

10. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi ji sodišče prve stopnje moralo še posebej priznati strošek oz. nagrado za končno poročilo stranki v vrednosti 50 točk po Odvetniški tarifi. Tudi po presoji višjega sodišča gre za storitev, ki je že zajeta v ostalih postavkah in ne gre za samostojno storitev, ki bi se v stroškovni odločitvi še posebej obračunala. Zato je višje sodišče tudi tožničino pritožbo zavrnilo.

11. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker nobena stranka s pritožbo ni uspela, prav tako pa odgovor na pritožbo ni bila potrebna vloga, ki bi doprinesla k rešitvi pritožbe, je višje sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).