Jedro

Tožnik si je z uporabo psihoaktivnih snovi sam povzročil neprištevnost, zato je ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 136. člena OZ (po kateri je tisti, ki drugemu povzroči škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje) potrebno šteti, da je tožnik kljub začasni neprištevnosti odgovoren za očitano opustitev iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

KZ-1 v 4. odst. 29. člena določa, da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Za dejanje, ki je sankcionirano v 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, zadošča malomarnost. Tožniku je ravnal malomarno, saj bi se kot dolgoletni odvisnik moral zavedati, da bo v primeru zlorabe psihoaktivnih substanc lahko prišel v stanje nerazsodnosti, v katerem delodajalca ne bo mogel obvestiti o svojem stanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2011 in njeno razveljavitev, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 26. 9. 2011 in mu še traja, zaradi česar ga mora tožena stranka po prenehanju razlogov za začasno nezmožnost za delo pozvati nazaj na delo, mu čas od 26. 9. 2011 do vrnitve nazaj na delo šteti kot delovno dobo in mu za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, poravnati neporavnane obveznosti iz naslova obveznih zavarovanj, tako kot če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečno zapadlih zneskov do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, ker tožnik najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnik je že v tožbi dokazoval, da glede na objektivne okoliščine - težko bolezensko stanje, ki je kulminiralo z hospitalizacijo tožnika na intenzivni oddelek A. bolnišnice, delodajalca ni moral in mogel obvestiti o razlogih za svojo odsotnost. To je potrdil tudi kot priča zaslišani lečeči zdravnik B.B. ter izvedenec C.C.. Tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na podlagi izvedenskega mnenja ugotavlja, da tožnik v septembru in oktobru 2011 ni bil sposoben razumeti pomena svojih pravic in dolžnosti in da ni bil sposoben obvestiti tožene stranke o razlogih za svojo odsotnost z dela. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje pa pomeni kontradiktornost in vsebinsko napačnost izreka izpodbijane sodbe. V kolikor pogoji za izredno odpoved iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) ni podan, potem tožbenega zahtevka ni možno zavrniti, ampak mu je potrebno ugoditi. Zaradi navedenega se je sodišče prve stopnje povsem po nepotrebnem ukvarjalo, ali je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. ali je glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank možno nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje se s temi vprašanji niti v ponovljenem postopku ni ukvarjalo in v tej smeri ni izvajalo nobenih dokazov, zato gre za novoto, ki se je pojavila tako v obrazložitvi v prejšnjem postopku izdane sodbe, kot tudi v izpodbijani sodbi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnik sam in zavestno spravil v stanje, zaradi katerega ni prišel na delo. Ni jasno na podlagi katerih dokazov si je sodišče prve stopnje dovolilo takšno oceno. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni izvedlo predlaganega dokaza s ponovnim zaslišanjem lečečega zdravnika oz. z zaslišanjem postavljenega izvedenca ter izvedenca niti ni pozvalo k morebitni dopolnitvi mnenj glede tega, ali se je tožnik sam spravil v tako hudo zdravstveno stanje in ali je torej zanj sam kriv. Stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnik svobodno odločil za uporabo psihotropnih substanc je napačno, saj se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Ali je tožnik imel v svoji oblasti voljo in svoje ravnanje in ali je bil zmožen zavestno sprejeti odločitev, bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo z zaslišanjem izvedenca in lečečega zdravnika, ne pa zgolj z zaslišanjem tožnika. S tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca oz. z dopolnitvijo njegovega mnenja, je tožniku onemogočilo, da v skladu z navodili pritožbenega sodišča dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje. Izpodbijana sodba pavšalno navaja vse možne oblike krivde od malomarnosti do eventualnega naklepa, ne da bi pri tem navedlo na podlagi česa predpostavlja tožnikovo krivdo. Sodišče v zvezi s krivdo ni izvajalo nobenih dokazov. Tožena stranka je imela očiten naklep, da se znebi bolnega delavca in je to storila, ko je bil ta hospitaliziran na intenzivnem oddelku Splošne bolnišnice A.. Tožnik ni bil neupravičeno odsoten z dela. Glede dolžnosti obveščanja delodajalca o razlogih za odsotnost, pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da se glede na težo, naravo in intenziteto bolezni ni mogel pravočasno odzvati delodajalcu. Tožena stranka je dejansko bila obveščena o zdravstvenem stanju tožnika, saj mu je nenazadnje odpoved vročila po osebnem vročevalcu na intenzivni negi, kjer se je zdravil. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi izvede dokaz z zaslišanjem lečečega zdravnika B.B. in izvedenca C.C., ki naj podata mnenje o tem, ali je tožnik ravnal krivdno, torej, ali se je glede na kompleksnost svojih bolezni, sam svobodno, zavestno, voljno, naklepno ali iz malomarnosti spravil v tako stanje, da objektivno ni mogel obvestiti delodajalca o svoji odsotnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in tudi takrat tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je takšno sodbo razveljavilo, saj je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil podan, v nadaljevanju pa je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi kljub temu zavrnilo, češ da je izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi, tj. da delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da zavzame jasno stališče glede tega, ali je tožnik glede na ugotovitve izvedenca delodajalca mogel obvestiti o razlogih za svojo odsotnost in v kolikor bi ugotovilo, da tega zaradi prehodne nerazsodnosti ni mogel storiti, naj tudi presodi, ali je tožnik dokazal, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje. V novem postopku je sodišče prve stopnje dopolnilno zaslišalo tožnika ter prebralo zapisnike z dosedanjih obravnav in listinsko dokumentacijo, kot tudi izvedeniško mnenje, nakar je izdalo izpodbijano sodbo.

Z navedbo o kontradiktornosti med obrazložitvijo izpodbijane sodbe in njenim izrekom pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Ta kršitev je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti zaradi tega, ker izrek nasprotuje razlogom sodbe. Vendar pa med stališčem, da tožnik v spornem obdobju zaradi neprištevnosti ni bil sposoben obvestiti tožene stranke o razlogih za svojo odsotnost in odločitvijo, da se zavrne tožnikov zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni nobenega nasprotja. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je tožnik kljub začasni neprištevnosti odgovoren za očitano kršitev, ker se je v takšno stanje sam spravil z zlorabo psihoaktivnih snovi. Iz takšne ugotovitve pa ob pravilni uporabi materialnega prava izhaja, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo.

V dokaznem postopku je bilo tudi z izvedenskim mnenjem C.C. ugotovljeno, da so bile tožnikove duševne funkcije v spornem obdobju večji del povsem okrnjene, zaradi stalne prisotnosti visokih koncentracij različnih psihoaktivnih snovi. Tudi tožnikov lečeči zdravnik je v dopisu na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, zapisal, da je bil tožnik v tistem času pod vplivom neterapevtskih odmerkov zdravil in da je tožnik z zlorabljanjem benzodiazepinov (ob rednem jemanju Metadona, Kvetiapina, Keppre 2p) pričel že konec julija, da je zlorabo nadaljeval in začel jemati večje odmerke Metadona in Kvetiapina, da so bili odmerki petkrat višji od predpisanih, da je bilo takšno stanje avgusta in septembra 2011 ter da se je to stanje nadaljevalo in stopnjevalo do incidenta, over - dose v septembru istega leta. Tudi tožnik je ob svojem zaslišanju izpovedal, da je takrat pretiraval z jemanjem pomirjeval, Metadona, saj jih je jemal samovoljno mimo zdravniške kontrole. V izvedenskem mnenju pa tudi izpovedi samega tožnika, ne nazadnje tudi v dopisu tožnikovega lečečega zdravnika, ki ga je izvedenec C.C. v celoti vključil v svoje mnenje, je sodišče prve stopnje imelo trdno podlago za ugotovitev, da se je tožnik z zlorabo psihoaktivnih substanc sam spravil v stanje neprištevnosti.

Ob ugotovitvi, da si je tožnik z uporabo psihoaktivnih snovi sam povzročil neprištevnost, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob smiselnem sklicevanju na določbo 2. odstavka 136. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) štelo, da je tožnik kljub začasni neprištevnosti odgovoren za očitano opustitev iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, saj se je sam spravil v takšno stanje. V skladu z 2. odstavkom 136. člena OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje.

Ali je tožnik po svoji krivdi prišel v stanje prehodne nerazsodnosti pa je dejansko vprašanje, predvsem pa tudi vprašanje uporabe materialnega prava, za katerega ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo. Tožnik je namreč v novem postopku v zvezi s tem vprašanjem predlagal zgolj izvedbo dokaza s ponovnim zaslišanjem zdravnika B.B. in po potrebi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja C.C., ne da bi pri tem podal kakršne koli trditve, ki bi kazale na to, da se tožnik z zlorabo psihoaktivnih snovi ni sam spravil v stanje prehodne neprištevnosti. V kolikor bi tožnik želel dokazovati, da ni po svoji krivdi prišel v stanje prehodne neprištevnosti, potem bi njegova dejanska trditvena podlaga morala biti povsem drugačna (npr. da mu je psihoaktivne snovi nekdo podtaknil in sam niti ni vedel, da jih uživa in podobno). Tožnik se odgovornosti tudi ne more razbremeniti s sprenevedavim odgovorom na glavni obravnavi, da po eni strani je odgovoren za stanje v katerem je bil novembra 2011, ker je pretiraval z jemanjem pomirjeval in Metadona, ki jih je jemal samovoljno mimo zdravniške kontrole, po drugi strani pa se ne čuti odgovornega, ker v bolnici A. niso znali povedati, kaj je bil dejanski razlog za takšno stanje. Tožnik ni bil neprišteven zaradi pljučne embolije, temveč zaradi zlorabe psihoaktivnih snovi.

Dejansko v konkretnem primeru pride v poštev tudi smiselna uporaba 4. odstavka 29. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). Ta določa, da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Za dejanje, ki je sankcionirano v 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR zadošča malomarnost, zato sodišče prve stopnje v obrazložitvi res po nepotrebnem navaja vse možne oblike krivde. Tožniku je prav gotovo možno očitati malomarnost, saj bi se tožnik kot dolgoletni odvisnik moral zavedati, da bo v primeru zlorabe psihoaktivnih substanc lahko prišel v stanje nerazsodnosti, v katerem delodajalca ne bo mogel obvestiti o svojem stanju.

Zmotno pa je tožnikovo prepričanje, ki je smiselno razvidno iz pritožbe, da gre pri vprašanju neprištevnosti zaradi zlorabe psihoaktivnih snovi za sklenjen krog, v katerem storilec v nobenem primeru ne odgovarja za dejanje storjeno v neprištevnosti. Sklepanje temelji na domnevi, da neprištevnemu storilcu tudi ni mogoče očitati same zlorabe psihoaktivnih snovi, češ da tudi glede same zlorabe ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja. V resnici je ravno obratno. Storilec, ki je sam povzročil svojo neprištevnost z zlorabo alkohola, drog ali drugih psihoaktivnih snovi, odgovarja tudi za dejanje, ki ga je storil v stanju takšne neprištevnosti, če je pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih dokazov v zvezi z vprašanjem, ali je glede na vse okoliščine in interese obeh strank možno nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnik očitno meni, da sodišče prve stopnje pri tem ne bi smelo upoštevati dokazov, ki so bili izvedeni v prejšnjem postopku, vendar je takšno stališče zmotno. Načelo enotnosti glavne obravnave velja tudi v primeru, če je bila prvotno izdana sodba na pritožbeni stopnji razveljavljena. Tudi v takšnem primeru nova glavna obravnava tvori celoto z vsemi prejšnjimi obravnavami in ni potrebno še enkrat izvajati dokazov, ki so bili izvedeni v prejšnjem postopku. Sicer pa je sodišče na naroku v novem postopku v soglasju s strankama prebralo zapisnike dosedanjih obravnav in listinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje se je zato glede vprašanja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank možno nadaljevanje delovnega razmerja po izteku odpovednega roka, utemeljeno oprlo tudi na vse v predhodnem postopku izvedene dokaze in tako tudi na izpovedbi prič D.D. in E.E.. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom za toženo stranko nevzdržno, da ta ne more več tolerirati tožnikovega odklanjanja pravočasnega obveščanja delodajalca, da je tožena stranka že predhodno tožnika pozivala, da predloži bolniške liste, za kar je enkrat že pričela tudi s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi sicer upoštevalo tudi interes tožnika, vendar je prepričljivo zaključilo, da je medsebojno zaupanje med tožnikom in toženo stranko do te mere porušeno, da ni več možno nadaljevanje delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.