Jedro

Tožena stranka je tožnikom v izrednih odpovedih pogodbe o zaposlitvi očitala protipravno prilastitev denarja, ki jim je bil zaupan v zvezi z delom natakarjev pri opravljanju strežbe oziroma v zvezi z delom vodje gostinstva, ter uničevanje in ponarejanje računov. Rok za podajo odpovedi je začel teči, ko se je predsednik uprave tožene stranke seznanil s poročilom o ravnanju tožnikov, to je o ugotovitvah pri izvajanju kontrole blagajne. Ker je odpovedi tožena stranka podala v nadaljnjih petnajstih dneh in ker je v sodnem postopku dokazala utemeljen razlog za odpovedi, so izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke same krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke tožečih strank, ki so zahtevale: da se ugotovi, da so izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka podala prvim štirim tožečim strankam dne 3. 10. 2007, peti tožeči stranki pa 22. 10. 2007, nezakonite in se iz tega razloga razveljavijo; da se ugotovi, da tožečim strankam 1. S.H., 2. D.S., 3. T.F. in 4. U.V. ni prenehalo delovno razmerje dne 3. 10. 2007, 5. N.I. pa ni prenehalo delovno razmerje dne 22. 10. 2007 in jim še traja, zato jih mora tožena stranka pozvati nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožečim strankam za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati nadomestilo plače in druge dajatve iz delovnega razmerja, kot da bi delale, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih neto zneskov ter da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo so se pritožile tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenim zahtevkom oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi grajajo ugotovitev prvostopenjskega sodišča o pravočasnosti podanih izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, saj menijo, da so bila zaslišanja opravljena zgolj zaradi formalnih razlogov, pogodbe o zaposlitvi pa bi bile odpovedane tudi v primeru, če se zaslišanj ne bi udeležili. Sodišče ne pove, v čem so zaslišanja tožnikov pripomogla k celoviti seznanitvi tožene stranke o kršitvah. Tožena stranka je zadevo inscenirala iz razloga, ker se je na vsak način želela znebiti tožnikov, ki so na več zborih delavcev zahtevali zase več pravic iz delovnega razmerja in s tem vzpodbujali še druge delavce. Ravnanje sodišča, ki je nekritično verjelo toženi stranki, da je zoper tožnike ukrepala pravočasno, kaže na njegovo veliko naklonjenost toženi stranki. Za potrebe tožene stranke se je izvajala video kontrola, specialna služba H. d.d. je ves čas nedovoljeno zvočno in slikovno snemala tožnike pri njihovem delu in imela na razpolago vso dokumentacijo v zvezi s poslovanjem restavracije tožene stranke. Nepravilnosti je dokumentirano ugotovila že pred 18. 7. 2007, zato ni videti nobenega razloga za to, da o tem ne bi obvestila tožene stranke oz. da je ta tožnikom odpovedala pogodbe o zaposlitvi šele 2. oz. 19. 10. 2007. Sodišče je nekritično sledilo trditvam tožene stranke in pričam S.K., S.T. in A.Š., da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke S.T. seznanjen s poročilom direktorja igralnice A.Š. o ravnanju tožnikov šele 28. 9. 2007 oz. za petega tožnika s poročilom z dne 15. l0. 2007, z vsemi okoliščinami kršitev pa šele z zaslišanjem tožnikov dne 2. 10. 2007 oz. 19. 10. 2007. Sodišče ni ocenilo izpovedi tožnika S.H., da sta ga tri dni pred 1. 9. 2007 poklicala v pisarno v ... A.Š. in S.T. in mu povedala, da je razrešen kot vodja restavracije zaradi hudih nepravilnosti v poslovanju in da bo o podrobnostih seznanjen kasneje, kar je potrdil tudi S.T., A.Š. pa je nespretno trdil nasprotno, da je bil S.H. vodja gostinstva vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je kasnejši vodja restavracije Š.K. v septembru 2007 delal kot strokovni pomočnik, ki pa se je tudi lahko „vtikal v odločitve vodje restavracije“. Četudi so nasprotja v izpovedih tožnika S.H. in zaslišanih prič in nasprotja med pričevanjem navedenih prič očitna, sodišče s tem v izvezi predlaganih dokazov (na obravnavi dne 28. 10. 2008, str. 6 – pravilno: 22. 10. 2008) ni izvedlo. Sodišče prve stopnje neutemeljeno in protispisno očita tožnikom kršitev 31. in 35. člena ZDR ter storitev kaznivih dejanj poneverbe po 245. členu KZ ter ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ. Tožnik Horvat si ni prilaščal denarja od prodanih bonov za malice. Šele on je spremenil dotedanjo prakso, ko so bone za malico prodajali pri blagajni in se niso vodile nobene evidence. Priča I.M. je potrdila, da je bilo na kolegiju tožene stranke dogovorjeno, da bone prodaja ona in denar enkrat mesečno izroči S.H. O izročitvi denarja sta potrdila podpisala I.M. in tožnik S.H., hranila so se v več izvodih pri toženi stranki, zato si tožnik denarja ni mogel kar prilastiti, saj je tožena stranka vedela zanj. Že dejstvo, da I.M. denarja ni takoj polagala na TRR tožene stranke, dokazuje resničnost izpovedi tožnika S.H. o tem, da je ves denar skupaj s potrdilom dal v kuhinjo, denar je bil delno porabljen za nabavo raznih artiklov, preostanek pa se je registriral na blagajni in položil na TRR. To je bilo poznano vsem, tako vodstvu kot delavcem kuhinje, vendar sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem delavcev kuhinje. Če je tožena stranka res želela spoštovati predpise tudi glede tega vprašanja, ni videti razloga, da je bilo na kolegiju dogovorjeno, da I.M. denar hrani v škatli in ga šele na koncu meseca odda S.H. Za takšno početje je vedel tudi A.Š., ki ni zahteval dnevnega pologa denarja na račun. Iz zbranih obvestil policije v predkazenskem postopku, iz katerih naj bi izhajalo, da je M. izjavil, da mu je S.H. izročal le manjše zneske, sodišče špekulativno sklepa, da si je večji del denarja protipravno prilastil tožnik S.H. M. je potrdil prejem denarja, navedba o višini prejetih zneskov v zbranem obvestilu pa ni dokaz o tem, koliko denarja mu je S.H. v resnici izročil. Zbrana obvestila policije v predkazenskem postopku ne predstavljajo dokaza. Neutemeljeni in neobrazloženi so zaključki sodišča, da so tožniki kršili Delovno navodilo za izpolnjevanje obrazca blagajniški dnevnik in Delovno navodilo za sprejem in postrežbo gosta, po katerem mora biti vsaka prodaja registrirana na registrski blagajni, gostu pa obvezno izdan račun, in glede očitkov, da so ponarejali račune in si protipravno prilaščali denar. Tožniki so namreč izpovedali, da so gotovinske račune izdajali takoj, ko je gost zahteval plačilo, negotovinske pa zaradi prezasedenosti tudi kasneje, vsi pa so zavrnili očitke, da bi račune kakorkoli ponarejali in podrobno navajali razloge za storno računov. Delili so le napitnino, enotno pa so zatrjevali, da v restavraciji ni bilo nikakršne skrinjice za hranjenje napitnine. Četudi je tožnik S.H. od I.M. zahteval ključ za odpiranje skrinjice, to ne pomeni, da se je v tej skrinjici zbirala tudi napitnina za tožnike. O tem, da se napitnina za delavce v šanku zbira ločeno od napitnine delavcev v restavraciji, je bil obveščen tudi A.Š., ki je to tudi potrdil (zapisnik glavne obravnave z dne 28.10. 2008, pravilno: 22. 10. 2008, str. 8 in 9, zadnji odstavek). Skrinjici, o katerih je govoril, sta se nahajali ena v kuhinji, druga v šanku, napitnina za tožnike pa se je nahajala v predalu pod blagajno skupaj s preostalim denarjem in dokumentacijo, tak način je bil vodstvu poznan in ni bil sporen, tožena stranka pa je iz tega naredila problem zgolj zaradi tega, ker je na vsak način želela tožnikom odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na ugotovitve izvedenca, ampak je mimo izvedenskega mnenja in drugih dokazov v spisu sprejelo zaključke o krivdi tožnikov. Izvedenec je namreč izrecno priznal, da ni ugotovil nikakršnega materialnega in moralnega oškodovanja tožene stranke, niti ni potrdil kake druge očitane kršitve tožnikom. Govoril je o tem, da je strežno osebje imelo možnost prilagajati vrsto plačila, vendar je poudaril, da je to le hipotetična možnost in tega v spisu ni mogoče zaslediti (zapisnik glavne obravnave 10. 6. 2009, str. 7) ter izpovedal, da na podlagi pregleda blagajniškega poslovanja ne more ne potrditi ne ovreči, ali je gotovina bila ali ne in da mu sistem popustov ni poznan, oziroma da sistem ni omogočal evidentiranja poslovnih dogodkov na način, da bi to res ustrezalo dejanskemu stanju oziroma da ni preverjal, če so bili vsi prodani artikli določenega dne tudi zaračunani. Na podlagi navedenih ugotovitev izvedenca je zaključek, da neizdajanje računov gostu, storniranje računov, kasnejša izdaja računov za vrednostni bon z drugačnimi artikli, kot jih je naročil, pripelje do viška gotovine v blagajni, čista špekulacija. Tožniki so priznali, da so določene račune izdajali kasneje in pojasnili, zakaj so določene račune stornirali in zakaj se izdani računi ne ujemajo z naročenimi artikli na posamezni mizi, izvedensko mnenje pa teh njihovih navedb ni omajalo, ampak jih je celo potrdilo, zato je dejstvo, da ni bilo z ničemer dokazano, da so izdajali ponarejene račune. Izpodbijana sodba nima razlogov oziroma vsebuje nejasne razloge, ki so med seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v nasprotju z 8. členom ZPP tudi ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, saj se ni opredelilo do ugotovitev izvedenca, niti do izpovedb tožnikov. Sodbo je oprlo na nedovoljene dokaze, saj zvočno in slikovno snemanje tožnikov ni bilo zakonito - snemanje je dopustno le v prostorih igralnice, ne pa v restavraciji. Bistvena kršitev določb ZPP je podana tudi zato, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov s strani tožnikov, tožnika S.H. pa je spoznalo za krivega kaznivega dejanja zgolj na podlagi zbranih obvestil policije v predkazenskem postopku. Podoben očitek velja tudi glede ugotovitev sodišča, da so vsi tožniki storili očitana kazniva dejanja, saj njihova odgovornost ni zanesljivo ugotovljena.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo. Navedbe, da naj bi bilo prenehanje delovnega razmerja tožnikov inscenirano, je smešna, saj v gostinstvu na splošno in tudi pri toženi stranki primanjkuje gostinskih delavcev. Res pa je, da gre za specifično delo, ki ga je težko do zadnje podrobnosti kontrolirati. V zadevo je bil vpleten sam vodja gostinstva, tako da do neposrednih informacij tožena stranka ni mogla priti, ampak se je nadzor opravljal s pomočjo strokovne službe H. d.d.. Zato so pritožbeni razlogi v smeri prekoračitve rokov neumestni. Pritožbene navedbe tožnika S.H. v zvezi s prilaščanjem denarja od prodanih bonov dejansko pomenijo njegovo priznanje kršitev navodil blagajniškega poslovanja. Tožnik je denar prevzel, od tam naprej pa se denar izgubi, čeprav bi moral denar od malic položiti na blagajno in evidentirati prodajo malic po količini in vrednosti. I.M., ki je zbirala denar in ga neposredno – brez dogodka na blagajni, za kar je bil zadolžen tožnik S.H. (ki bi moral ob prodaji bonov preko blagajne inkaso denarja „tolči“ pod šifro malica) – ni mogla niti smela denarja polagati neposredno na TRR tožene stranke, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene in protispisne. Ravnanje tožnika S.H. z denarjem od malic je v nasprotju z vsemi pravili in predpisi, prav tako nabava za kuhinjo brez računov in njihovega evidentiranja ni mogoča. Tožeče stranke niso dojele bistva izvedenskega mnenja in izpovedb izvedenca na obravnavi. Izvajanja sodišča in dokazno oceno si tolmačijo kot čisto špekulacijo, ko tožniki niso izdajali gotovinskih računov ob najavi gosta za plačilo. Računi so bili s priznanjem tožnikov (zaradi videoposnetkov in podatkov na izdanih računih) izdani praviloma ob koncu delovnega časa, prav tako računi za bone in je tako brez fakturiranja preko blagajne prihajalo do viškov denarja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. To velja zlasti za očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in nikakor nima takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih vprašanj, pomembnih za odločbo, vključno z ugotovitvami izvedenca in izpovedbami tožnikov, kar kot bistveno pomanjkljivost neutemeljeno izpostavlja pritožba. V obrazložitvi o odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami.

Očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni ocenilo v smislu 8. člena ZPP, ker se ni opredelilo do ugotovitev izvedenca niti do izpovedb tožnikov, in ker je sodbo oprlo na nedovoljene dokaze, ker zvočno in slikovno snemanje tožnikov ni bilo zakonito, je povsem neutemeljen. Skladno z 2. odstavkom 213. člena ZPP sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, v skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je urejeno v 8. členu ZPP, pa o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča v nobenem primeru ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Po oceni pritožbenega sodišča zvočno in slikovno snemanje tožnikov ni bilo nezakonito iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje v razlogih sodbe. Prvi razlog je v tem, da tak nadzor dopušča Koncesijska pogodba, ki jo je tožena stranka sklenila z Republiko Slovenijo (B 35), v 20. členu, v katerem je določeno, da mora koncesionar zagotoviti, da se v času obratovanja igralnice z video napravami nepretrgoma snema dogajanje na blagajniških mestih. Drugi razlog pa je v določbah, ki so vsebovane v pogodbah o zaposlitvi, ki so jih tožniki sklenili s toženo stranko, o video in audio nadzoru „v nekaterih prostorih pri delodajalcu, v katerih poteka delo in poslovanje“, kot je navedeno v pogodbah (v prvi vrsti je verjetno mišljena igralnica, restavracije, kjer so tožniki opravljali delo, pa pri tem očitno niso izključene). V XV. členu pogodb o zaposlitvi (A6, A7) je namreč določeno, da je delavec seznanjen, da so nekateri prostori pri delodajalcu, v katerih poteka delo in poslovanje, opremljeni s sistemom video in audio nadzora in da bo delavec tudi sam nadziran pri delu in zadrževanju v teh prostorih, delodajalcu pa dovoljuje, da posnetke, na katerih bo tudi sam prisoten, uporabi v primeru potrebe po dokazovanju izvrševanja pravic in obveznosti iz pogodbe. Glede na specifičnost dejavnosti, ki jo opravlja tožena stranka, je po oceni pritožbenega sodišča tak nadzor nad delom dopusten, zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene. Tudi zavrnitev dokaznih predlogov sama po sebi ne predstavlja niti absolutne (po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP) niti relativne bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, zato je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen. Bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana le, če stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve. Tožečim strankam je bila zagotovljena pravica do izjave, iz podatkov v spisu izhaja, da so imele v postopku pred sodiščem prve stopnje vse možnosti, da navajajo dejstva, dokaze in se opredelijo do navedb tožene stranke. Zavrnitev dokaznih predlogov ima lahko za posledico nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja, če se ne izvedejo dokazi glede vseh dejstev, ki so pomembna za odločbo. Tudi nestrinjanje z dokazno oceno se lahko navezuje le na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – v obravnavani zadevi tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Pravno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami), in sicer določbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca, zlasti 110. in 111. člen ZDR. Po določbi 3. odstavka 81. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. To pomeni, da morata biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 1. odstavka 110. člena ZDR kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz 1. odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tožečim strankam izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, po kateri delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Po določbah 110. člena ZDR delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (2. odstavek istega člena). Skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Tožena stranka je tožečim strankam izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in sicer tožečim strankam S.H. (vodji gostinstva), D.S., T.F. in U.V. (zaposlenim na delovnem mestu natakarja) dne 3. 10. 2007, tožeči stranki N.I. (zaposlenem na delovnem mestu natakar) pa dne 22. 10. 2007. V izrednih odpovedih pogodb o zaposlitvi jim je tožena stranka očitala protipravno prilastitev denarja, ki jim je bil zaupan v zvezi z njihovim delom natakarjev pri opravljanju strežbe oziroma oziroma v zvezi z delom vodje gostinstva ter uničevanje in ponarejanje računov. Dejanja naj bi bila storjena v sostorilstvu z drugimi delavci strežbe – tožečimi strankami, menjaje med seboj, po njihovem predhodnem dogovoru, pri čemer so delavci prilastitev prikrili tako, da za prodano hrano in pijačo gostom za gotovino niso izdajali računov oz. so jih izdajali in kasneje stornirali, gotovino spravili v predal pod blagajno, po zaprtju restavracije, praviloma po 23.00 uri, pa izdali nove negotovinske račune za reklamo z lažnimi podatki o vrsti hrane in pijače, vrednostno pa to pokrili z vrednostnimi boni, ki jih gosti dobijo v reklamne namene, delno tudi z nevnovčljivimi s starejšim datumom izdaje. S tem so uničevali in ponarejali račune, ki so poslovne listine, ki se morajo voditi po zakonu in drugih predpisih, pomembnih za poslovni promet s fizičnimi osebami. Očitki se nanašajo na izdajo računov, navedenih v izrednih odpovedih po datumih in številkah (izdaja v avgustu 2007 in glede tožnika N.I. v avgustu in septembru 2007). Iz izrednih odpovedi izhajajo očitki, da so si tožniki protipravno prilastili : S.H. najmanj 406,00 EUR (v posameznih dneh od 4. 8. 2007 do 16. 8. 2007, v zneskih, razvidnih iz odpovedi); D.S. najmanj 341,00 EUR (v posameznih dneh od 4. 8. 2007 do 13. 8. 2007, v zneskih, razvidnih iz odpovedi); T.F. najmanj 315,00 EUR (v posameznih dneh od 4. 8. 2007 do 13. 8. 2007, v zneskih, razvidnih iz odpovedi); U.V. najmanj 460 EUR (v posameznih dneh od 8. 8. 2007 do 14. 8. 2007, v zneskih, razvidnih iz odpovedi); N.I. najmanj 730 EUR (v posameznih dneh od 7. 8. 2007 do 14. 8. 2007 ter 10. in 22. 9. 2007 v zneskih, razvidnih iz odpovedi).

Tožniku S.H., vodji gostinstva, pa se poleg navedenega očita še, da je v času od oktobra 2006 do vključno junija 2007 kot vodja gostinstva prevzel od poslovne referentke I.M. denar od prodanih malic v skupnem znesku 1.218,69 EUR, ki jih ni položil niti dokumentiral v blagajni gostinstva. Iz izrednih odpovedi nadalje izhaja, da naj bi tožniki kršili 31. in 35. člen ZDR in da imajo kršitve vse znake kaznivega dejanja poneverbe po členu 245/1 in kaznivega dejanja ponareditve in uničenja poslovnih listin po členu 240/1-2 Kazenskega zakonika RS (KZ; Ur. l. RS, št. 63/94 in nadaljnji).

Tožena stranka je delavce pozvala na zagovor z vabilom in pisno obdolžitvijo, tožniki pa so se zagovora udeležili dne 2. 10. 2007 oz. tožnik N.I. 19. 10. 2007, kot izhaja iz samih izrednih odpovedi ter iz drugih listin v spisu.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je sodišče prve stopnje pri podaji izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi spoštovala določbe ZDR o postopku pred odpovedjo, zlasti s tem, da jim je omogočila zagovor v smislu citiranih zakonskih določil, izredna odpoved pa je bila podana pravočasno, v okviru 15-dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi s strani delodajalca, ki je določen v 2. odstavku 110. člena ZDR, zato je pritožbeni ugovor s tem v zvezi neutemeljen. Za začetek teka 15–dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi v smislu citirane določbe je po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru odločilen dan, ko je bil delodajalec, to je predsednik uprave S.T., seznanjen s poročiloma o ravnanju tožnikov o ugotovitvah pri izvajanju kontrole blagajne v restavraciji gostinstva v igralnici ..., ki jih je direktor igralnice A.Š. posredoval upravi tožene stranke, ne pa dan opravljenega zagovora. Z dnem, ko je uprava prejela navedeni poročili z dne 27. 9. 2007 (glede prvih štirih tožnikov) ter z dne 15. 10. 2007 (glede petega tožnika), se je namreč „izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca“, saj so vsa odločilna dejstva s tem v zvezi razvidna iz poročil. Tega dne je začel teči subjektivni prekluzivni rok. Rok ne more začeti teči različno, v odvisnosti od tega, ali se delavec zagovora udeleži ali ne (če se v obravnavanem primeru delavci ne bi želeli zagovarjati oziroma se zagovora ne bi udeležili, bi bil nedvomno za začetek teka roka odločilen datum, ko je uprava prejela poročila o nepravilnostih na blagajni). V 110. členu ZDR (v besedilu, ki je veljalo do spremembe te določbe z novelo ZDR/2007 (Ur. l. RS, št. 103/2007), ki je začela veljati 28. 11. 2007 in za obravnavani primer ne pride v poštev) je začetek teka prekluzivnih rokov za primer, kadar gre za krivdni razlog za izredno odpoved na strani delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, vezan na trenutek, ko se je izvedelo za kršitev (pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja) in storilca (2. stavek 2. odstavka 111. člena ZDR) in je torej opredeljen drugače kot v primeru drugih razlogov za izredno odpoved (za katere je odločilen trenutek „seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved“ - 1. stavek 2. odstavka 111. člena ZDR). Le za te primere se v sodni praksi praviloma šteje, da se je delodajalec z razlogi seznanil najkasneje na dan opravljenega zagovora (lahko pa tudi prej).

Rok za podajo izredne odpovedi v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, začne teči, ko je za kršitve in storilca izvedela oseba, ki ima pooblastila za odločanje o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Katere so te osebe, pa je določeno v ZDR in sicer v 17. in 18. členu. Po 17. členu ZDR sta stranki pogodbe o zaposlitvi delodajalec in delavec. Po 1. odstavku 18. člena ZDR v primeru, če je delodajalec pravna oseba, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče nekritično sledilo trditvam tožene stranke in izkazovalo veliko naklonjenost toženi stranki, ki je zadevo inscenirala, ker se je na vsak način želela znebiti tožnikov, ki so na več zborih delavcev zahtevali zase več pravic iz delovnega razmerja in k temu vzpodbujali še druge delavce. Za takšne trditve v podatkih spisa ni nobene opore. Razlogov za dvom v verodostojnost izpovedi prič S.K., A.Š. in predsednika uprave S.T. tudi po oceni pritožbenega sodišča ni, zato je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljeno upoštevalo njihove izpovedbe. Čeprav je, kot navaja pritožba, specialna služba H. d.d. nepravilnosti ugotavljala že pred 18. 7. 2007, to še ne pomeni, da je upravo že tedaj obvestila o vseh nepravilnostih pri blagajniškem poslovanju. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo priči S.K., vodji video kontrole, ki je pojasnil, da o prvih sumih nepravilnega ravnanja še niso obveščali predsednika uprave, ampak so nadzor poostrili, ne da bi kogarkoli o tem obvestili, zlasti zato, ker je šlo za skupino, v kateri je bil vključen tudi vodja gostinstva. Bistveno je, da je bila šele s sestavo poročil, potem ko je bilo s strani strokovne službe obdelano do tedaj zbrano dokazno gradivo, podana podlaga za ukrepanje zoper tožnike. Četudi so določene informacije o nepravilnostih v poslovanju bile znane že prej, to ne pomeni, da je že ob seznanitvi s sumi kršitev, ki so se s strani pristojnih služb še preverjale, začel teči prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi iz citirane določbe ZDR. Razgovor vodje gostinstva S.H. z nadrejenimi delavci tri dni pred 1. 9. 2007, na katerem so ga obvestili, da bo razrešen kot vodja restavracije zaradi hudih nepravilnosti v poslovanju, o podrobnostih pa bo obveščen kasneje, za presojo pravočasnosti odpovedi ni odločilen. Prav iz tega razloga tudi domnevne neskladnosti v izpovedih zaslišanih prič in tožnika S.H. v zvezi s tem, ki jih izpostavlja pritožba, niso bistvenega pomena, tako da pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da so bile v obravnavanem primeru izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi podane pravočasno.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnikom dokazala očitane kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja in da so tožniki kršili zlasti določila 31. in 35. člena ZDR ter na škodo tožene stranke storili kazniva dejanja poneverbe po 245. členu KZ in ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ.

Po 1. odstavku 31. člena ZDR mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, v 35. členu istega zakona pa je opredeljena prepoved škodljivega ravnanja – delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovali poslovnim interesom delodajalca. Po 32. členu ZDR pa mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča so tožniki kršili delovna in organizacijska navodila delodajalca, ki natančno urejajo delo z blagajno, med drugim tudi Delovno navodilo za izpolnjevanje obrazca blagajniški dnevnik, Delovno navodilo sprejem in postrežba gosta (po katerem mora biti vsaka prodaja registrirana na registrski blagajni, gostu pa obvezno izdan račun, ki mora vsebovati vse zahteve za DDV), Delovno navodilo – evidenca storno bonov (ki predvideva storno bonov le v primeru napak pri blokiranju, pri čemer je račun potrebno stornirati z istimi artikli in istim računom plačila, kot je bilo blokirano) in druga, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežni dokazni postopek, v katerem je vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da sodbe ni oprlo na ugotovitve izvedenca, ampak da je mimo izvedenskega mnenja in drugih dokazov v spisu sprejelo odločitev o tem, da so tožniki krivi, oziroma da je glede na ugotovitve izvedenca zaključek sodišča, da neizdajanje računov gostom, storniranje računov, kasnejša izdaja računov za vrednostne bone z drugačnimi artikli, kot so bili naročeni, pripelje do viška gotovine v blagajni, čista špekulacija. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, pri odločanju upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za ekonomijo, davke in računovodstvo, M.K., dipl. ekon. z dne, ki ga je podal v pisni obliki dne 16. 2. 2009, ter dodatno pojasnil na obravnavi dne 10. 6. 2009, skupaj z vsemi drugimi dokazi, izvedenimi na glavni obravnavi, ki jih je natančno ocenilo in svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo. Zato je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in protispisno očitalo tožnikom, da so kršili določila 31. in 35. člena ZDR in na škodo tožene stranke storili kazniva dejanja poneverbe in ponareditve ali uničenja poslovnih listin, povsem neutemeljen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in pravilna, pritožba, ki v pretežnem delu le vztraja pri stališčih, zavzetih tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem, pa ne navaja nobenih tehtnih argumentov, ki bi kazali na nepravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so razlog za izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnikom. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je dokazano, da so tožniki v račune vpisovali lažne podatke in da so si protipravno prilaščali denar iz blagajne, ki jim je bil zaupan v zvezi z njihovim delom pri opravljanju, tožnik S.H. pa tudi denar od prodanih malic, v kršitvah pogodbenih in drugih delovnih obveznosti pa so podani znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ ter kaznivega dejanja poneverbe po 245. členu KZ. Pravilen je zaključek sodišča, da neizdaja računa gostu, storniranje računa, kasnejša izdaja računa za vrednostni bon z drugačnimi artikli, kot jih je gost naročil, pripelje do viška gotovine v blagajni. Iz videoposnetkov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dogajanje na blagajni v spornih dneh, zlasti, da so tožniki na koncu delovnega časa zaporedno izstavljali račune, jim pripenjali reprezentančne bone, vmesne izpise iz blagajne metali v smeti, iz blagajne pa jemali gotovino in si jo medsebojno delili, ne da bi to evidentirali. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo zagovoru tožnikov, ki so glede na videoposnetke sicer priznali, da so ob koncu izmene pobirali denar iz blagajne, vendar so zatrjevali, da so si delili le napitnino, ki naj bi obsegala vse presežke po zaključku blagajne. Napitnina bi se, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, morala zbirati posebej, ločeno od gostinske realizacije. V restavraciji je bila tudi skrinjica za ta namen (ki pa se je očitno uporabljala le za delavce restavracije, ki so delali v „šanku“). Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pravilno upoštevalo tudi izpovedi prič, zlasti A.Š. in I.M., pa tudi mnenje sodnega izvedenca, ki je pojasnil, da mora biti napitnina ločena od prihodkov tožene stranke, sicer ni mogoče zagotoviti pravilnega ugotavljanja blagajniških viškov oziroma mankov, ter da ves presežek gotovine nad evidentiranim v blagajni ne more biti napitnina, ker lahko pride tudi do pomot in primanjkljajev. Sklicevanje tožnikov na to, da je bil A.Š. obveščen, da se napitnina za tožnike nahaja v predalu pod blagajno, skupaj s preostalim denarjem in dokumentacijo in da je bil tak način hrambe napitnine vodstvu tožene stranke poznan in sam po sebi ni bil sporen, je neutemeljeno. Tožnikov, zlasti ne tožnika S.H., ki je bil kot vodja gostinstva zadolžen za pravilno poslovanje z blagajno, to ne more razbremeniti odgovornosti za kršitve, ki so bile ugotovljene. Isto velja za sklicevanje pritožbe na to, da je vodstvo oziroma A.Š. vedelo, kako poteka poslovanje z denarjem od prodanih bonov za malice, ki ga je tožnik S.H., kot navaja v pritožbi, ob koncu meseca, ko mu ga je izročila I.M., oddajal v kuhinjo skupaj s podpisanim potrdilom, denar pa je bil delno porabljen za nabavo raznih artiklov, preostanek pa se je nato registriral na blagajni in položil na TRR tožene stranke. S tem zvezi pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je poleg drugih dokazov upoštevalo tudi izjavo vodje kuhinje M., podano v predkazenskem postopku, kar samo po sebi ni nedovoljen dokaz, kot zmotno meni pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi ob upoštevanju mnenja sodnega izvedenca o tem, kako bi moralo potekati poslovanje v zvezi z denarjem od prodaje bonov za malico, listin oz. potrdil o prevzemu denarja ter izpovedi prič I.M. in A.Š., pravilno presodilo, da je dokazano, da si je tožnik S.H. protipravno prilastil denar od prodanih bonov za malico, ki mu je bil zaupan kot vodji gostinstva, ki ga po pravilih blagajniškega poslovanja kot prodajo ni registriral na blagajni. Pri tem je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje delavcev kuhinje, ki naj bi potrdili, da je bil dogovor in običajna praksa, da se je denar od bonov za malico porabil za nabavo raznih potrebščin v kuhinji. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zaslišanje teh delavcev za predmetni spor nepomembno, ker bi moral prav tožnik Horvat kot vodja gostinstva tako nepravilno ravnanje preprečevati in sam poskrbeti za sprotno registriranje prodaje bonov v registrski blagajni.

Pritožbeno sodišče torej soglaša z oceno, da so v obravnavanem primeru obstajali utemeljeni odpovedni razlogi na strani tožnikov za izredno odpoved po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in da je izkazan tudi pogoj za izredno odpoved iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe navedlo vse relevantne okoliščine, ki dokazujejo, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožniki ni mogoče, pri čemer je izpostavilo pomen zaupanja med delodajalcem in delavcem ter dejstvo, da v konkretnih primerih ni šlo le za posamične kršitve, ampak za večkratne in ponavljajoče kršitve, zaradi katerih so odnosi med strankami povsem porušeni. Ti razlogi so zadosten dokaz, da je tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz citirane določbe 1. odstavka 110. člena ZDR izpolnjen. Ker so izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonite, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbene zahtevke za njihovo razveljavitev in v povezavi s takšno odločitvijo tudi reintegracijske in reparacijske zahtevke.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeče stranke s pritožbo niso uspele, zato same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).