Jedro

Zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišča druge stopnje in le pavšalno sklicevanje na neenotnost sodne prakse brez navedbe konkretnih judikatov ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa o nedopustitvi revizije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožnice D. K. V., I. K., Š. Z. in M. J. same krijejo stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenim zahtevkom in tožnicam dosodilo mesečne razlike neizplačanih plač v obdobju od leta 1991 do leta 1993 oziroma 1994 in iz naslova razlike odpravnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posameznih delnih neto razlik do plačila.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh strank tako, da je tek zakonskih zamudnih obresti omejilo na čas do 1.1.2002, hkrati pa je ob drugačnem vštevanju zapadlih terjatev pri delnem plačilu prvotno spornih razlik z dne 16.10.2000 tožnicam dosodilo razlike plač še za predhodne sporne mesece leta 1991. Po dodatnem preverjanju plačnih osnov tožnic, priznanih na podlagi splošnih aktov tožene stranke, je ugotovilo, da le-te niso neprimerljive in nezdružljive s plačnimi osnovami, določenimi v takratni splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo in za toženo stranko veljavni kolektivni pogodbi dejavnosti in jih je zato upoštevalo pri izračunu spornih razlik. Glede delnih plačil v letu 2000 pa je na podlagi 313. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih ugotoviti, da so bile z delnim plačilom v prvi vrsti plačane zakonske zamudne obresti in so zato ostale glavnice spornih razlik v večji meri, to je tudi za predhodne mesece leta 1991 še odprte. Glede zavzetih stališč je sodišče menilo, da ne odstopajo od ustaljene sodne prakse vrhovnega in višjega sodišča, niti ne gre za vprašanja, od presoje katerih bi bilo pred vrhovnim sodiščem mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Zato je glede odločitev o zahtevkih, ki sicer ne izpolnjujejo pogojev za dovoljenost revizije po zakonu samem, sklenilo, da se revizija ne dopusti.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije vlaga tožena stranka pritožbo. Ne soglaša, da od odločitve vrhovnega sodišča v tej zadevi ni mogoče pričakovati odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, saj se podobna vprašanja pojavljajo tudi v drugih primerljivih sporih. Hkrati pritožba graja materialnopravno presojo drugostopnega sodišča in zatrjuje, da tako glede presoje pri toženi stranki veljavnih osnov za obračun plač v povezavi z ureditvijo izhodiščnih plač v kolektivni pogodbi kot glede vštevanja zapadlih obveznosti pri delnem plačilu pravnomočna sodba drugostopnega sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, pa tudi od stališč sodišča druge stopnje, zavzetih v razveljavitvenem sklepu v tej zadevi opr. št. Pdp 1742/97-4 z dne 9.3.2000. Pritožba je bila vročena tožnicam. Pooblaščenec prvih štirih tožnic je nanjo odgovoril, jo označil za neutemeljeno in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) se lahko stranka zoper sklep o nedopustitvi revizije pritoži le iz razloga po 2. alinei prvega odstavka tega člena, to je če ne soglaša z ugotovitvijo, da odločba sodišča druge stopnje ne odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Zaradi nestrinjanja s presojo razlogov po 1. alinei prvega odstavka tega člena, to je če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, pritožba ne more biti pomembna. Glede na to sodišče pritožbenih navedb, da bi bilo od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ni moglo upoštevati.

Pritožbene trditve, da v sodni praksi pritožbenega sodišča ni enotnosti in sklicevanje pri tem na domnevno drugačna stališča, zavzeta v sklepu Pdp 1742/97-4 z dne 9.3.2000, niso utemeljene. V navedenem razveljavitvenem sklepu, izdanem v tej zadevi, je sodišče zgolj izpostavilo dileme v zvezi s primerljivostjo osnov za določitev plače v veljavnih kolektivnih pogodbah in v splošnih aktih tožene stranke. Po dodatnem razčiščevanju razporeditev tožnic na delovna mesta in razčiščevanju obračunskih osnov za ta delovna mesta pred prvostopnim sodiščem, je poskušalo sodišče v pravnomočni sodbi le odgovoriti na v navedenem sklepu izpostavljene dileme. Zato med stališči v enem in drugem aktu pritožbenega sodišča ni nasprotja, oziroma ne gre za neenotnost stališč o teh vprašanjih.

Pritožba le pavšalno zatrjuje, da pravnomočna sodba sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS glede navedenih vprašanj. Pri tem ne navede nobene konkretne odločitve vrhovnega sodišča, ki bi to potrjevala.

Že v sklepu opr. št. VIII Pri 1/2006 z dne 14.2.2006 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da ni podan pritožbeni razlog v smislu določb tretjega odstavka 32. člena, v zvezi z 2. alineo prvega odstavka tega člena ZDSS-1, če pritožnik ni navedel konkretnih odločitev vrhovnega sodišča, s katerimi bi dokazal svoje trditve o neenotni sodni praksi. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišča druge stopnje in le pavšalno sklicevanje na neenotnost sodne prakse ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa o nedopustitvi revizije.

Glede na povedano je sodišče ob smiselni uporabi določb 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Ker prve štiri tožnice z odgovorom na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve same krijejo stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).