Jedro

Po tretjem odstavku 159. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina odmerjena po 2. alineji tretjega odstavka 93. člena tega zakona izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne vključi v obvezno zavarovanje. Ker je tožnica po prenehanju delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014 prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti in bila v tem času zavarovana kot zavarovanka iz 22. člena ZPIZ-1 oziroma 19. člena ZPIZ-2, se ji delna invalidska pokojnina ob smiselni uporabi 1. alineje prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1 prizna od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti, to je od 1. 10. 2014 dalje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: Odpravi se odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 1. 2016. Odločba tožene stranke št. ... z dne 4. 11. 2015 pa se spremeni tako, da se v prvem odstavku datum "1. 5. 2015" nadomesti z datumom "1. 10. 2014".

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati neizplačane zneske delne invalidske pokojnine za čas od 1. 10. 2014 do 1. 5. 2015 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 462,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožnici plačati stroške pritožbe v višini 214,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odločba toženca št. ... z dne 6. 1. 2016 tako spremeni, da se pritožbi ugodi in se odločba toženca, Območne enote A. št. ... z dne 14. 11. 2015 spremeni tako, da se ji kot zavarovanki in delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 298,50 EUR na mesec od 1. 10. 2014 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska v plačilo, do plačila, podrejeno pa, naj se odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Povzema razloge sodbe in navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih relevantnih dejstev. Zato sodba nima razlogov oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v nasprotju s samim seboj. Napačno je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 21. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki ureja pasivno zavarovanje za osebe, ki so bile obvezno zavarovane in so tudi po prenehanju obveznega zavarovanja zavarovane za invalidnost, ki je posledica bolezni oziroma poškodbe zunaj dela. Poudarja, da se skladno s 159. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Skladno s tretjim odstavkom 159. člena ZPIZ-1 pa se delna invalidska pokojnina, odmerjena po 2. alineji tretjega odstavka (če zavarovanec izgubi delo brez lastne volje ali krivde) in po petem odstavku 93. člena ZPIZ-1 (če zavarovanec po lastni volji ali krivdi prekine delovno razmerje) izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja, vse dokler se zavarovanec ponovno ne vključi v obvezno zavarovanje. V konkretnem primeru je šlo za primer po 2. alineji tretjega odstavka, saj je tožnica dne 30. 6. 2014 redno zaposlitev izgubila brez lastne volje ali krivde. Dodatno navaja, da se v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-2. Tožnica je bila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni razvrščena že na podlagi odločbe z dne 30. 9. 2006. Toženec je zato povsem neutemeljeno uporabil določila ZPIZ-2, konkretno 2. alinejo prvega odstavka 123. člena. Tudi če bi bila uporaba določil ZPIZ-2 v tožničinem primeru pravilna, pa je toženec zmotno in nepravilno uporabil 2. alinejo prvega odstavka 123. člena ZPIZ-2, saj iz navedenega člena izhaja, da se ta uporablja v primerih zavarovancev iz 21. člena tega zakona, torej zavarovancev s statusom pasivnega zavarovanja. Tožnici se nadomestilo iz invalidskega zavarovanja brezposelnih oseb ni odmerilo po šestem odstavku 86. člena ZPIZ-2 in po 1. alineji prvega odstavka 85. člena ZPIZ-2, na katere se omenjeni člen nanaša, še konkretneje pa po 21. členu ZPIZ-2, za katerega edino velja omejitev izplačila pravice iz invalidskega zavarovanja za šest mesecev za nazaj. Navedeni člen ZPIZ-2 se namreč smiselno ne ujema z 2. alinejo tretjega odstavka 93. člena ZPIZ-1, po kateri je bila tožnici delna invalidska pokojnina odmerjena. Upoštevaje ZPIZ-2 je bila tožnici odmerjena delna invalidska pokojnina po 3. alineji tretjega odstavka 86. člena, izplačilo tako odmerjene pokojnine pa ureja četrti odstavek 122. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da se delno nadomestilo izplačuje od prvega naslednjega dne po izteku pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti na podlagi predpisov, ki urejajo trg dela, kar je pri tožnici nastopilo 1. 10. 2014, saj je prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti do 30. 9. 2014. Vztraja, da niti v času razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti, niti v času nastopa pogojev po 2. alineji tretjega odstavka 93. člena ZPIZ-1 ni imela statusa pasivne zavarovanke. Zato je prvostopno sodišče glede roka izplačila napačno uporabilo omejitev iz 21. člena ZPIZ-2. Posebej pripominja, da ji je bila tudi v vseh predhodnih odločbah toženca, torej tudi v odločbi z dne 4. 11. 2015, z dne 21. 10. 2013 in z dne 29. 2. 2012, odmerjena delna invalidska pokojnina v skladu z 2. alinejo tretjega odstavka 93. člena ZPIZ-1 in izplačana v skladu s tretjim odstavkom 159. člena ZPIZ-1. Kdaj je podala vlogo za izplačilo delne invalidske pokojnine po njenem mnenju ni relevantno in ne more vplivati na preoblikovanje njenega položaja v status pasivne zavarovanke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 6. 1. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 4. 11. 2015. S slednjo je toženec tožnici priznal pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 298,50 EUR na mesec od 1. 5. 2015 dalje. Sporno v tej zadevi je od kdaj dalje je tožnica upravičena do izplačevanja delne invalidske pokojnine, ali od 1. 5. 2015, kot je odločil toženec, ali pa od 1. 10. 2014, kot uveljavlja tožnica. Toženec je tožnici priznal izplačevanje delne invalidske pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve 21. 10. 2015 in še za šest mesecev nazaj, to je od 1. 5. 2015 dalje. Tožnica pa uveljavlja izplačevanje delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2014, to je prvi naslednji dan po prenehanju izplačevanja nadomestila za čas brezposelnosti.

6. Iz dokumentacije izhaja, da je toženec tožnico z odločbo št. ... z dne 30. 9. 2006 od 9. 8. 2006 dalje razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do dela na delovnem mestu knjigovodja s polovico polnega delovnega časa. Da gre za nespremenjeno invalidnost je toženec ugotovil tudi v novem postopku in z odločbo z dne 22. 10. 2009 odločil, da je tožnica še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena, to je knjigovodja, s polovico polnega delovnega časa. Da je tožnica zmožna za delo knjigovodje je bilo kasneje ugotovljeno z dopolnilnim mnenje invalidske komisije I. stopnje dne 14. 10. 2013. 7. Od 23. 10. 2006, ko je tožnica pričela delati s skrajšanim delovnim časom od polnega, ji je toženec priznal delno invalidsko pokojnino. Nato ji je izplačevanje delne invalidske pokojnine večkrat ustavil in jo ponovno priznal, ker je delala s krajšim delovnim časom od polnega, ker je bila brezposelna ali ker je ponovno pričela delati s krajšim delovnim časom tako, da je bila tudi ves čas uživalka delne invalidske pokojnine razen, ko je bila uživalka nadomestila za čas brezposelnosti (po podatkih v spisu v obdobju od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2011 in od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014).

8. Nazadnje pred spornim obdobjem je bila tožnici delna invalidska pokojnina na podlagi določb ZPIZ-1 priznana z odločbo št. ... z dne 21. 10. 2013 od 1. 10. 2013 dalje (priloga A6), ker je od tedaj dalje po sporočilu B. d. o. o. z dne 15. 10. 2013 pričela z delom s skrajšanim delovnim časom od polnega. Ker je tožnici pri delodajalcu B. d. o. o. dne 30. 6. 2014 prenehalo delovno razmerje, je toženec z odločbo z dne 8. 7. 2014 s 30. 6. 2014 izplačevanje delne invalidske pokojnine ustavil (priloga A5). Od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014 je bila nato tožnica uživalka denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je edino pravilen zaključek, da gre v obravnavanem primeru za uživalko pravic iz invalidskega zavarovanja, na podlagi preostale delovne zmožnosti ugotovljene po ZPIZ-1. 10. Ker je tožnica uveljavljala izplačevanje delne invalidske pokojnine v času, ko je že veljal ZPIZ-2, predstavlja pravno podlago za odločitev prehodna in končna določba 396. člena ZPIZ-2. Ta v prvem odstavku določa, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona.

11. Ni sporno, da je toženec tožnici z odločbo z dne 4. 11. 2015, potrjeno z dokončno odločbo z dne 6. 1. 2016, ki sta predmet tega sodnega postopka, odmeril delno invalidsko pokojnino na podlagi drugega odstavka 93. člena ZPIZ-1 v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadala na dan nastanka invalidnosti in ji v skladu z 2. alinejo tretjega odstavka 93. člena ZPIZ-1 tako odmerjeno delno invalidsko pokojnino še povečal za 40 %, ker je štel, da je tožnici delovno razmerje prenehalo neodvisno od njene volje in krivde. V tem delu glede same odmere delne invalidske pokojnine tožnica citiranih odločb ne izpodbija. Že iz tega razloga pritožbeno sodišče odločb glede pravilnosti odmere delne invalidske pokojnine (ne glede na izrecno določbo 6. odstavka 93. člena ZPIZ-1, ki določa da se zavarovancu iz 22. in 29. člena tega zakona delna invalidska pokojnina odmeri v višini, določeni v drugem odstavku tega člena, torej v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti), ni presojalo. Takšne podlage sodišče nima niti v določbi tretjega odstavka 81. člena ZDSS-1, da bi odločilo v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo.

12. Utemeljeno pa se tožnica ne strinja, da je sodišče prve stopnje in pred tem toženec zato, ker je zahtevo za priznanje delne invalidske pokojnine vložila dne 21. 10. 2015, upoštevalo določbo 123. člena ZPIZ-2 in ji na tej podlagi priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 1. 5. 2015 dalje, to je od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še šest mesecev nazaj. Pri tem je zmotno štelo, da je tožnica pasivna zavarovanka iz 21. člena ZPIZ-2. Tožnica na dan, ko je vložila zahtevo za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine nedvomno ni bila obvezno zavarovana. Vendar pa tožnice ne glede na to, ni mogoče šteti za pasivno zavarovanko. Pasivni zavarovanec je tisti, ki ob nastanku zavarovalnega primera, konkretno na dan nastanka invalidnosti, ni obvezno zavarovan, bil pa je obvezno zavarovan pred tem in izpolnjuje predpisano pokojninsko dobo za pridobitev pravic na podlagi ugotovljene invalidnosti. V novem postopku, ko je bila tožnica z odločbo z dne 22. 10. 2009 še nadalje spoznana za delovnega invalida III. kategorije invalidnosti in ji je bila priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, je bila obvezno zavarovana na podlagi delovnega razmerja (podatki v upravnem spisu o izpisu statusov z dne 4. 11. 2015), in sicer od 15. 7. 2009 do 31. 8. 2011 pri delodajalcu C. d. o. o..

13. Po tretjem odstavku 159. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina odmerjena po 2. alineji tretjega odstavka 93. člena tega zakona izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne vključi v obvezno zavarovanje. Ker je tožnica po prenehanju delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014 prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti in bila v tem času zavarovana kot zavarovanka iz 22. člena ZPIZ-1 oziroma 19. člena ZPIZ-2, se ji delna invalidska pokojnina ob smiselni uporabi 1. alineje prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1 prizna od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti, to je od 1. 10. 2014 dalje.

14. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 123. člena ZPIZ-2 in tožnici, ker je štelo, da je zavarovanka iz 21. člena ZPIZ-2, priznalo delno invalidsko pokojnino od 1. 5. 2015, pri čemer pritožba pravilno opozarja, da delna invalidska pokojnina tožnici ni bila odmerjena po šestem odstavku 86. člena ZPIZ-2, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno v izreku, in sicer je odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 6. 1. 2016, v prvostopni odločbi z dne 4. 11. 2015 pa v prvem odstavku datum 1. 5. 2015 nadomestilo z datumom 1. 10. 2014. Obenem je tožencu naložilo, da je dolžan tožnici plačati neizplačane zneske delne invalidske pokojnine za čas od 1. 10. 2014 do 1. 5. 2015 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016 dalje do plačila. Ker je neustrezna odločba toženca z dne 4. 11. 2015, ki jo je tožnica prejela 5. 11. 2015, dne 20. 11. 2015 postala izvršljiva in je 60 dnevni rok za izpolnitev obveznosti potekel 19. 1. 2016, bila v sodnem postopku spremenjena in tožnici za nazaj od 1. 10. 2014 priznana delna invalidska pokojnina, je toženec skladno s 197. členom ZPIZ-2 v povezavi s 378. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007, uradno prečiščeno besedilo s spremembami, v nadaljevanju: OZ) dolžan od 19. 1. 2016 do plačila od neizplačanih zneskov delne invalidske pokojnine plačati zamudne obresti (takšno stališče je glede izplačila zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude pri izplačilu pokojninskih in invalidskih dajatev, pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi Psp 536/2016).

15. Ob upoštevanju, da je tožnica v postopku uspela, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT) tožnici na podlagi 3. alineje prvega odstavka b točke tarifne št. 15 OT za tožbo priznalo 300 točk, za prvo pripravljalno vlogo z dne 8. 4. 2016 po drugem odstavku tarifne št. 15 225 točk ter za prvi narok za glavno obravnavo po tretjem odstavku te tarifne številke 300 točk, skupaj torej 825 točk, kar pri vrednosti točke 0,459 EUR znaša 378,70 EUR ter z 22 % DDV 83,30 EUR skupaj 462,00 EUR. Znesek v takšni višini je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožencu, da ga plača v roku 15 dni, po preteku tega roka z zamudnimi obrestmi.

16. Ker je tožnica uspela tudi s pritožbo, ji je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 165. členom in skladno s četrtim odstavkom 15. tarifne številke OT priznalo 375 točk za pritožbo ter v skladu z 11. členom OT od te vrednosti 2 % materialnih stroškov, to je 7,5 točke, skupaj torej 382,5 točk, kar pri vrednosti 0,459 EUR znaša 175,60 EUR. Skupaj z 22 % DDV 38,60 EUR, znašajo stroški pritožbe 214,20 EUR, ki jih je toženec dolžan plačati tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.