Jedro

Tožena stranka ni prekršila določbe 87. člena ZUreP-1, saj ta ne nalaga občini, da mora izdati potrdilo o neuveljavljanju oziroma uveljavljanju predkupne pravice, temveč ureja tudi položaj, ko občina potrdila ne izda (kar je nesporno tudi v tej zadevi), in sicer se v tem primeru šteje, da predkupne pravice ne uveljavlja.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 377.082,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 368.301,89 EUR od 21. 1. 2015 do plačila in od zneska 8.780,45 EUR od 27. 11. 2018 do plačila; - v II. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 9.784,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila.

II. Pritožbi tožeče stranke in stranske intervenientke se zavrneta.

III. Tožeča stranka in stranska intervenientka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.132,87 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 368.301,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2015 do plačila in 8.780,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2018 do plačila (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke in stranske intervenientke s pripadki (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga iz vseh dopustnih razlogov pritožbo tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper sklep o stroških vlagata pritožbi tožeča stranka in stranska intervenientka. Tožeča stranka višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep o stroških razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stranska intervenientka višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep o stroških spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 15.604,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila. Priglašata pritožbene stroške.

4. Na pritožbo tožene stranke sta odgovorili tožeča stranka in stranska intervenientka. Predlagata zavrnitev pritožbe. Na pritožbi tožeče stranke in stranske intervenientke tožena stranka ni odgovorila.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Pritožbi tožeče stranke in stranske intervenientke nista utemeljeni.

6. Tožeča stranka v tej pravdi zahteva odškodnino za povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi izjav tožene stranke z dne 10. 7. 2012 in 31. 7. 2012 v zvezi z (ne)uveljavljanjem zakonite predkupne pravice. Pravni red predvideva odškodninsko odgovornost za protipravno ravnanje, do katerega je prišlo pri izvajanju oblasti oziroma javnih pooblastil. V skladu s prvim odstavkom 26. člena Ustave RS lahko namreč posameznik zahteva povračilo škode tudi od lokalne skupnosti, če mu njen organ pri opravljanju službe ali dejavnosti povzroči škodo. Poleg predpostavk za odgovornost države iz navedene ustavne določbe morajo biti kumulativno podane vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (škoda, protipravnost ravnanja, vzročna zveza med njima in krivda; prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

7. Dejstva, pomembna za odločitev v tej zadevi, so v pritožbenem postopku vsa nesporna, in so sledeča: - tožeča stranka je kot leasingojemalka z družbo X., d. o. o., kot leasingodajalko 11. 12. 2008 sklenila Pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine št. 1113153460 (v nadaljevanju: pogodba o finančnem leasingu), dne 10. 9. 2010 pa Dodatek št. 1 k Pogodbi o finančnem leasingu nepremičnine št. 1113153460 z dne 11. 12. 2008; - tožeča stranka je z družbo G., d. o. o., 30. 3. 2012 sklenila Predpogodbo o prodaji nepremičnin (v nadaljevanju: predpogodba), ki so bile predmet pogodbe o finančnem leasingu, dne 29. 5. 2012 Posojilno pogodbo (v nadaljevanju: posojilna pogodba) z rokom vračila posojila 30. 6. 2012 (z namenom plačila kupnine po pogodbi o finančnem leasingu), dne 18. 6. 2012 pa še Aneks k predpogodbi (v nadaljevanju: aneks), s katerim sta drugače določili rok za sklenitev glavne kupoprodajne pogodbe, tj. do 18. 8. 2012, ter pogoje glede pogodbene kazni; - tožeča stranka je 18. 6. 2012 pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah; - tožeča stranka je kot lastnica spornih nepremičnin pred sklenitvijo glavne kupoprodajne pogodbe z družbo G., d. o. o., toženi stranki (občini) podala vlogo z dne 19. 6. 2012, ki jo je dopolnila dne 29. 6. 2012, za izdajo potrdila o neuveljavljanju predkupne pravice na spornih nepremičninah; - tožena stranka je 10. 7. 2012 (tj. znotraj 15-dnevnega roka od vložitve popolne vloge) odgovorila, da bo vlogo obravnavala po preučitvi celotne dokumentacije in sprejetju odločitev o ukrepih glede morebitne razveljavitve (predhodne) pogodbe o finančnem leasingu;1 - notar A. A. podpisa prodajalca na prodajni pogodbi med tožečo stranko in družbo G., d. o. o., na podlagi zgoraj opisane izjave tožene stranke ni želel overiti, temveč je po pooblastilu tožeče stranke 16. 7. 2012 vložil vlogo za izdajo potrdila o neuveljavljanju predkupne pravice; - tožena stranka je na to vlogo odgovorila 31. 7. 2012 z enako vsebino, kot jo je podala v odgovoru z dne 10. 7. 2012; - tožena stranka je 6. 1. 2015 izdala potrdili, da predkupne pravice na nepremičninah ne bo uveljavljala; - tožeča stranka je 21. 1. 2015 z družbo G., d. o. o., sklenila glavno kupoprodajno pogodbo.

8. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da izjava tožene stranke z dne 10. 7. 2012 (enako tudi z dne 31. 7. 2012) ne pomeni zakonsko predvidene izjave o uveljavljanju oziroma izjave o neuveljavljanju predkupne pravice na podlagi določb od 85. do 91. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), ki je veljal v času podaje teh izjav. Tožena stranka naj bi s sporno izjavo tožeči stranki onemogočila prodajo nepremičnin kupki, družbi G., d. o. o., in naj bi tako ravnala protipravno. Trdi, da notar na podlagi izjav tožene stranke z dne 10. 7. 2012 in dne 31. 7. 2012 ob upoštevanju 89. člena ZUreP-1 ni smel overiti podpisa prodajalca (tožeče stranke) na kupoprodajni pogodbi. Šele po prejemu toženkinih potrdil o neuveljavljanju predkupne pravice dne 21. 1. 2015 naj bi lahko tožeča stranka sporne nepremičnine prodala družbi G., d. o. o. 9. Škoda, ki jo tožeča stranka iztožuje v tem sporu, naj bi izvirala iz zamude z izpolnitvijo obveznosti do družbe G., d. o. o., tj. zamude s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, zaradi česar naj bi bila po predpogodbi in aneksu dolžna plačati še pogodbeno kazen z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter zamude z vračilom posojila, zaradi česar naj bi bila po posojilni pogodbi dolžna plačati še zakonske zamudne obresti (tožeča stranka naj bi morala kupoprodajno pogodbo skleniti do 30. 6. 2012, najkasneje pa do 18. 8. 2012, posojilo pa vrniti do 30. 6. 2012). Škoda naj bi predstavljala izgubljeni dobiček v višini 199.251,74 EUR (ki naj bi ga tožeča stranka prejela po kupoprodajni pogodbi z družbo G., d. o. o., če bi obveznosti izpolnila pravočasno, pa ga zaradi pobota z obveznostmi, ki so nastale zaradi zamude, ni prejela) in znesek v višini 169.050,15 EUR (kar naj bi bila tožeča stranka še dolžna plačati družbi G., d. o. o., iz naslova zamude z izpolnitvijo obveznosti po opravljenem pobotu, oziroma kar naj bi na podlagi pravnomočne sodbe v zadevi VII Pg 930/2017 še dolgovala družbi G., d. o. o.), skupaj torej 368.301,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2015 dalje, ter pravdne stroške v skupni višini 8.780,45 EUR (ki naj bi nastali tožeči stranki zaradi postopka VII Pg 930/2017) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2018 dalje.

10. Na podlagi pritožbeno nespornih dejstev je napačna ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s podajo odgovora z dne 10. 7. 2012 ravnala protipravno. Poleg tega pa med njenim ravnanjem in (domnevno) nastalo posledico ni pravno relevantne vzročne zveze.

11. Protipravnost (nedopustnost) ravnanja na splošno pomeni ravnanje v nasprotju s pravom. Potrebna je ugotovitev, da je subjekt ravnal v nasprotju s svojo dolžnostjo oziroma ni ravnal tako, kot bi bilo v konkretnih okoliščinah prav. Vsebino dolžnosti oziroma ravnanja v skladu s pravom določajo (zapisane in nezapisane) pravne norme, iz namena katerih lahko razberemo, katere interese tretjih oseb, potencialnih oškodovancev, varujejo. Povzročitelj škode torej ravna protipravno, če na nedovoljen način prekrši pravo, ki varuje nek zavarovani interes tretjega (oškodovanca).2

12. Po določbi 87. člena ZUreP-13 mora lastnik nepremičnine na območju predkupne pravice pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe pridobiti potrdilo občine, da na nepremičnini ne uveljavlja predkupne pravice. Če občina potrdila ne izda v 15 dneh od vložitve zahteve, se šteje, da predkupne pravice ne uveljavlja. Po navedeni določbi tako nastopi zakonska fikcija, da predkupne pravice ne uveljavlja, če občina v 15 dneh po vložitvi zahteve prodajalcu ne izda potrdila, da ne uveljavlja predkupne pravice ali mu ne izda potrdila, da uveljavlja predkupno pravico.4

13. Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekršila določbe 87. člena ZUreP-1, saj ta ne nalaga občini, da _mora_ izdati potrdilo o neuveljavljanju oziroma uveljavljanju predkupne pravice, temveč ureja tudi položaj, ko občina potrdila ne izda (kar je nesporno tudi v tej zadevi), in sicer se v tem primeru šteje, da predkupne pravice ne uveljavlja. Ne držijo torej navedbe tožeče stranke in stališče sodišča prve stopnje, da določbe od 85. do 91. člena ZUreP-1 predvidevajo le dva možna odgovora na vlogo lastnika za izdajo potrdila o neuveljavljanju predkupne pravice občine, in sicer naj bi lahko občina izjavila le, da predkupne pravice ne uveljavlja ali da predkupno pravico uveljavlja. Zakon namreč izrecno ureja tudi položaj (in posledice), če občina takšnega potrdila ne izda.

14. Prav tako tudi ne držijo navedbe tožeče stranke in stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožeči preprečila razpolaganje z nepremičnino ter da notar ob upoštevanju 89. člena ZUreP-1 ni smel overiti podpisa prodajalca na kupoprodajni pogodbi. Tretji odstavek 38. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)5 namreč določa, da mora biti, če se zemljiškoknjižno dovolilo nanaša na nepremičnino, na kateri po podatkih potrdila o namenski rabi zemljišča obstaja predkupna pravica občine, in je bilo izstavljeno v zvezi s pravnim poslom, pri katerem je treba po zakonu, ki ureja to predkupno pravico, občini omogočiti uresničitev predkupne pravice, _zemljiškoknjižnemu dovolilu priloženo potrdilo občine, da ne uveljavlja predkupne pravice, oziroma notarski zapisnik, v katerem notar ugotovi dejstva, iz katerih izhaja, da je bila občini omogočena uresničitev predkupne pravice v skladu z zakonom, ki ureja postopek uresničitve te predkupne pravice in da je ta ni uveljavljala oziroma uresničila._ Tretji odstavek 89. člena ZUreP-1 določa, da če prodajalec izjavi, da občina v roku iz 87. člena tega zakona ni izdala potrdila, da na nepremičnini ne obstaja predkupna pravica, predloži dokazilo o tem, da je vložil zahtevo za izdajo potrdila, notar pa mora pred overitvijo podpisa preveriti, ali je bila zahteva vložena in ali občina res ni izdala potrdila v predpisanem roku. Po preveritvi slednjih pogojev (ki so bili v konkretnem primeru izpolnjeni), bi moral torej notar podpis tožeče stranke na kupoprodajni pogodbi overiti.

15. Sporni odgovor tožene stranke, da bo tožničino vlogo obravnavala po preučitvi celotne dokumentacije in sprejetju odločitev o ukrepih glede morebitne razveljavitve pogodbe o finančnem leasingu, torej ne predstavlja protipravnega ravnanja, saj zakon v primeru neizdaje potrdila o (ne)uveljavljanju predkupne pravice (ravno zaradi varstva interesov tretjih, tj. prodajalcev) določa zakonsko fikcijo, da občina predkupne pravice ne uveljavlja.

16. Poleg tega pa med ravnanjem tožene stranke (podajo odgovora z dne 10. 7. 2012 oziroma neizdajo potrdila o (ne)uveljavljanju predkupne pravice) in domnevno škodo tudi ni vzročne zveze. Po teoriji adekvatne vzročnosti se izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, ob rednem teku stvari, pripelje do enake posledice. Teorija se tesno povezuje s pojmom predvidljivosti posledice v razmerju do škodnega dogodka. Vzrok tako ni adekvaten, če je po svoji splošni naravi za nastanek škode indiferenten in povzroči škodo samo zaradi izrednih okoliščin.6 Pri tem ni bistven namen, s katerim je tožena stranka podala odgovor z dne 10. 7. 2012, bistvena je predvidljivost (adekvatnost) posledic njenega ravnanja. Tako kot je vprašanje vzročne zveze v sklepni fazi vprašanje pravnovrednotne pripisljivosti, velja enako glede vprašanja pretrganja vzročne zveze.7

17. Pogoj za overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi je bilo, _ali_ potrdilo o neuveljavljanju predkupne pravice občine _ali_ prodajalčevo dokazilo o tem, da je vložil zahtevo za izdajo potrdila ter neizdaja potrdila s strani občine v predpisanem roku, kar vse mora notar preveriti (87. in 89. člen ZUreP-1 in tretji odstavek 38. člena ZZK-1). Kljub neizdaji potrdila tožene stranke oziroma kljub odgovoru tožene stranke z dne 10. 7. 2012 je imel torej notar na podlagi omenjenih določb dolžnost overitve podpisa na kupoprodajni pogodbi, tožeča stranka pa je imela možnost pridobiti overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi in s tem vpisa kupke v zemljiško knjigo kot lastnice nepremičnin. Višje sodišče ugotavlja, da notarjeva neoveritev podpisa, v primeru, ko občina ne izda potrdila o (ne)uveljavljanju predkupne pravice, predstavlja izjemo oziroma nepredvidljivo (neadekvatno) posledico. Gre za nov, neodvisen vzrok oziroma za dogodek, ki ga ni spravilo v tek ravnanje tožene stranke oziroma ki ni (v celoti) pogojen z ravnanjem tožene stranke.8 Notar bi moral namreč ne glede na ravnanje oziroma odgovor občine (razen v primeru izdaje potrdila o uveljavljanju predkupne pravice v predpisanem roku) podpis prodajalca overiti. Notarjeva opustitev dolžnosti overitve podpisa tako predstavlja v konkretnem primeru protipravno opustitev, ki je pretrgalo vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in škodo.9

18. Ker je bila pritožba utemeljena že na zgoraj navedenih podlagah in ker so navedene ugotovitve narekovale spremembo odločitve sodišča prve stopnje, se višje sodišče do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

19. Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožba tožene stranke je bila torej utemeljena, zato je višje sodišče I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe ustrezno spremenilo (prvi odstavek 351. člena ZPP) tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 377.082,34 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožeči stranki prisodilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke (gl. v nadaljevanju).

20. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi temu ustrezno spremembo odločitve o pravdnih stroških. Ta odločitev temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka je v tej pravdi v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti vse pravdne stroške. O stroških prvostopenjskega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s stroškovnikom (list. št. 181) in Odvetniško tarifo (OT) ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 2.300 točk za sestavo odgovora na tožbo (1. točka tar. št. 19 OT), 2.300 točk za pristop na narok z dne 23. 5. 2019 (1. točka tar. št. 20 OT), 2.300 točk za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 24. 6. 2019 (1. točka tar. št. 19 OT), 575 točk za pristop na narok z dne 29. 8. 2019 (3. točka tar. št. 20 OT), 1.725 točk za sestavo druge pripravljalne vloge z dne 16. 10. 2019 (2. točka tar. št. 19 OT), 1.150 točk za sestavo tretje pripravljalne vloge z dne 30. 12. 2019 (3. točka tar. št. 19 OT), 575 točk za pristop na narok z dne 9. 1. 2020 (3. točka tar. št. 20 OT), 1.150 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 31. 3. 2020 (3. točka tar. št. 19 OT), 1.150 točk za pristop na narok z dne 4. 6. 2020 (2. točka tar. št. 20 OT), 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk v skupni višini 142,25 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 13.367,25 točk oz. 8.020,35 EUR, ter 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT), kar vse skupaj znaša 9.784,83 EUR. Te stroške mora tožeča stranka toženi plačati v 15 dneh (313. člen ZPP), v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, prisojenimi skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 21. Ker je višje sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, in sicer je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, se kot neutemeljeni izkažeta tudi pritožbi tožeče stranke (v kateri ta zahteva povrnitev priglašenih stroškov pravdnega postopka nad prisojenim zneskom 10.224,19 EUR) in stranske intervenientke (v kateri ta navaja, da odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka ni ustrezno obrazložena oziroma je sama s seboj v nasprotju oziroma je v nasprotju z izrekom) glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka. Zato ju je višje sodišče zavrnilo (353. člen ZPP).

22. O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP ter OT ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR. Tožeča stranka in stranska intervenientka s pritožbama nista uspeli, zato morata sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je s svojo pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške. Ti obsegajo nagrado za pritožbo v višini 2.875 točk (1. točka tar. št. 21 OT), 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk, kar znaša 38,75 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 2.913,75 točk oz. 1.748,25 EUR, ter 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT), kar vse skupaj znaša 2.132,87 EUR.

1 Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da je pred pripravo odgovora ugotovila, da je bil ta pravni posel ničen, ker je bila kršena njena predkupna pravica. Zato je julija 2012 s tožbo zahtevala tudi ugotovitev ničnosti te pogodbe in sklenitev enake pogodbe (pogodbe o finančnem leasingu) s toženo stranko. Pravdni postopek je bil pravnomočno zaključen 27. 1. 2015 s sodbo na podlagi odpovedi. 2 D. Možina: Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis, št. 1, Ljubljana, GV Založba, 2013, str. 147. 3 Ki je veljal v času podaje spornih izjav občine. 4 Glej tudi J. Čebulj v J. Čebulj in drugi: Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) s komentarjem, Ljubljana, GV Založba, 2010, str. 528–529, ter sodbo Upravnega sodišča RS U 25/2006. 5 Ki je veljal v času podaje spornih izjav občine. 6 Prim. D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2003, str. 676. 7 Prim. sklep VSRS II Ips 217/2017. 8 Prim. A. Polajnar-Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav, letn. 53, 1993, str. 187–189, in sklep VSRS II Ips 217/2017. 9 Prim. tudi sodbo VSRS II Ips 343/2007.