Jedro

Upnik ne more pridobiti pridržne pravice, če je dolžnik izgubil posest stvari proti svoji volji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu ( točka I. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo (I. točka izreka), da je prvotožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki v posest: - štedilnik Gorenje s štirimi kuhalnimi električnimi ploščami, star cca. 30 let, - pomivalno korito, dvojno iz pločevine, - pralni stroj Gorenje, letnik 1992, - hladilnik Gorenje, star cca. 30 let, - bojler viseč, stenski, 10 l (kuhinjski), star cca. 10 let, - kuhinjsko mizo, raztegljivo, belo, na štirih nogah, dimenzije cca. 110X90X120 iz nepremičnine na naslovu, ki je predmet zapuščinskega postopka, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II D 897/97, v roku 15 dni, pod izvršbo. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko (točka II. izreka) in v celoti tožbeni zahtevek proti ostalim trem tožencem (točka III. izreka) zavrnilo.

Zoper to sodbo se je v njenem ugoditvenem delu (točka I. izreka) pritožila prvotožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, ki jih Zakon o pravdnem postopku (ZPP) predvideva v 1. odstavku 338. člena. V pritožbi navaja, da je prvotožena stranka že v odgovoru navedla, da ne ve, ali so predmeti, ki jih vtožuje tožeča stranka, dejansko v hiši, ker naj bi bila soba, v kateri naj bi se nahajali ti predmeti, še vedno zaklenjena. Prvotožena stranka je izkazala, da je dejanski lastnik in posestnik hiše, kjer naj bi se nahajale tožničine stvari, V.J., ki je to nepremičnino pridobil pred vložitvijo tožbe na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 7.6.1996. Tudi če je prvotožena stranka bila kdaj v hiši, to še ne pomeni, da je tudi posestnik premičnin v tej hiši. Zaključki sodišča so v popolnem nasprotju z ugotovitvijo, da posest nepremičnine, v kateri so predmetne premičnine, sama po sebi še ne dokazuje tudi posesti na premičninah. V tem delu so razlogi sodišča med seboj v nasprotju, izpodbijana sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prvotožena stranka je podrejeno tudi navajala, da ima do tožeče stranke tudi pridržno pravico, saj ima do tožeče stranke terjatev iz naslova neplačane najemnine. Sodišče ugotavlja, da je tožbo zaradi reparacij vložila M.M. in ne prvotožena stranka, ki zato pridržne pravice nima. To stališče pa je po mnenju pritožbe zmotno, saj je sodišče samo ugotovilo, kdo so zakoniti dediči. A.V. kot ena izmed dedinj gotovo ima takšno pravico. Nadalje pritožnica navaja, da stvari, ki jih vtožuje tožeča stranka, niso individualno določene, zato se takšna sodba ne more izvršiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ima prvotožena stranka A.V.posest na premičninah, ki so naštete v tožbi kot oprema kuhinje. Ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, oprto tako na izpovedbo same prvotoženke o tem, da so v hiši pomivalno korito, bojler, pralni stroj in hladilnik ter njenega moža J.V., ki je izpovedal, da v hišo hodita on in njegova žena in da so predmeti štedilnik, pomivalno korito, pralni stroj, hladilnik, bojler in kuhinjska miza "spakirani in ležijo pred hišo". Pritožbene navedbe o tem, da prvotoženka nima posesti na spornih premičninah in da o zadevi ne ve ničesar, zato niso prepričljive. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da ima prvotoženka kadarkoli možnost sporne premičnine uporabljati in z njimi razpolagati. Dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo (37. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR).

Sodba sodišča prve stopnje ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si po oceni pritožbenega sodišča ne nasprotujejo. Ne držijo pritožbene navedbe, da so zaključki sodišča o prvotoženkini posesti spornih premičnin v popolnem nasprotju z ugotovitvijo, da posest nepremičnine, v kateri so predmetne premičnine, sama po sebi še ne dokazuje tudi posesti na premičninah. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako niso podane, prav tako pa sodišče prve stopnje ni storilo nobene druge izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Prav tako niso utemeljene pritožbene trditve, da stvari, katerih izročitev zahteva tožeča stranka, niso individualno določene in se sodba zato ne more izvršiti.

Tudi glede ugovora pridržne pravice je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je neutemeljen. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih pritožba ne izpodbija), da je tožeča stranka vse predmete, navedene v tožbi, pustila v hiši na naslovu zato, ker jih ni mogla odpeljati s seboj takrat, ko se je odselila in da zato zahteva vrnitev stvari, ki proti njeni volji niso več v njeni posesti, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je 1. odstavek 287. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (v sodbi sodišča prve stopnje je očitno pomotoma navedeno določilo 187. člena ZOR) in zaključilo, da ugovor pridržne pravice ni utemeljen. Retencijska pravica namreč ni dopustna, če detencija ni nastala zakonito, kot je to v obravnavnem primeru. Prvotoženka zato retencijske pravice ni pridobila. Presoja, ali je prvotožena stranka res upnik zapadle terjatve nasproti tožnici, zato ni bila potrebna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točka I. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Prvotožena stranka bo morala sama kriti stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela.