Jedro

Če zagovornik formalno obrambo v kazenskem postopku uresničuje (tudi) tako, da ostale udeležence žali, omalovažuje, jim očita osebno nepoštenost, tendencioznost, elementarno pomanjkanje strokovnih referenc, osebnostnih kvalitet in podobno, ali je žaljiv tudi do sodišča, je njegovo ravnanje nedopustno in terja izrek sankcije po 78. členu ZKP.

Izrek

Pritožba odvetnika dr. P.Č. se zavrne.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je na podlagi 1. odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z uvodoma navedenim sklepom odvetnika dr. P.Č., ki v postopku zagovarja obtoženega I.P., zaradi žalitev, ki jih je v pritožbenem postopku naslovil na okrožnega državnega tožilca, izvedence in sodišče, kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 400.000 SIT. Odločilo je, da je odvetnik kazen dolžan plačati v roku enega meseca in da bo o kaznovanju obvestilo Odvetniško zbornico Republike Slovenije.

Zoper ta sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje odvetnik dr. P.Č. V pritožbi navaja, da njegovo izražanje o udeležencih postopka (okrožnem državnem tožilcu, sodnih izvedencih J.R., V.R. in J.B.) glede na njihovo ravnanje in podana mnenja v postopku ni žaljivo, tako tudi ne glede sodišča, ki je tako nedopustno ravnanje (mističen dokazni postopek in katastrofalno nestrokovna izvedenska mnenja) dopustilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da mu denarne kazni ne izreče. Zaradi vsestranske osvetlitve obravnavane problematike je v dodatku k pritožbi priložil tudi strokovni prispevek, objavljen v Pravni praksi št. 8/2003 z naslovom: Kronika Evropskega sodišča za človekove pravice, Svoboda izražanja - kaznovanje odvetniške kritike državnega tožilstva.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je v kazenskem postopku dolžno varovati svojo avtoriteto, pa tudi osebno dostojanstvo drugih procesnih udeležencev. V 78. členu ZKP je urejeno disciplinsko kaznovanje procesnih udeležencev, ki med potekom kazenskega postopka v vlogi ali ustno žalijo sodišče ali druge procesne udeležence. Te določbe si ni mogoče razlagati tako, da narekuje disciplinsko kaznovanje procesnih udeležencev za vsako neprimerno izražanje, pač pa je glede na okoliščine v vsakem konkretnem primeru sodišče dolžno pretehtati, ali gre za žalitev, za katero mora procesnega udeleženca disciplinsko kaznovati.

Zaradi narave zagovornikove vloge v kazenskem postopku mora sodišče pri odločanju, ali ga bo na navedeni podlagi disciplinsko kaznovalo, pokazati posebno zadržanost in previdnost, da ne bi s takim sankcioniranjem poseglo v pravice, ki jih zagovornik izvršuje v obdolženčevo korist. Pri tem ne gre le za poseg v zagovornikovo ustavno pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave), pač pa je tako ukrepanje sodišča treba presojati tudi z vidika morebitne kršitve načela enakosti orožij in učinkovitega udejanjanja obdolženčeve pravice do poštenega sojenja.

Zagovornik, ki obdolžencu zagotavlja formalno obrambo, je upravičen storiti v korist obtoženca vse, kar sme storiti obtoženec sam (1. odstavek 75. člena ZKP). V tem okviru zagovornika ni dopustno omejevati, da v konkretni zadevi kritizira tožilčevo in ji prilagaja svojo taktiko, sme pa biti kritičen tudi do ostalih udeležencev v postopku in do sodišča. To pravilo pa ne velja absolutno. Če zagovornik (odvetnik) formalno obrambo v kazenskem postopku uresničuje (tudi) tako, da ostale udeležence žali, omalovažuje, jim očita osebno nepoštenost, tendencioznost, elementarno pomanjkanje strokovnih referenc, osebnostnih kvalitet in podobno, ali je žaljiv tudi do sodišča, je njegovo ravnanje nedopustno in terja izrek sankcije po 78. členu ZKP.

Vrhovno sodišče se pridružuje presoji, sprejeti v izpodbijanem sklepu, da so izrazi in način, ki jih je uporabil dr. P.Č., kot zagovornik obtoženega I.P., med izvajanjem obrambe svojega klienta, pomenijo žaljivo vrednostno oceno, izražanje prezira in zaničevanja do navedenih procesnih udeležencev in sodišča. Pritožnik ima pravico izpodbijati pravilnost procesne odločitve sodišča, da ne prebere zapisnika o obtoženčevem poligrafskem testiranju v predkazenskem postopku, ki ga je opravila hrvaška policija, vendar pa ni dopustno, da to stori z navedbami, da je državni tožilec na ta način prikril dokumentacijo oziroma skril ključne dokaze, da pa je ravnanje sodišča, ki to dopušča in sprejema izvedenska mnenja doc. dr. J.R., specialista klinične medicine, mag. V.F.R., dr. med in prof. dr. J.B., sodna farsa.

Navedba, da je sodni izvedenec J.R. hote prezrl vse informacije, ki bi dopuščale tudi drugačno (za obtoženega I.P. ugodno) možnost in da je tako ravnanje odraz možnega narcisizma (to je občudovanja samega sebe), pomeni očitek zavestne pristranskosti, kar že zlorabe in je zato žaljiva. Še posebej to velja za pritožnikove opredelitve glede mnenja sodnega izvedenca V.F.R., da je zavestno kršil medicinsko etiko, da nima niti najmanjšega pojma, do kod sega normala in kje se začne patologija, da je analiza pisave na nivoju šarlatanstva (torej mnenja nekoga, ki se dela, da je strokovnjak, čeprav za to nima ne znanja ne sposobnosti), očitek narcisizma in diletantskega sklepanja ter odsotnost kakršnegakoli znanstvenega dvoma in izključne usmerjenosti v obrambo lastne nezmotljivosti. Očitek sodnemu izvedencu J.B., da je njegovo izvedensko mnenje izjemno šlampasto (torej izjemno površno in slabo), ne vsebuje le odklonilnega stališča do izvedenskega mnenja, pač pa pomeni tudi omalovaževanje izvedenčevih strokovnih kvalitet. Zato je treba pritrditi sodišču druge stopnje, da je pritožnik na ta način navedene sodne izvedence omalovaževal ne le kot strokovnjake, ampak jim je pripisal negativne osebnostne lastnosti ter tako o njih podal žaljivo vrednostno oceno. Svoje nestrinjanje s prvostopenjsko sodbo in načinom vodenja postopka bi lahko pritožnik povsem enakovredno uveljavljal tudi na procesno dovoljen način. Kolikor si pritožnik prizadeva zadevo predstaviti drugače, mu zato ni mogoče pritrditi.

Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu višino denarne kazni, ki jo je izreklo odvetniku, razumno obrazložilo in se s to presojo Vrhovno sodišče v celoti strinja.

Glede na navedene razloge je Vrhovno sodišče pritožbo odvetnika dr. P.Č. zoper sklep o disciplinskem kaznovanju na podlagi 3. odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.