Jedro

Zgolj okoliščina, da je v letu 1956 prišlo do nacionalizacije nepremičnine ter je bila ta vpisana kot družbena lastnina in da tožeča stranka glede tega ni storila ničesar, da bi to izpodbila, še ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je dobra vera na strani tožeče stranke in njenih pravnih prednikov bila podana. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik postal lastnik sporne nepremičnine na podlagi zakona že preden je-le ta na podlagi nacionalizacije postala družbena lastnina.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožeča stranka lastnik parcele št. 2033 - njiva v izmeri 323 m2, ki je vpisana v zemljiškoknjižnem vložku št. 401, k.o. S. in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni izstaviti tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo vknjižila lastninska pravica na par. št. 2033 k.o. S. - njiva v izmeri 323 m2, na ime M.P., do celote, da ne bo izvršbe. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 208.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2006 dalje do dneva plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uvodoma navaja, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila nepremičnina nacionalizirana leta 1956, kar potrjuje tudi sklep Občinskega sodišča z dne 20.11.1969, s katerim sta v nepravdni zadevi predlagajoči stranki P.A. iz L. in P.Al. iz L., proti nasprotni stranki O.K., zahtevali razdružitev skupnosti nepremičnega premoženja. Iz tega sklepa namreč izhaja, da je predmetna nepremičnina družbena lastnina v uporabi O.K.. Ker so ta sklep prejeli P.A., P.Al. in O.K., zoper sklep pa se niso pritožili, ravno tako niso drugače reagirali, je po oceni pritožnice sklepati, da je tožeča stranka vedela oz. je morala vedeti, da je predmetna nepremičnina v lasti O.K., saj je A.P. tožnikov stric, Al.P. pa tožnikov bratranec, kar je potrdila tudi priča An.P.. Po mnenju pritožnice sodišče prve stopnje slepo sledi izpovedbam tožeče stranke in prič. Dejstvo, da tožeča stranka in njeni pravni predniki kar 50 let niso opazili, da niso zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, sodišče ne pripisuje nikakršnega pomena, čeprav bi ravno to kazalo, da so vedeli, da nepremičnina ni njihova. Poleg tega se dobra vera domneva, to velja tako za dobro vero tožeče stranke, kot tudi za dobro vero tožene stranke. Po mnenju pritožnice tožeči stranki ni uspelo dokazati, da tožena stranka ni bila v dobri veri. Po mnenju pritožnice je nepravilna odločitev tudi odločitev o stroških postopka. Navaja, da tožena stranka ni zakrivila neurejenega zemljiškoknjižnega stanja, to je lahko kvečjemu posledica neaktivnosti tožeče stranke in njenih pravnih prednikov, zato bi morala tožeča stranka pravdne stroške kriti sama. Razloge, zakaj tožena stranka ni mogla pripoznati tožbenega zahtevka, pa je tožena stranka navedla že v odgovoru na tožbo. Neurejeno zemljiškoknjižno stanje je posledica ravnanja tožeče stranke in njenih pravnih prednikov in ne tožene stranke. Tožena stranka je pravna osebna javnega prava, ki spornih nepremičnin ni imela v posesti, niti ni kaj takega zatrjevala. Kaj se je z njimi dogajalo leta 1956, tožena stranka ni mogla vedeti, niti glede na časovno oddaljenost dogodkov ni mogla pridobiti prič, svojih nekdanjih (sedaj večinoma že pokojnih) uslužbencev. Tudi, če bi tožena stranka po vložitvi tožbe sama zaslišala prijatelje, sosede in sorodnike tožnika, njihove izpovedbe ne bi imele takšne teže kot jo imajo v sodnem postopku, kjer so jasno določena pravila in kjer je kriva izpovedba kaznivo dejanje. Nenazadnje je tožena stranka tudi proračunski uporabnik, ki mora imeti za kakršnokoli brezplačno odsvojitev nepremičnin (za kar bi šlo v primeru, ko bi stranke sporno razmerje uredile brez pomoči sodišča) pravno podlago. Zakon o javnih financah v 1. odstavku 80.b člena izrecno prepoveduje brezplačno odtujitev nepremičnin. Tudi zatrjevanje tožeče stranke, da sta njegova pravna prednika (mati K.P. in oče M.P.) pred skoraj sto leti pridobila v posest sporne nepremičnine ne predstavlja takšne podlage, v skladu s katero bi občina lahko odtujila premoženje, ne da bi pri tem kršila predpise, ki se nanašajo na poslovanje proračunskih uporabnikov. Brez sodnega postopka tožena stranka svojih nepremičnin ne more odtujiti. Dejstvo je, da so bile nepremičnine vknjižene na ime tožene stranke, še pred tem pa na P.J., zato je tožena stranka upravičeno menila, da je z nacionalizacijo postala lastnica teh nepremičnin. Zaradi tega je do sodnega postopka prišlo po krivdi tožeče stranke in njenih pravnih prednikov, ki so opustili svojo dolžnost, da uredijo zemljiškoknjižno stanje in sodišče toženi stranki ne bi smelo naložiti plačila stroškov postopka, kvečjemu bi lahko določilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki v celoti prereka pritožbene navedbe in pritrjuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijani sodbi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni več sporno, da gre za ugotovitev obstoja lastninske pravice tožnika na podlagi priposestvovanja, kot izvirnega načina pridobitve lastninske pravice, ki ima podlago v zakonu. Na podlagi 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) so predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem dobra vera, lastniška posest in pretek časa s tem, da glede dobrovernosti velja pravna domneva iz 9. člena SPZ ter mora nedobrovernost dokazovati nasprotna stranka. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravna relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Iz pritožbe je razvidno, da pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala lastniško posest in pretek časa, izpodbija pa dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je podana tudi dobra vera, kot ena od predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Po oceni pritožnice je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik sporne nepremičnine. Sama pritožnica navaja, da se dobra vera domneva, zato je dokazno breme o nedobrovernosti na njeni strani. Zgolj okoliščina, da je v letu 1956 prišlo do nacionalizacije nepremičnine ter je bila ta vpisana kot družbena lastnina in da tožeča stranka glede tega ni storila ničesar, da bi to izpodbila, še ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je dobra vera na strani tožeče stranke in njenih pravnih prednikov bila podana. Navedba pritožnice, da se dobra vera domneva tudi na strani tožene stranke in da bi morala tožeča stranka dokazati, da tožena stranka ni bila v dobri veri, so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik postal lastnik sporne nepremičnine na podlagi zakona že preden je le ta na podlagi nacionalizacije postala družbena lastnina. Ne drži pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje slepo sledilo izpovedbam tožeče stranke in prič, nasprotno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje natančno analiziralo izvedene dokaze, pri tem pa je v celoti upoštevalo metodične napotke za dokazno oceno iz 8. člena ZPP. O zaključkih ima izpodbijana sodba razumne in prepričljive razloge, ki jih pritožbene navedbe, ki gredo v smeri trditve, da tožeča stranka in njeni pravni predniki kar 50 let niso opazili, da niso zemljiškoknjižni lastniki nepremičnine, ne morejo izpodbiti, še posebej, ker pritožnica v nadaljevanju pritožbe navaja, da sporne nepremičnine ni imela v posesti in ni mogla vedeti, kaj se je z nepremičnino dogajalo leta 1956. Tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Kot izhaja iz 1. odstavka 154. člena ZPP, je kot temeljno merilo predviden kriterij uspeha strank v pravdi. Res je, da je kriterij krivde korektiv tega temeljnega pravila, na kar smiselno opozarja pritožnica, vendar v obravnavani zadevi kriterij krivde, ki ima podlago v 156. členu ZPP, ne pride v poštev. Da je bila pravda potrebna, pritrjuje tudi pritožnica, saj se je zahtevku tožeče stranke upirala že pred vložitvijo tožbe, kot tudi po njeni vložitvi in tekom celotnega pravdnega postopka. Razlogi, ki jih za upiranje tožbenemu zahtevku navaja pritožnica, češ da je proračunski uporabnik, ki mora imeti za brezplačno odsvojitev nepremičnin pravno podlago in brez sodnega postopka svojih nepremičnin ne more odtujiti, niso upoštevni, še posebej, ker v obravnavani zadevi ne gre za neodplačno odsvojitev sporne nepremičnine, saj je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini na podlagi zakona še preden je bila ta nacionalizirana, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Okoliščina, da tožena stranka sporne nepremičnine ni imela v posesti in ni mogla vedeti, kaj se je z njo dogajalo leta 1956, kot tudi navedba, da glede na časovno oddaljenost dogodkov ni mogla pridobiti prič, so okoliščine na njeni strani in na odločitev o pravdnih stroških nimajo vpliva.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka mora sama trpeti stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (155. in 165. člen ZPP).