Jedro

Zaradi posledic poškodbe glave in možganov je glede na vse okoliščine primera in ob primerljivih primerih za hudo obliko škode v okviru obravnavane monografije pravična odškodnina med 20 in 40 povprečnimi plačami.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da morata toženca tožniku plačati še 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2012 (skupaj po spremembi torej 30.000,00 EUR); v preostalem pa se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom (ki je pravnomočen) je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da morata tožniku v 15 dneh plačati 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2012 dalje in 2.296,78 EUR pravdnih stroškov; v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik meni, da mu pripada višja odškodnina. Poudarja, da je bil žrtev kaznivega dejanja poskusa uboja, ki je v bistvenem posegel v njegovo dotedanje življenje. Posledica je okvara njegovega zdravja. Ima trajne in hude glavobole, ne more fizično delati, voziti avtomobila, traktorja, saj pogosto izgubi ravnotežje. Prikrajšan je pri vseh aktivnostih. Postal je invalid III. kategorije, njegov delodajalec mu ni mogel zagotoviti ustreznega dela in zato je prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Odtlej je tožnik brezposeln. Zato trpi trajne in hude duševne bolečine. Ogrožena je njegova eksistenca in eksistenca številne družine. Zaradi opisanega tožnik hudo trpi. Meni, da je zato upravičen do bistveno višje odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa tudi zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Meni, da mu pripada tudi višja odškodnina zaradi primarnega strahu. Dodaja, da bi mu obresti sodišče moralo prisoditi od škodnega dogodka dalje.

4. Toženca najprej navajata, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju. Sicer pa menita, da tožnik močno pretirava glede prikazovanja utrpelih poškodb, poteka zdravljenja in glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ni mogoče spregledati, da je bil tožnik pod močnih vplivom alkohola, zato je del njegovih težav mogoče pripisati alkoholnemu opoju. Pritožniku ob zdravljenju ni bil opravljen noben operativni poseg, v bolnišnici je bil le 5 dni, nato pa se je stanje hitro in popolno normaliziralo. Pri zdravljenju ni bilo zapletov. Edina terapija je bil počitek. Tožnik skuša prikazati, da mu zdravstveno stanje povzroča dolgotrajne in hude duševne bolečine, a izvršuje enake življenjske aktivnosti kot pred poškodbo. Pretirana je tudi odškodnina zaradi strahu, saj tožnik zaradi močnega alkoholnega opoja poškodbe sploh ni zaznal in je bil v nezavesti. Tudi sekundarnega strahu ni trpel. 5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Uradni preizkus izpodbijane sodbe v zvezi s pravnomočnim popravnim sklepom (s katerim je sodišče prve stopnje odpravilo pritožbeni očitek tožene stranke v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje po 2. odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je bilo v postopku na prvi stopnji v celoti in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje, pritrditi pa je pritožbi tožeče stranke, da je pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Toženca sta tožnika hudo poškodovala z baseballsko palico in ključem za vijačenje koles. Storila sta kaznivo dejanje poskusa uboja, ki ga nista končala, ker sta menila, da je tožnik že mrtev. Da sta poškodbe in torej škodo, ki je posledica teh, tožniku povzročila prav toženca, je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in ob tem tudi pravilno pojasnilo, da je v skladu s 14. členom ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in glede kazenske odgovornosti tožencev.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v natepu tožnik utrpel: zlom lobanje na levi in desni strani, krvavitev pod trdo možgansko opno na desni strani, krvavitev v možganovino v predelu temena na levi strani, popoškodbeno otekanje možganov, delno ohromelost desne strani obraza in desne roke, odrgnine na levi strani čela in na levi strani trebušne stene ter motnjo govora. Pritožbena trditev tožencev o tem, da je del tožnikovih težav treba pripisati močnemu alkoholnemu opoju, je cinična. Kako naj bi alkoholni opoj povzročil zlom lobanje, krvavitev pod trdo možgansko opno, krvavitev v možganovino v predelu temena, popoškodbeno otekanje možganov, delno ohromelost obraza in roke ter odrgnine na čelu in trebušni steni, ni jasno, pritožnika pa tega ne poskušata pojasniti. Ob tem pa višje sodišče še opozarja, da sta toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer zatrdila, da je bil tožnik ob škodnem dogodku pod vplivom alkohola (v tem delu torej ne gre za pritožbeno novoto), a takšna trditev sodišču prve stopnje ni omogočala niti od njega terjala še presoje v smeri, ki jo prvič (in brez utemeljenega razloga) nakazuje pritožba – torej, da naj bi bil del škode posledica vpliva alkohola.

9. Kriteriji za odmero nepremoženjske škode so določeni v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri tem mora biti upoštevano tako subjektivno merilo (okoliščine in posebnosti konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodna praksa v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin).

10. Nobena od pravdnih strank v pritožbah pravzaprav opredeljeno ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu škode. Tožnik ugotovitve ponavlja in jim pripisuje večjo težo, toženca pa jih minimalizirata. Ob presoji materialnopravne pravilnosti odmere odškodnine, bo tako odgovorjeno na pritožbene navedbe obeh pravdnih strank.

11. Za strah za izid zdravljenja je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 2.000,00 EUR. Pritožbena trditev tožencev, da naj bi tožnik izpovedal, da mu zdravniki niso povedali, kakšno poškodbo naj bi utrpel, ne ustreza resnici. Tožnik česa takšnega ni izpovedal, izpovedal pa je: „... so mi zdravniki šele po enem tednu rekli, da so me komaj rešili, da sem bil skoraj mrtev. Ves čas sem bil v šoku. Bal sem se za svoje zdravje. Zdravniki so rekli, da se poškodbe ne bodo nikoli pozdravile.“(1) Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki temelji na pravilno razumljeni izpovedi tožnika in analizi ugotovitev izvedenca, da je tožnik hujši strah za izid zdravljenja prestajal prvi mesec, nato pa do konca zdravljenja še srednje hudo zaskrbljenost, je ob tem pravilna. Prisojena odškodnina pa ob ugotovitvi, da so zdravniki tožniku povedali, da so ga komaj rešili in da je bil skoraj mrtev ter, da se poškodbe ne bodo nikoli pozdravile, ni nič previsoka.

Kar se tiče strahu ob samem dogodku, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga ni bilo, ker je bil tožnik v nezavesti. Takšnih dokaznih zaključkov tožnik ne izpodbija. V pritožbi navede, da: „... je potrebno prisoditi višjo odškodnino zaradi utrpljenega primarnega strahu, ko je bilo napadeno njegovo življenje in zdravje ...“ Ob neizpodbijani ugotovitvi, da primarnega strahu zaradi nezavesti ni bilo, ni materialnopravne podlage za prisojo odškodnine iz tega naslova.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaradi posledic poškodbe najprej nameščen v prostor za intenzivno zdravljenje, kjer je prejel antibiotik in sredstvo za odvajanje tekočine zaradi zmanjšanja otekline možganov (ne drži torej pritožbena navedba tožencev, da je bila edina terapija počitek). Po 3 dneh je bil premeščen na oddelek za intenzivno nego. Ob pregledu 24. 8. 2010 je bila še ugotovljena blaga desnostranska nevrološka prizadetost, a se je stanje popravljalo. Tožniku je bila tedaj priporočena fizikalna terapija in zdravilo proti epilepsiji. Po 5 dneh zdravljenja je bil tožnik na lastno željo odpuščen iz bolnišnice v domačo nego, predpisano pa mu je bilo vsaj še 10 dni strogega mirovanja, nadaljnje jemanje antibiotikov ter zdravil proti epilepsiji. Zdravljenje se je nato nadaljevalo konzervativno, v septembru 2010 na obrazu ni bilo več asimetrij, refleksi v roki so bili bolj živahni, opazna je še bila nesigurnost pri poskusu “prst nos desno“. Tožniku je bila priporočena fizioterapija, ki je popravila stanje desne roke (ne drži torej pritožbena navedba tožencev, da tožnik ni imel nobene terapije). Tožnik je bil v bolniškem staležu nekaj manj kot 10 mesecev. Stalne hude bolečine je trpel približno 4 dni od takrat, ko se je zbudil iz nezavesti, občasne hude kumulativno 6 dni; trajne srednje hude 14 dni, občasne srednje hude 7 dni, trajne lahke nato še 1 mesec. Še vedno prestaja glavobole in vrtoglavice. Izpostavljen je bil večkratnemu CT slikanju glave, rentgenskemu slikanju glave, preizkusu z nagibno mizo, dvakrat je bil na pregledu EEG, jemal je številna zdravila, bil je na pregledih pri številnih zdravnikih in opravljal je fizikalno terapijo.

Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju tožniku prisodilo odškodnino v višini osmih povprečnih plač v času sojenja pred sodiščem prve stopnje.

13. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri tožniku po razmeroma hudi poškodbi glave prišlo do skoraj popolne sanacije. Glavoboli in vrtoglavice so pozna posledica poškodbe glave in so zaradi njih tožnikove življenjske zmožnosti zmanjšane za 15 %. To se kaže ob izpostavljenosti soncu, pri sunkovitih gibih, v trenutkih razburjenosti ali utrujenosti. Tožnik je prizadet v poklicnem in zasebnem življenju. Uvrščen je bil v III. kategorijo invalidnosti, dela ne bi smel opravljati v prometu. Prej pa je s tovornjakom odvažal smeti, pozimi plužil, poleti kosil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje zaradi invalidnosti prenehalo, ker delodajalec zanj ni imel primernega delovnega mesta. Ugotovilo je še, da je zaradi posledic poškodbe tožnik nedvomno omejen pri izbiri zaposlitve. Poleg tega je posledica poškodbe anksiozno depresivno stanje lažje stopnje, izboljšanja pa ni pričakovati. Posplošena pritožbena trditev tožencev, da tožnik izvršuje iste življenjske aktivnosti kot pred poškodbo, torej ob povedanem nikakor ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožniku prisodilo odškodnino v višini deset povprečnih plač.

14. Višje sodišče ocenjuje, da je takšna odškodnina, ob upoštevanju teže posledic, opisanih v 12. in 13. točki obrazložitve, glede na odškodnine, prisojene za podobno hude poškodbe, prenizka. Pritožbeno sodišče je primerjavo z odškodninami, prisojenimi za podobno hude oblike škode opravilo s pregledom monografije Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo(2).

15. Pregled monografije pokaže, da se odškodnine za poškodbe glave in možganov, primerljive z obravnavano, gibljejo med 20 in 40 povprečnimi plačami. Prisojena odškodnina je torej na spodnji meji. Natančnejši pregled primerov in primerjava z obravnavanim pa pokaže, da obseg tožnikove škode ni na spodnji meji. Obravnavani primer je nekoliko podoben primeru št. I./104 v navedeni monografiji(3), vendar je po prepričanju višjega sodišča nujno upoštevati, da je v tistem primeru (odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 490/2007) revizijo vložila le tožena stranka in je bila torej opravljena le presoja, da odškodnina ni previsoko odmerjena.

16. Še posebej pa višje sodišče opozarja, da so bile odškodnine okrog 30 povprečnih plač priznane za poškodbe glave in možganov, pri katerih sploh ni prišlo do zloma lobanje in možganskih krvavitev (npr. primeri št. I/84 na strani 200 zgoraj citirane monografije(4), št. I/86 na strani 202(5), št. I/89 na 205. strani(6), št. I/90 na 206. strani(7) in št. I/93 na 209. strani).

17. Ker gre pri primerih, natančneje povzetih v opombah 4 do 7 za lažje ali primerljivo hude poškodbe, s primerljivimi posledicami, mora biti tudi odškodnina v tej zadevi primerljiva tistim.

18. Za presojo teže tožnikovih poškodb, posledic ter poteka zdravljenja, samo trajanje hospitalizacije niti ne more biti odločilen kriterij, saj je bil tožnik že po 5 dneh odpuščen na lastno željo, dano pa mu je bilo navodilo, da mora še 14 dni strogo mirovati. Ne glede na to, da je zdravljenje dobro potekalo in tožnik ni bil operiran, pa ni mogoče mimo tega, da je šlo za življenje ogrožujočo poškodbo, zaradi katere je bil tožnik skoraj 10 mesecev v bolniškem staležu. Imel je številne preglede in jemal zdravila. Višje sodišče ocenjuje, da je glede na ugotovljeni obseg škode pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 13 povprečnih plač.

19. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pripada tožniku 5.000,00 EUR višja odškodnina, torej v višini 15 povprečnih plač. Odločilno je, da je po ugotovitvah sodišča prve stopnje posledica poškodb III. kategorija invalidnosti in zato izguba zaposlitve, saj dela voznika tovornjaka, ki ga je opravljal prej, tožnik nedvomno ni mogel in ne more več opravljati. Poleg tega je posledica škodnega dogodka še anksiozno depresivno stanje (resda lažje stopnje), ki mu aktivnost pri pridobivanju zaposlitve gotovo krni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pa tožnik vseeno ni popolnoma nesposoben za delo, saj zmore lažja vsakodnevna opravila pri hiši in na kmetiji. Zato višje sodišče ocenjuje, da bi višja odškodnine presegala obseg škode in ne bi bila v skladu z zakonskim namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

20. Skupaj z odškodnino za strah v višini 2.000,00 EUR, ki je, kot je bilo že obrazloženo, pravična, je tako po spremembi sodbe tožnik upravičen do odškodnine 30.000,00 EUR, torej približno 30 povprečnih plač. Takšna odškodnina po prepričanju višjega sodišča upošteva vse posebnosti tožnikovega primera in se ustrezno umesti med odškodnine, prisojene za podobno hud obseg škode, kakor so bile natančneje analizirane zgoraj.

21. Nazadnje pritožbeno sodišče tožniku še odgovarja, da je odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti, materialnopravno pravilna. Glede na določbo 2. odstavka 299. člena OZ ni podlage za to, da bi zakonske zamudne obresti tekle že od škodnega dogodka.

22. Višje sodišče je zaradi opisanega ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo ter odškodnino zvišalo za 10.000,00 EUR. Procesna podlaga za takšno odločitev je v določbi pete alineje 358. člena ZPP. Kolikor se tožnik zavzema za prisojo višje odškodnine od 30.000,00 EUR in za drugačno prisojo zakonskih zamudnih obresti, pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Pritožba tožencev pa ni utemeljena, zato jo je višje sodišče na isti podlagi zavrnilo.

23. Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je glede na to, da temelj ni bil sporen, sodišče prve stopnje pa je pri oceni uspeha (brez razloga) posebej upoštevalo uspeh s temeljem (zoper način ugotovitve in oceno uspeha se tožena stranka ne pritožuje), tudi po spremembi sodbe še zmeraj v tožnikovo korist. Višje sodišče tako vanjo ni posegalo. Pritožbenih stroškov tožnik, ki je s pritožbo delno uspel, ni priglasil. Toženca pa sama krijeta stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo nista uspela. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Zapisnik o glavni obravnavi 8. 7. 2014, list. št. 60 v spisu.

Op. št. (2): Mag. Berger Škrk, A., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2010. Op. št. (3): 20 povprečnih plač je bilo prisojenih 35 letnemu moškemu, ki je bil poškodovan v pretepu. Utrpel je zlom leve senčne kosti (torej ne zlom lobanje!), možgansko krvavitev, desnostransko slabost okončin, slabost govora in posledične psihoorganske spremembe zaradi možganske poškodbe ter popoškodbene epileptične napade. Bolečinsko obdobje je primerljivo, hospitalizacija nekoliko daljša. Posledica je epilepsija (vsaj 6 napadov letno), zaradi katere so zmanjšane intelektualne sposobnosti. Ne sme voziti motornih vozil. Op. št. (4): 33 povprečnih plač je bilo prisojenih 41 let staremu rudarju, poškodovanemu v delovni nesreči, v kateri je utrpel pretres možganov in zvin vratne hrbtenice; bolečinsko obdobje je bilo nekoliko daljše kot v obravnavani zadevi; zdravljenje pa po drugi strani le ambulantno, v bolniškem staležu je bil eno leto; trajna posledica so občutki omotičnosti, negotovosti, izgubljenega nadzora nad seboj, manjša sposobnost koncentracije, manjša toleranca na alkohol, manjša sposobnost osvajanja novih vsebin, večja razburljivost in zaradi opisanega občutek manjvrednosti; opustil je nekatere rekreativne športne dejavnosti. V revizijskem postopku je bila opravljena celovita presoja višine, saj sta reviziji vložili obe pravdni stranki.

Op. št. (5): 32 povprečnih plač je bilo prisojenih 29 let staremu moškemu zaradi posledic pretresa možganov težje stopnje in lažje okvare desne vratne korenine, pozneje pa postkomocijskega sindroma. Bolečinsko obdobje je bilo nekoliko daljše kot v obravnavani zadevi; zdravljenje pa po drugi strani le ambulantno; bolniški stalež skoraj polovico krajši kot v obravnavani zadevi. Posledice v življenjskih aktivnostih so zelo primerljive obravnavani zadevi. Oškodovanec občasno še prestaja glavobole, mravljinčenje v obeh rokah; občutne so spremembe v njegovi duševni in telesni kondiciji, ko je postal slabo obvladljiv in vzkipljiv, nesposoben za težja domača dela. Delovno mesto je moral spremeniti v čistilca odvoza in signalista. Nesposoben je za rekreativni šport, ki ga je gojil. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožnika in zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Op. št. (6): 28 povprečnih plač je bilo prisojenih 46 let staremu moškemu zaradi posledic udarnine glave v čelnem predelu in nategnitve mehkih struktur popoškodbenega bolečinskega sindroma, popoškodbenih glavobolov, psihoorganskega sindroma in reaktivne anksiozne depresivne nervoze. Bolečinsko obdobje je bilo primerljivo, hospitalizacija nekoliko daljša. Po končanem zdravljenju oškodovanec ne more opravljati del, pri katerih se glava nahaja v prisiljeni drži, ne more delati na višini, opravljati težjih del in dvigovati težjih bremen. Več težav mu povzroča psihoorganska prizadetost (razdražljivost ...), a ta je le v 10% povezana s škodnim dogodkom. Vrhovno sodišče je zavrnilo tožnikovo revizijo, tožena stranka je ni vložila, kar pomeni, da je bila višina odškodnine preizkušena le v luči presoje, da ni prenizka.

Op. št. (7): 28 povprečnih plač je bilo prisojenih 13 letnemu dečku, ki je prestal pretres možganov, rane na čelu, stegnu in kolenu in delno okvaro živca za mišico desnega očesa. Deček je bil hospitaliziran 14 dni, rana je bila v lokalni anesteziji kirurško oskrbljena. Bolečinsko obdobje je bilo primerljivo. Zdravljenje pri okulistu je trajalo več let. Prisojena je bila tudi odškodnina za skaženost. Oškodovanec ima pogoste dolgotrajne glavobole, težave s koncentracijo in spominom, zaradi česar se slabo uči. Zaradi okvare živca je prišlo do dvojnega vida. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo tožene stranke, kar pomeni, da je bila višina odškodnine preizkušena le v luči presoje, da ni previsoka.