Jedro

Določbe 92. člena ZDEN ni mogoče uporabiti za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora Občina plačati dedičem pok. A znesek 2.937.695 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1991 dalje do plačila. Občini je naložilo tudi povrnitev stroškov postopka v znesku 16.971 SIT. Višji zahtevek za plačilo odškodnine je zavrnilo, ravno tako pa je zavrnilo tudi predlog, da naj se pri nepremičninah, ki so bili predlagatelju že vrnjene, izvedejo vpisi v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh udeležencev ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (razen glede zavrnitve predloga za zemljiškoknjižne vpise, ki ni bila izpodbijana s pritožbo in je zato postala pravnomočna) razveljavilo, predlog pa zavrglo. Svojo odločitev je utemeljilo s trditvijo, da odločitev v tej zadevi ne spada v sodno pristojnost. Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložil Javni tožilec Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija ga v celoti in sicer zaradi bistvene kršitve določb ZPP po 1. točki 1. odstavka 404. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP in 37. členom ZNP. Pritožbeno sodišče bi moralo uporabiti določbo 2. odstavka 2. člena ZPP, napačno pa je uporabilo 2. odstavek 16. člena ZPP. Določba 3. odstavka 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - v nadaljevanju ZIKS - Uradni list SRS št. 17/79 - pravilno 17/78 - ) sploh ni uporabilo, določbe 54. in 92. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - v nadaljevanju ZDEN) pa je uporabilo napačno. 92. člen ZDEN res določa, da se za vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958 in je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena na podlagi obnove kazenskega postopka, uporabljajo določbe tega zakona. Vendar pa bi moralo sodišče v obravnavanem primeru upoštevati, da je bil predlog za določitev odškodnine vložen že pred uveljavitvijo ZDEN, pred uveljavitvijo tega zakona pa je bila tudi izdana odločba v postopku pred sodiščem prve stopnje. ZDEN nikjer ne določa, da imajo njegove določbe retroaktivni učinek. Predpisi morajo biti objavljeni preden začnejo veljati in ne morejo imeti učinka za nazaj, razen če je to v zakonu posebej določeno. Tako določa tudi Ustava RS (154. in 155. člena). Zahtevi za varstvo zakonitosti naj se ugodi, sklep sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema udeležencema, ki nanjo nista odgovorila (2. odstavek 408. in 390. člen ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti se utemeljeno zatrjuje, da bi moralo pritožbeno sodišče kljub temu, da je dne 7.12.1991 začel veljati ZDEN, ki je v 92. členu, ki ni le procesne ampak tudi materialnopravne narave, določil, da se za vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958 in je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena na podlagi obnove kazenskega postopka, uporabljajo določbe tega zakona, pri preizkusu zakonitosti s pritožbama obeh udeležencev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, uporabiti določbe 3. odstavka 145. člena ZIKS. Ta pa določa, da o vrnitvi zaplenjenega premoženja in o odločanju o odškodnini odloča sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe. Postopek za vrnitev zaplenjenega premoženja in plačilo odškodnine se je namreč v tej zadevi začel pred uveljavitvijo ZDEN, pred začetkom veljavnosti tega zakona (7.12.1991) pa je bil tudi izdan sklep sodišča prve stopnje (dne 25.10.1991), ki je bil v pritožbenem postopku s strani obeh udeležencev izpodbijan. Pritožbeno sodišče mora preizkusiti zakonitost (v procesnem in materialnopravnem smislu) v pritožbenem postopku izpodbijane sodne odločbe ob upoštevanju tistih procesnih in materialnopravnih predpisov, ki so veljali v času izdaje odločbe, ki se v pritožbenem postopku izpodbija. V obravnavani zadevi pa pritožbeno sodišče ni ravnalo tako, saj je pri odločanju upoštevalo tudi kasneje uveljavljeno določbo 92. člena ZDEN, s čemer je tej določbi priznalo retroaktivno veljavo, čeprav ZDEN določb o tem, da določba 92. člena velja tudi retroaktivno, nima. Priznanje veljavnosti določbe 92. člena ZDEN z učinkom za nazaj je tudi, kot se v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno zatrjuje, v neskladju s 155. členom Ustave RS, kar je bilo že po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti (vložena je bila dne 15.6.1992) ugotovljeno tudi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I10/92, z dne 5.11.1992 (Uradni list RS, št. 56/92-II).

Iz navedenih razlogov je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, saj je imela uporaba določbe 92. člena ZDEN v pritožbenem postopku za posledico tako zmotno uporabo, kot tudi neuporabo vseh tistih procesnih in materialnopravnih predpisov, ki jih Javni tožilec v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti izrecno omenja.

Zaradi ugoditve obem pritožbam in razveljavitve sklepa sodišču prve stopnje v izpodbijanih delih in zavrženja predloga, pritožbeno sodišče pritožbenih trditev obeh udeležencev ni izčrpalo v celoti. To bo moralo storiti v ponovljenem postopku.

Določbe ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) so v sklepu uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-1.