Jedro

Po določbi 325. člena v zvezi s 332. členom ZPP izda sodišče dopolnilni sklep na predlog stranke le, če ni odločilo o delu zahtevka ali o vseh zahtevkih. S takšnim sklepom torej sodišče le dopolnjuje sprejeto odločitev (ki je razvidna v izreku), v nobenem primeru pa ne dopolnjuje obrazložitve odločbe.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se z a v r ž e .

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 27.2.2001 je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo, da v roku 8 dni položi predujem za stroške prevoda pritožbe z dne 20.11.2000 v znesku 50.000,00 SIT na žiro račun sodišča, ki je naveden v izreku; s sklepom z dne 2.10.2001 pa je obrazložitev navedenega sklepa dopolnilo z naslednjim odstavkom: "Sklep temelji na 3. odst. 5. čl. pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah". Proti sklepu z dne 27.2.2001 in proti dopolnilnemu sklepu z dne 2.10.2001 je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo in predlagala, da ji višje sodišče ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče napačno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), konkretno določbe o uporabi jezika v postopku; člen 104/1 ZPP izrecno določa, da vlagajo stranke sodišču tožbe, pritožbe in druge vloge v slovenskem jeziku ali v jeziku narodne skupnosti, ki je pri sodišču v javni rabi. Kar se tiče prevajanja, člen 102/1 ZPP zgolj določa, da se strankam, za katere sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje. Gre torej zgolj za prevajanje navedb in listin, ne pa tudi za prevajanje tožbe, pritožbe in drugih vlog strank, pa še to zgolj in samo na naroku, ne pa izven njega. Nobena od določb ZPP strankam ne nalaga, da bi morale, če je nasprotna stranka pravna oseba s sedežem v tujini, pritožbo prevajati oziroma zalagati predujem za njen prevod. Ker ZPP ne daje pravne podlage za izpodbijani sklep, je prvostopno sodišče z dopolnilnim sklepom kot pravno podlago navedlo Pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, vendar je ta odločitev sodišča napačna, saj je tožena stranka pravna oseba s sedežem v Republiki Srbiji oziroma Zvezni republiki Jugoslaviji, ki ni stranka navedene mednarodne pogodbe. Pritožba tožeče stranke ni dovoljena. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo plačilo predujma za stroške prevoda pritožbe z dne 20.11.2000; gre torej za sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe (14. tč. 1. odst. in 3. odst. 270. čl. ZPP), kot je to v okviru pravnega pouka navedlo že sodišče prve stopnje. Glede na to je moralo pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep zavreči kot nedovoljeno (1. tč. 365. čl. ZPP). Po določilu 325. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP izda sodišče dopolnilni sklep na predlog stranke le v primeru, če ni odločilo o vseh zahtevkih ali ni odločilo o delu zahtevka; sodišče torej s takšnim sklepom dopolnjuje le odločitev (katera je razvidna v izreku), v nobenem primeru pa ne obrazložitve sklepa. Ravno slednje pa je storilo sodišče prve stopnje s sklepom z dne 2.10.2001. Glede na to zadnjenavedenega sklepa pritožbeno sodišče niti ni moglo obravnavati kot samostojnega sklepa, ampak le kot del sklepa z dne 27.2.2001, zoper katerega ni pritožbe. Odločitev o pritožbi je torej utemeljena že na podlagi zgoraj navedenega; ne glede na to pa pritožbeno sodišče odgovarja tudi na ostale pritožbene trditve tožeče stranke. Slednja sicer pravilno povzema in citira določbe o tem, da vlagajo stranke pri sodišču svoje vloge v slovenskem jeziku ali v jeziku narodne skupnosti, ki je pri sodišču v uradni rabi (1. odst. 104. čl. ZPP) in da se strankam, ki slovenskega jezika ne razumejo, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku ter listin, ki se uporabljajo za dokazovanje na naroku. Vendar pa v konkretnem primeru ni šlo za uporabo določb ZPP, ampak za vprašanje mednarodne pravne pomoči, torej razmerij, ki se običajno urejajo z meddržavnimi pogodbami. Gre namreč za vročanje pisanj v tujino. V zvezi s tem tožeča stranka utemeljeno opozarja, da uporaba Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah sploh ne prihaja v poštev, glede na to, da sedež tožene stranke ni v zadnjenavedeni republiki. Z ZRJ ni sklenjena dvostranska pogodba o pravni pomoči v civilnih zadevah, tako da vročanje pisanj poteka po načelu vzajemnosti po resorni poti, in sicer pisanje posreduje Ministrstvo za pravosodje RS preko Ministrstva za pravosodje v Beogradu. Lahko se sicer poskusi vročiti pisanje v slovenskem jeziku, vendar pa, če ga stranka ne sprejme, je treba poskus vročitve ponoviti s prevedenim pisanjem. Če bo torej do zadnjenavedene situacije prišlo, bo prevod pisanja v srbski jezik potreben.