Jedro

Namen AO-plus zavarovanja je, da je zavarovan voznik vozila za telesne poškodbe, ki jih utrpi v prometni nesreči pri vožnji. Vožnja pomeni upravljanje vozila. Samodejno premikanje vozila, brez volje in namena kogarkoli za to premikanje, ni vožnja vozila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino 8.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2012 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 20,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo splošne pogoje za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-10-2 tožene stranke (priloga B3, v nadaljevanju Splošni pogoji) razlagati v korist tožeče stranke skladno določbi 83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), oziroma bi moralo po drugem odstavku 121. člena OZ zavrniti uporabo posameznih določb teh splošnih pogojev, če so te pretirano stroge za tožečo stranko. Kot razlaga določbo prvega odstavka 1. člena splošnih pogojev sodišče prve stopnje, je to za tožečo stranko pretirano strogo določilo in zato tega določila ne bi smelo upoštevati. Pri „namenu vožnje“ po splošnih pogojih je izhajati iz volje voznika, torej v obravnavanem primeru iz volje tožnice. Tožnica je namreč imela v trenutku škodnega dogodka namen svoje vozilo voziti in ga je nameravala zapustiti le za hip, da gre v lokal po pozabljeno denarnico, nakar bi vožnjo nadaljevala. Po prepričanju pritožbe takšna razlaga po tožeči stranki izhaja tudi iz sodne prakse, pri čemer se pritožba sklicuje na odločbe VSC Cp 1260/2007, VSL II Cp 2829/2009 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 117/2002. Pritožba opozarja na razliko med „namenom vožnje voznika“ in „vožnja voznika“, ker je med obema bistvena razlika, saj sam namen vožnje še ne pomeni same vožnje, medtem ko vožnja že pomeni dejansko vožnjo. Zato je potrebno upoštevati namen voznika, da bo vozil, katerega je tožeča stranka glede na že pojasnjeno v trenutku obravnavanega škodnega dogodka vsekakor imela. Pritožba razlaga pomen izraza vožnje po prvem odstavku 52. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in izraza prometne nesreče po drugem odstavku 109. člena ZPrCP. Po prepričanju pritožbe je pri razlagi splošnih pogojev iz priloge B3 potrebno upoštevati tudi namen AO-plus zavarovanja, to je, da se zavaruje voznika, ki utrpi škodo v prometni nesreči, katero je povzročil sam z upravljanjem tega vozila. Neutemeljeno se sodba sklicuje na plačilni nalog policije, ker sodišče nanj ni vezano. Izpodbijana sodba ne utemelji, zakaj sodišče ni izvedlo dokaza po priči policistu K. U. in dokaza z izvedencem cestno-prometne stroke, kar vse je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Nenazadnje je po mnenju pritožbe vsako premikanje vozila z namenom vožnje in tudi zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se predmetno vozilo ni premaknilo z namenom vožnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, kot v izpodbijani sodbi enako sodišče prve stopnje in kar izhaja iz pritožbenih navedb, da je odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdi odvisna od razumevanja določbe prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev iz priloge B3. Odločitev o pritožbi pa je odvisna od pojmovanja prej citirane določbe splošnih pogojev, torej ali jo je razumeti tako, kot jo v razlogih izpodbijane sodbe pojasni sodišče prve stopnje, ali tako, kot njen pomen zatrjuje tožeča stranka v pritožbi.

5. Pritožbeno sodišče sprejema upoštevanje določbe prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev po sodišču prve stopnje v izpodbijani sodbi za pravilno, posledično čemur je tudi odločitev o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilna. V odgovor pritožbi je, ob razlogih prvega sodišča v 6. točki izpodbijane sodbe, dodati, da pojem „vožnje“ po prvem odstavku ZPrCP v tej pravdi sploh ni sporen, medtem ko je pojem „nesreče“ po drugem odstavku 109. člena ZPrCP za ta pravdni postopek irelevanten, ker je pojem „prometne nesreče“ opredeljen v uvodu splošnih pogojev in se v teh istih splošnih pogojih uporablja tako, kot ga pojmuje razlaga v splošnih pogojih. Bistveno torej je, da po prvem odstavku 1. člena Splošnih pogojev AO-plus zavarovanje krije škodo zaradi telesnih poškodb, ki jih v prometni nesreči (nesreča, v kateri je udeleženo vsaj eno z namenom vožnje premikajoče se vozilo) pri vožnji utrpi voznik vozila. Ni res, da je vsako premikanje vozila namenjeno vožnji, kot zmotno trdi pritožba. Namen vožnje mora biti podan pri vozniku, torej mora voznik poskrbeti za premik vozila z namenom vožnje. Če se vozilo premakne samodejno, brez volje voznika, ta premik ni z namenom vožnje, ker vozilo kot tako ni živo bitje in torej ne more imeti lastnega namena. Ob pritožbenem sklicevanju na sodno prakso je opozoriti, da je vsa ta predstavljena sodna praksa starejša in obravnava AO-plus zavarovanje po splošnih pogojih, ki so veljali pred tu upoštevanimi iz leta 2010. Starejši splošni pogoji, kar je ugotoviti iz utemeljitev odločb, citiranih v pritožbi, niso imeli pri prometnih nesrečah udeleženih premikajočih se vozilih pogoja, da je vozilo premikajoče „z namenom vožnje“, na čemur je poudarek pri tu upoštevanih Splošnih pogojih. Torej je citirana sodna praksa tu nekoristna. Ko pritožba povezuje „namen vožnje“ z namenom voznika, torej, da je v obravnavanem primeru tožnica ustavila vozilo le za kratek čas, da skoči v lokal po pozabljene stvari in takoj potem nadaljuje z vožnjo, je že iz te pritožbene razlage pojasnjen namen tožnice v trenutku škodnega dogodka, in sicer, da je vozilo zaustavila z namenom, da ga zapusti (dolžina časa zapustitve vozila je irelevantna, ker je odločilen le namen, da ga zapusti), torej je prekinila z vožnjo. Ker se je vozilo takrat po zaustavitvi s strani tožnice kot voznice iznenada, nekontrolirano in predvsem proti volji tožnice premaknilo, kar je imelo za posledico poškodbe tožnice, se vozilo nedvomno ni premikalo z namenom vožnje. Pri vsem tem je nedvoumen tudi namen AO-plus zavarovanja, to je, da je zavarovan voznik vozila za telesne poškodbe, ki jih utrpi v prometni nesreči pri vožnji. Nenazadnje je opozoriti na sam pomen „vožnje“ po prvem odstavku 52. člena ZPrCP, ki ga pojasni tudi pritožba, ker tožnica ni upravičena do vtoževane odškodnine tudi po tej razlagi. Vožnja namreč pomeni upravljanje vozila, samodejno premikanje vozila, brez volje in namena kogarkoli za to premikanje, nedvoumno ni vožnja vozila. Po Splošnih pogojih iz priloge B3 pa je zavarovan le voznik vozila pri vožnji tega vozila.

6. Ko se sodišče prve stopnje sklicuje na plačilni nalog policije zaradi storjenega prekrška, se nanj ne sklicuje, ker bi bilo vezano na ta plačilni nalog, ampak le kot še na eno izmed več okoliščin, ki potrjujejo pravilnost stališča o razumevanju določbe prvega odstavka 1. člena splošnih pogojev iz priloge B3. Za takšno upoštevanje plačilnega naloga policije ni ovire. Neutemeljeno pa se pritožba sklicuje glede razlage določil Splošnih pogojev na 83. člen OZ in glede neupoštevanja pretirano strogih določb Splošnih pogojev po drugem odstavku 121. člena OZ. Razlaga določb po 83. členu OZ namreč pride v poštev le, če so določbe nerazumljive in dvomljive tako, da dopuščajo večnamensko razlago. Določba prvega odstavka 1. člena splošnih pogojev ni nerazumljiva in se uporablja tako, kot se dosledno glasi, kar vse izhaja iz razlogov tu in razlogov v izpodbijani sodbi, ko je pojasnjeno njeno razumevanje. O pretirani strogosti te določbe ob takem razumevanju pa ni moč govoriti, saj zavarovalnica in zavarovanec vstopita v AO-plus zavarovanje na podlagi prostovoljnega pogodbenega odnosa.

7. Ni res, da sodišče prve stopnje ne bi podalo razlogov za neizvedbo dokazov po priči policistu in izvedencu cestno-prometne stroke, ker je to storilo v 3. točki izpodbijane sodbe.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V zavrnitvi pritožbe glede glavne stvari je zaobsežena tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, saj je te stroške tožeča stranka dolžna kriti sama, ker s pritožbo ni uspela.