Jedro

Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah, da so pravni predniki tožnice imeli v dobroverni (pošteni) posesti sporne nepremičnine več kot 20 let pred letom 1980, da so na spornih nepremičninah sekali, spravljali drva in čistili gozd, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil ODZ (paragraf 1460-1477), v skladu s katerimi je za izredno priposestvovanje potrebna poštena (326 ODZ) in pristna (345 ODZ) posest v trajanju 20 let, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so pravni predniki tožnice, konkretneje pravna prednica, že pred letom 1980, ko je začel veljati ZTLR, postala lastnica spornih nepremičnin. Pravna prednica tožnice je namreč s potekom priposestvovalne dobe pred letom 1980 avtomatično postala lastnica spornih (delov) nepremičnin. Lastninska pravica pravnih prednikov tožencev pa je takrat ugasnila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

II.Tožene stranke same trpijo svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III.Tožene stranke so nerazdelno dolžne v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, popravljeno z dvema sklepoma o popravi, pod točko I. izreka ugotovilo, da je tožeča stranka izključna (1/1) lastnica nepremičnine parcele št. 631/3 (ID znak ...) in nepremičnine parcele št. 631/4 (ID znak ..., ID ...), obe k.o. ..., ki sta v zemljiški knjigi vpisani na ime prvotožene stranke, pod točko II. izreka ugotovilo, da je tožeča stranka izključna (1/1) lastnica nepremičnine parcele št. 630/6 k.o. ..., ki je skladno z elaboratom sodnega izvedenca - geodeta A. A. št. 124-2020 z dne 6. 10. 2020 (B. d.o.o.), nastala z delitvijo parcele št. 630/2, last prvotoženke na nove parcele št. 630/5, 630/6 in 630/7, vse k.o. ..., pod točko III. izreka ugotovilo, da je tožeča stranka izključna (1/1) lastnica nepremičnine parcele št. 683/4, k.o. 931 ..., ki je skladno z elaboratom sodnega izvedenca - geodeta A. A. št. 124-2020 z dne 6. 10. 2020(B. d.o.o.), nastala z delitvijo parcele 683/1, last drugotoženke in tretjetoženca, vsak do 1/2, na novi parceli št. 683/3 in 683/4, vse k.o. ... Pod točko IV. izreka je še razsodilo, da se elaborat sodnega izvedenca geodetske stroke A. A. (B. d.o.o.), št. 124-2020 z dne 6. 10. 2020 šteje za sestavni del izreka te sodbe, pod točko V. izreka pa je toženim strankam še naložilo, da so dolžne nerazdelno poravnati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 7.847,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo.

2.Zoper to sodbo so se s skupno pritožbo pritožile tožene stranke (v nadaljevanju: tožene stranke, tudi prvotoženka, drugotoženka in tretjetoženec), ki sodbo izpodbijajo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne vse tožbene zahtevke tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice) in tožnici naloži plačilo vse stroškov postopka, tudi pritožbenih oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej povzamejo bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa izpostavljajo, da je izpodbijana sodba v določenem delu sodbenih izrekov neizvršljiva. V sodbenem izreku pod točko III. je tako odločeno, da je parc. št. 683/4, k.o. ..., nastala z delitvijo parcele 631/1, last tožencev C. C. Parcela 631/1, je po zemljiškoknjižnem stanju v lasti tožeče stranke Č. Č., do celote in v nobenem primeru ni bila predmet pravde, prav tako toženca C. C. (drugi toženec ni naveden), nista mogla biti solastnika te parcele in ta parcela ni bila predmet delitve. V istem sodbenem izreku je navedeno tudi, da je parcela last tožencev C. C., drugega toženca sodišče ni navedlo, vsak do 1/2, na novo nastalih parcelah 683/3 in 683/4, vse k.o. ... Ta del sodbenega izreka je delno neizvršljiv, ker ni podana identifikacija same nepremičnine, ki je bila predmet delitve in personalizacija toženca, ki bi naj bil solastnik novo nastalih parcel do 1/2. Sodišče je glede sodbenega izreka pod točko III. izdalo sklep opr. št. P 107/2022, z dne 2. 7. 2024, v katerem je ponovilo svojo odločitev iz same sodbe, s tem da je pri toženki C. C. navedlo njeno (drugo) EMŠO številko. Po mnenju tožencev izpostavljenih pomanjkljivosti v sodbenem izreku in popravnem sklepu pod točko III. ni mogoče odpraviti, zato je ta del sodbenega izreka le delno izvršljiv.

Nadaljnje pritožbene navedbe tožencev se nanašajo na uporabo materialnega prava. Pri tem toženci izpostavljajo, da je tožnica v tožbi in vseh vlogah zatrjevala (to je tudi njena trditvena podlaga), da je potrebno uporabiti določila SPZ in na temelju določb tega zakona, ki se uporablja od 1. 1. 2003 dalje, ugotoviti, da je tožnica postala lastnica spornih nepremičnin. Druge trditvene podlage so bile samo spotoma navržene in brez dokazov, ki bi tako trditev tožnice potrjevale in jih tožnica navaja kot podredne (tožba). Sodišču prve stopnje toženci očitajo, da je v ponovljenem tretjem sojenju uporabilo izključno določbe Obče državljanskega zakonika z veljavnostjo od 1. 1. 1812 (paragrafi od 1460-1471), ostalo materialno pravo, kot je Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih z veljavnostjo od 1. 9. 1980 do 31. 12. 2002 (členi 28-31) ter določila Stvarnopravnega zakonika z veljavnostjo od 1. 1. 2003 dalje (členi 43-46), pa je v besedilu svojih razlogov zgolj omenilo. Sodišče v razlogih sodbe navede, da je ODZ uporabilo in v kakšnem kontekstu in za katero obdobje, ter se pri tem sklicuje tudi na razširjeno sejo zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 in sprejeto načelno pravno mnenje, ki drugače, kot ODZ ureja časovno zanko priposestvovanja. V tem pogledu gre po prepričanju tožencev za popolno napačno odločitev sodišča prve stopnje. Menijo, da je sodišče mimo trditev in podlag tožnice njeno voljo, trditve in dokaze nadomestilo z lastnimi razlogi in ugodilo tožbenim zahtevkom, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka (339. člen ZPP 2. odstavek točka 8.). Toženci v nadaljevanju pritožbe izpostavljajo tri sklope vprašanj, v zvezi s katerimi sodišču prve stopnje očitajo zmotno uporabo materialnega prava in sicer: a.) vprašanje, ki se nanaša na začetek teka priposestvovalne dobe, b.) vprašanje, ki se nanaša na obseg in vrsto uživanja-dejanja pravnih prednikov tožnice v kakšnem obsegu in kako so uživali sporne nepremičnine in c.) vprašanje, ki se nanaša na dobro vero pravnih prednikov tožnice in pridobitni naslov glede uživanja spornih gozdnih parcel in njihovih delov. V zvezi s pričetkom teka priposestvovalne dobe toženci izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnica preko svojih prednikov pričela priposestvovanje leta 1932, torej tedaj, ko je bil lastnik navedenih nepremičnin D. D., ki ni bil v nobenem sorodstvu ali kako drugače poslovno povezan s predniki tožnice. Toženci sodišču prve stopnje očitajo, da popolnoma prezre, da je prva parcelacija navedenih gozdnih parcel bila pričeta 1908 leta in zaključena 22. 6. 1910, da se tudi v tretjem sojenju ni opredelilo o tem, ali je tožnica s svojo vlogo z dne 18. 10. 2021 (dokaz-notarsko pismo z dne 30. 3. 1932) in z dne 14. 12. 2021 širila trditveno podlago ali ne, da je pustilo to vprašanje odprto in se je osredotočilo na takrat veljavno pravo ter ga poskušalo obrazložiti, zakaj šteje za začetek teka priposestvovalne dobe leto 1932 in konec pred letom 1980. Nadalje navajajo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo pravila ODZ in sklepe razširjene seje Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 in sklenilo, da za zemljiško posest ni več potrebna listina, temveč zadošča tek priposestvovanja 20 let (dobra vera mora obstajati ves čas priposestvovalne dobe) in izpostavljajo, da tožnica nikoli ni trdila, da poseduje veljavno listino, ki ji podeljuje status zemljiškega posestnika, temveč je zgolj pavšalno in brez navedbe dokazov, navrgla, da je lahko v konkretnem primeru šlo za zamenjavo gozdnih parcel ali za kakšen drug dogovor, ki utemeljuje zemljiško posest. Sodišče prve stopnje je štelo notarsko pismo z dne 30. 3. 1932 za začetek teka priposestvovalne dobe. Na temelju tega notarskega pisma je E. E. prodal F. F. (pravnemu predniku tožnice) celo, kjerkoli ležeče posestvo, še posebej tisto navedeno v vložni številki 51 davčne občine ... in 119 davčne občine .... Toženci menijo, da so začetek in razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, povsem zgrešeni, posledično pa je napačna tudi njegova odločitev, ker vse sloni na tej podstavi. Toženci še menijo, da bi sodišče prve stopnje moralo v ponovljenem sojenju upoštevati situacijske načrte (parcelacije), ki so priloženi z njihove strani in so v spisu. Še enkrat ponovijo, da je bila parcelacija na spornem območju izvedena v času od leta 1908 do vključno leta 1928 in ob tem še izpostavijo, da je prišlo s parcelacijo, ki se je pričela leta 1908 in zaključila dne 22. 6. 1910 (kar zadeva sporne nepremičnine), do situacije, da je E. E., ki je prodajalec po notarskem pismu z dne 30. 3. 1932 svojega posestva kjerkoli ležečega (kupec F. F.-pravni prednik tožnice), nepremičnine, ki so sporne po takratni oblasti razparceliral in so nepremičnine parc. št. 631/4, 631/3 in 630/2 prešle s pravnim poslom v last D. D. Prodajalec E. E. je bil absolutno seznanjen z vsebino parcelacije in na novo nastalimi parcelami 631/4, 631/3 in 630/2 vse k.o. ... in da so te parcele v lasti D. D. in z njimi v nobenem primeru ni mogel veljavno razpolagati, prav tako ni mogel biti v nikakršni zmoti glede trditve sodišča v svojih razlogih napadene sodbe, glede kjerkoli ležečega posestva (zamenjava). Ker je sodišče to popolnoma ignoriralo in ni zavzelo do tega nobenega stališča, saj tudi z eno besedo te parcelacije niso omenjene, gre za bodisi spregled ali pa namerno odločitev, da je kasneje lahko izpeljana veriga prehoda lastništev, vključno do prehoda lastninske pravice na zatrjevanih spornih nepremičninah na tožnico (izpodbijana sodba). E. E. tako ni mogel z notarskim pismom dne 30. 3. 1932, prodati tudi novonastalih parcel 630/2, 631/4 in 631/3, vse k.o. ..., ker so bile te nepremičnine v lasti D. D. Ta parcelacija je zadnja veljavna parcelacija, ki je bila dokončno izvedena na spornih gozdnih nepremičninah in je tudi na GURS-u zavedena. Prvotoženka izpostavlja pravno in dejansko situacijo, ki negira odločitev sodišča glede pričetka teka priposestvovalne dobe, ker bi se to pričelo že leta 1932, kar je neverjetno, saj je bil zemljiškoknjižni lastnik D. D. Drugotoženka in tretjetoženec pa trdita, da v tem delu sodbe ni navedenih nobenih razlogov za začetek teka priposestvovalne dobe za parcelo 683/1 k.o. ..., saj slednja sploh ni omenjena. Čas priposestvovalne dobe, kot ga je ugotovilo sodišče, pa se razteza na vse nepremičnine ali dele nepremičnin. V nadaljevanju pritožbe toženci izpostavljajo, da je bil prvi poskus prenosa katastrske meje v naravo sprožen v letu 1996 po pravnem predniku prvotoženke, G. G. starejšem (zaradi prekomejnega poseka desetih smrek pravnega prednika tožnice na gozdni parceli pravnega prednika prvo toženke v letu 1990). Zemljiškoknjižni lastnik D. D. je s pogodbo z dne 15. 5. 1934 nepremičnine parc. št. 631/3, 631/4 in 630/2 prodal pravnemu predniku prvotoženke G.G. in njegovi ženi H. H. Zgolj navedba v 2. čl. kupne pogodbe, da je meja, obseg in kakovost prodanega posestva oz. zemljišča vložne št. 121, k.o. ..., kupovalcema znana, ne pomeni, da meje kupljenih parcel niso znane ali da jih ni. Gre za splošno določbo, s katero se je prodajalec zavaroval zaradi nadpolovičnega prikrajšanja, v kolikor bi se to kasneje v postopku pred ustreznimi organi oz. sodišči tudi izkazalo. Nesporno je, da sta pravna prednika prvotoženke G. G. in njegova žena H. H. kupila s kupno pogodbo z dne 15. 5. 1934 zgoraj citirane nepremičnine. Pogodba, na katero se sklicuje tožnica in bi jo naj po naključju našla med starimi papirji, je starejša od citirane kupne pogodbe, na temelju katere sta G. G. in H. H. kupila sporne nepremičnine, samo dve leti. Tako se je na gozdnem zemljišču in parcelah, ki so sedaj sporne in predmet pravde, opravila parcelacija, ki je bila zaključena 22. 6. 1910 in na novo nastale parcele 631/3, 631/4 in 630/2 vse k.o. ... so bile s kupno pogodbo z dne 15. 5. 1934 lastniško prenesene na pravne prednike prvotoženke. Toženci sodišču prve stopnje očitajo, da ne analizira in ne oceni kupoprodajne pogodbe, na temelju katerih so pravni predniki prvotoženke nastopili lastninsko pravico za nepremičnine 631/4, 631/3 in 630/2 vse k.o. ..., razen v dokaznem sklepu, kjer je to pogodbo sodišče povzelo v dokazni sklep.

V sklopu pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa toženci najprej predstavijo svojo oceno, da ni prav nobenega dokaza o tem, da bi pravni predniki tožnice imeli v tem časovnem obdobju, v času od leta 1932 do 1980, za katerega sedaj sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju trdi, da je pričela teči, tekla in se iztekla priposestvovalna doba, v oblasti sporne nepremičnine. Toženci trdijo, da je odločitev sodišča in vhodni podatek temelj, tedaj notarsko pismo z dne 30. 3. 1932, povsem napačno razumljeno in docela spregledana parcelacija na spornih zemljiščih, ki se je pričela leta 1908 in zaključila leta 1910. Sodba nima nobenega razloga o kupoprodajni pogodbi, ki je bila sklenjena med takratnim lastnikom D. D. in pravnim predniki prvotoženke, G. G. in njegovo ženo H. H. V kolikor bi sodišče upoštevalo parcelacijo in kupno pogodbo, po mnenju tožencev ne bi ne moglo zaiti v taka nasprotja in v nobenem primeru ne bi smelo izdati ugoditvene sodbe v prid tožnici. V konkretnem primeru se na večih mestih pojavljajo trditve, da je morebiti prišlo do zamenjave nepremičnin oz. drugačne ureditve in da je ... majhen kraj, v katerem vsi vedo o vsem in da bi to tudi vedeli. V nobenem primeru, vsaj kar zadeva tožence, ni moglo priti do nobenih zamenjav gozdnih ali drugih zemljišč, ker so se stvari postavile s parcelacijo leta 1910 in lastniško spremenile s pravnimi posli med živimi s kupoprodajno pogodbo z dne 15. 5. 1934. Toženci izpodbijani sodbi očitajo, da nima razlogov o tem, na kakšen način bi naj pravni predniki tožnice v časovnem obdobju od 1932 do 1980 leta uporabljali, hasnovali, koristili ali kar je še podobnih izrazov, sporne nepremičnine. Po prepričanju tožencev ne zadošča splošna trditev, da so pravni predniki tožeče stranke čistili gozd, občasno sekali, pripravljali drva in nabirali suhljad. Menijo, da tožnica za te svoje trditve ne ponudi nobenega dokaza in je ostalo zgolj na splošnem zatrjevanju, ki ga je sodišče sprejelo in ga razume kot dokazano dejstvo. Toženci v nadaljevanju pritožbe ponovijo ravnanje tožnice za zatrjevano priposestvovanje in sicer tožnica trdi, da je sama in po svojih pravnih predniki izvrševala nemoteno posest na spornem delu nepremičnin in posameznih delih gozdnih parcel v lasti oz. solasti tožencev. Tožnica trdi, da je pripravljala drva, da je gozdne parcele čistila in da je sekala. Izpostavlja sečnjo v letu 1984 ali leto kasneje, ko bi naj njen oče posekal večjo količino lesa za ostrešje, ker so gradili hišo. Tožnica je v spis vložila, kot dokaz lastni izpis posekanega lesa. Iz tega njenega zapisa, ki je potrjen s podpisom I. I. (gozdarja zaposlenega na Zavodu za gozdove Slovenije, Enota Nazarje), izhaja, da je bila prva zabeležena sečnja na tem območju v letu 1997 in sicer je bilo posekanih 29 dreves, skupne izmere 71,33 m3, 22 dreves v izmeri 49,47 m3 in 42 dreves v izmeri 89,80 m3. Razlog, zakaj tožnica ni navedla parcel, na katerih je sekala oz. ni predložila odločb o dovoljenih posekih, kot so to storili toženci, je po njihovem mnenju razumljiv. Tožnici so bile izdane tri odločbe, kar je razvidno iz številk odločb in te tri odločbe so se nanašale na njene gozdne parcele, ki vse, razen ene, mejijo na gozdne parcele G. G. H. H. Tožnica zatrjuje, da je v letu 1985 opravila večji posek na spornem zemljišču, zaradi tega ker so zidali in so potrebovali les za "grušt". Iz lastnega zapisa, ki ga je sodišču predložila tožnica brez datuma in navedbe parcel, ne izkazuje nobenega poseka na njenih parcelah, vse do leta 1997. V primeru, da bi v resnici tožnica na spornih gozdnih parcelah sekala les za ostrešje, bi slednje z veseljem predložila sodišču. Takega poseka ni bilo in ga ni moglo biti, saj bi toženci, če bi šlo za kaj večjega tudi opazili. Sodišču toženci očitajo, da trditev tožnice ne preveri, v spisu ni nobenega dokaza o tem, da bi tožnica v letu 1985 sekala pa vseeno temu verjame in pritrjuje. Tožnica zatrjuje, da je v posledici žledoloma in vetroloma leta 2014 bilo odkazanega in posekanega okoli 25 m3 lesa, posek in spravilo lesa je opravil njen sin J. J. Priča K. K., revirni gozdar, je vse do leta 2016, karkoli je odkazal za posek, opravil na parcelah v lasti tožnice in sicer na parceli 631/1, 631/2 in 630/3, vse k.o. .... Prav zaradi tega toženci niso imeli nobenih pomislekov in ugovorov, saj se je posek opravljal na gozdnih parcelah v lasti tožnice. Toženci še vedno trdijo, da leta 2014 ni bilo žledoloma v tistem območju, bil je pa vetrolom. Priča K. K. je izdala odkazni manual št. 16002 z dne 26. 4. 2016, v katerem je navedeno, da je na parcelah 630/2, 631/3 in 631/4 v lasti L. L., ..., za izvajalca del določena Č. Č., ... Pod isto številko je izdan manual, prav tako z dne 26. 4. 2016 za parcelo 683/1, lastnik M. M. in solastnik M. M., za izvajalca del pa je določena Č. Č. Ta dva odkazna manuala nesporno izkazujeta lastništvo tožencev na spornih parcelah, kar je dobro vedel revirni gozdar K. K., ki je odkazna manuala izdal. Tej priči po mnenju tožencev sodišče ne bi smelo verjeti, ker je bila v svojih izjavah tendenciozna, na posamezna vprašanja tožencev pa je odgovarjala z vprašanji. Toženci trdijo, da je revirni gozdar K. K. točno vedel za lastništvo in tudi dejstvo, da odkazuje v gozdnih parcelah v lasti tožencev in slednjih ni poklical na ogled in odkazilo. Sodišču toženci očitajo, da se pri ocenjevanju dokazov enostavno odloči, da določenim pričam in sicer: M. M. st., N. N., O. O., G. G. st. (ta je bil pokojni že pred pričetkom pravde pokojni), torej ml. in P. P. ni mogoče slediti iz razloga, ker gre za povezano sorodstvo. M. M. st. in N. N. sta zakonca in starša R. R. ml. ter tast in tašča C. D.; P. P. je izven zakonski partner L. L., O. O. je njen svak, S. S. ml. pa njen brat. Toženci pa ob tem izpostavljajo, da so tudi priče tožnice v medsebojnem tesnem sorodstvu in sicer: J. J. je sin tožnice, Š. Š. je stric, T. T. ml. je brat. Sodišče ne pove zakaj eni sorodstveni veji, v tem primeru pričam tožnice, verjame in drugi sorodstveni veji tožencev pa ne verjame. Ta del dokazne ocene je izostal in gre samo za subjektivno mašilo sodišča prve stopnje brez navedbe razlogov. Sodišče se ni opredelilo do koriščenja teh gozdnih parcel in dela gozdnih parcel po tožencih. Tako ne pove nič o trditvi prvotoženke ter priče O. O., ki je pripravljal drva vsako leto do štiri klaftre na spornem območju in da je skupaj z S. S. ml. leta 1983 kot doto svoji ženi U. U., posekal okoli 100 m3 lesa. Ta posek je bil izvršen na gozdnih parcela 630/2, 631/3 in 631/4 vse k.o. ..., vse do dejanske meje z nepremičninami 631/1 in 631/2 k.o. ..., ki sta v lasti tožnice. V primeru, da bi sporno gozdno zemljišče imela v posesti tožnica po svojih prednikih, bi zagotovo leta 1983, ko je šlo za obsežno sečnjo, znorela in na vse mogoče načine zaščitila svojo pravico, če bi obstajala. O tej sečnji v letu 1983 sodišče ne pove nič. Do leta 1997 tožnica z ničemer ni izkazala, da je v spornem območju pripravljala drva, čistila gozd ali da je sekla, kar velja tudi za njene pravne prednike. Sodišče se s tem, kaj bi naj tožnica in njeni pravni predniki počeli na spornem območju, ni ukvarjajo in je v tem delu skopo povzelo navedbe tožnice, da je izvrševala na spornem območju mirno posest s tem, da je sama ali po članih svoje družine in najetih osebah uporabljala sporne gozdne površine kot lastnik saj je: čistila gozd, sekala, spravljala les... Ta trditev je povzeta v razloge sodbe sodišča in nima podpore v materialnih dokazih ali v posredno izvedenih dokazih znotraj podanih izjav zaslišanih prič.

Glede vrednotenja dokaza ponovnega zaslišanja priče, logarja V. V. toženci izpostavljajo, da je sodišče v razlogih sodbe navedlo, da tej priči verjame, saj je poznal razmere, pozna pravdne stranke in poznal je njihove pravne prednike in je bil na spornem območju revirni gozdar. Ta priča je bila zaradi hude telesne poškodbe v času 1983 do 1985 v bolniškem staležu. Izpostavljeno za to pričo je dejstvo, da je priča pojasnila oznake na drevesih, kdo jih sme narediti in kako ter tudi glede križev na posameznih drevesih, ki se naredijo z "rajserji". Priča kot nesporno navede, da se ta znamenja zasmolijo v roku treh do petih let. Pomenljivo v tej zadevi je, kar sicer tožene stranke navajajo zgolj v svoje popolno pojasnilo, glede oznak, ki so se pojavile na spornem območju: vodni kamni, ki so se pojavih kot mejna znamenja, so bili postavljeni s strani tožeče stranke ali od tožeče stranke najetih ljudi in ker gre za območje, kije močvirnato oz. so tla kiselkasta, se ti vodni kamni obdajo z mahom že v razdobju treh let. Kot mejna znamenja so se pojavljale železne štange, zabite na določenih mestih; lesene late, prav tako so se pojavile prečne oznake na drevesih. V letu 2014 so bile te prečne oznake na drevesih podvojene (naredila sta jih takratni gozdar K. K. in sin tožeče stranke) in po poseku leta 2016, so se na drevesih pojavile tudi zelene pike, za katere je tožeča stranka trdila, da jih je naredil geometer Z. Z., kateri pa je take oznake jasno zanikal, ko je bil zaslišan na terenu ob prvem sojenju. Poleg tega, da so se na spornih območjih pojavile vse mogoče oznake, je sodišče priči pokazalo z ostrim predmetom, verjetno s sekiro, vklesan križ in ga povprašalo po tem v kolikem času ta križ izgine. Priča je povedala, da ta križ ne izgine in da je to narejeno tako, da bi naj bilo trajnega značaja oz. do poseka dreves. Ta priča ni vedela povedati o tem, da je pravni prednik prvo tožene stranke v letih 1983 ali 1984 (o tem sta izpovedovali priča O. O. in S. S. ml.), posekala približno 100 m3, lesa-iglavcev za doto svoji hčerki U. U. Jasno, v tistem obdobju priča ni bila prisotna na terenu, ker je bila zaradi hude telesne poškodbe v bolniškem staležu. Nerazumljivo je glede na trditev same tožeče stranke, da je ... majhen kraj in da vsi vedo o vsem; da leta 1983 oz. 1984 ni reagirala, če je bilo na spornem (njenem) območju posekana tako velika količina lesa in sicer 100 m3, kar je izkazano tudi z odločbami pravnega prednika prvotoženke in so v spisu. Kot pripombo 1 tokratnim pritožbenim navedbam toženci pod črto navajajo oziroma povzemajo še pritožbene navedbe iz svoje pritožbe z dne 29. 3. 2021 kot lastne trditve te pritožbe v zvezi z vodnimi kamni in oznakami na drevesih. Toženci še izpostavljajo, da je tožnica sama predložila v spis specifikacijo sečenj na spornem območju in prve sečnje so se pojavile v letu 1997 in kasneje, pri čemer je bila tožnica toliko previdna, da je navajala samo količino posekanega lesa, ni pa navajala parcel na katerih bi naj bil les posekan, to pa zato, ker so bile vse sečnje na njenih parcelah. Tožnica je v času od 1997 leta do vključno 2015 na svojih parcelah posekala skupaj 304 drevesa ali 442,09 m3. To je potrdila pooblaščena oseba Zavoda za gozdove, enota Nazarje, I. I. Prvotoženka je skupaj s svojimi predniki od 1980 do vključno 2016, posekala 1346,26 m3. Prvotoženka ob tem izrecno izpostavlja leto 1983, ko je bilo posekanih 166,02 m3, znotraj te količine je bila tudi dota sestri prvotoženke stranke U. U., v količini okoli 100 m3. Tretjetoženec pa je v času od leta 1980 do vključno 2014 na gozdni parceli 683/ 1 k.o. ... posekal skupaj 488,04 m3. Toženci menijo, da je nemogoče, da bi tako velika količina posekanega lesa, ki je bila posekana absolutno v spodnjem delu, ostala tožnici neznana. Tožnica oz. njeni pravni predniki bi tako reagirali, če bi šlo za tako velike poseke na zatrjevani lastniški posesti, še zlasti zato, ker cesta v gozd vodi mimo hiše tožnice in so vsi kamionski odvozi iz gozda takoj opazni. To so dejstva, o katerih se ni izreklo sodišče na prvem sojenju, niti sodišče na ponovljenem sojenju, prav tako pa se do tega ni opredelilo pritožbeno sodišče s svojim sklepom z dne 25. 8. 2021. Toženci še izpostavljajo, da so tožnica in priče, ki jih je predlagala tožnica sama, trdile, da gozdne parcele tožnice niso nikoli mejile na gozdno parcelo 683/1 k.o. ..., sedaj v solasti drugo in tretje tožene stranke in da so bili mejaši samo z S. S. in se sprašujejo, kako je mogoče, da sodba o tem nima niti ene besede ali omembe te trditve tožnice same in opredelitve sodišča do tega vprašanja. Nemogoče je, da bi tožnica s svojimi pravnimi predniki priposestvovala domala pol hektara gozdne površine, ne da bi bila mejaš, ker so vmes gozdne parcele prvotoženke.

Glede dobre vere pa toženci ponovno izpostavljajo, da je nemogoča življenjska situacija, ki ji pravo ne bi smelo slediti, saj ima tožnica na tem spornem območju v lasti okoli 1,30 ha gozdnih površin in po njenem zatrjevanju kot zemljiška posestnica bi naj skupaj s pravnimi predniki pridobila na takšen obseg in površino gozdnih parcel še dodatno 1,23 ha gozdnih zemljišč, kar pomeni da bi pridobila kot zemljiška posestnica skupaj s svojimi pravnimi predniki še enkrat toliko gozdnih parcel kot jih ima sama. To je po prepričanju tožencev onkraj vsakega razumnega pojmovanja v normalnem življenju, da bi nekdo, ki ima v lasti okoli 1,30 ha, trdil, da je njegova površina še dodatno iz naslova priposestvovanja 1,23 ha, saj bi to pomenilo podvojitev svojih gozdnih površin. Do take zmote in prepričanja, da je tožnica s svojimi pravnimi predniki, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju, bila v dobri veri, je nemogoče in nevzdržno. Zagotovo je, da pri površini 1,30 ha, zagotovo veš, če že ne natančno za potek meje, bodisi da gre za katastrsko ali posestno mejo, ne moreš trditi in pridobiti ter biti pri tem v dobri veri za dodatno zemljišče v površini 1,23 ha. Razlaga in sprejemanje take trditve s strani tožnice, kar je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju naredilo, po mnenju tožencev ni življenjska in ji pravo ne bi smelo slediti, ker je to onkraj razumnega. Glede dobre vere pravnih prednikov v priposestvovalni dobi, za katero se je sedaj odločilo sodišče in sicer v teku 1932 do 1980 leta, toženci samo navedejo, da v tem obdobju nihče od pravnih prednikov ni nič in nikoli delal na spornem območju ali sekal. Prva sečnja, ki je bila sporna in prekomejna, se je po njihovih navedbah zgodila leta 1990, ki pa je že v odgovoru na tožbo in v vlogah tožencev natančno opredeljena in tudi opisana ter dokazno podprta. Toženci se glede na odločitev sodišča prve stopnje v ponovljenem sojenju, da je priposestvovalna doba začela teči 1932 in se je iztekla 1980 leta, sploh ne morejo izreči in dojeti, da se je to zgodilo, ker nihče od pravnih prednikov tožnice na tem spornem območju ni nič delal (ni pripravljal drv, ni se vršila steljereja, ki je bila takrat dovoljena, prav tako se ni nič sekalo). Na drugi strani, ker so toženci po svojih pravnih prednikih posekali večje količine lesa, bi pričakovali reakcijo pravnih prednikov tožnice, a njeni pravni predniki niso v ničemer reagirali, čeprav kot zatrjuje tožnica sama, gre za vas ..., v kateri vsi vedo vse in o vsem. O vprašanju dobre vere bo moralo zavzeti stališče tudi pritožbeno sodišče, saj je zadeva dobila povsem drugačen in po prepričanju tožencev napačen tok, ki ne bi smel dobiti pravnega in s tem sodnega varstva. Ni zanemarljivo dejstvo, kar je bilo izpostavljeno že ob prvem sojenju, da leta 1996, ko je bil poskus prenosa katastrske meje v naravo, tožnica, ki je bila navzoča ob takratnih meritvah, ni zatrjevala, da posestna meja sega na parcelo 683/1 k.o, ... in na parcelo 630/2 k.o. ... (glej skico meritev geodeta Ž. Ž.). Po prepričanju tožencev gre za povsem zgrešeno sodbo in taka sodba po njihovi oceni ne bi smela biti izdana in sodišče tožnici ob taki trditveni podlagi in izvedenem dokaznem postopku ne bi smelo slediti in ugoditi tožbenim zahtevkom. Sodišče je v ponovljenem sojenju, pri vrednotenju vsakega dokaza posebej in nato vseh skupaj, kot celote, zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, saj je manjkajoči del dokaznega gradiva nadomestilo z lastno arbitrarnostjo. Določenih izvedenih dokazov tožencev kot so: parcelacija, uživanje pravnih prednikov tožnice v času priposestvovalne dobe, ki ga ni bilo, kot navajajo toženci, prekomejni posek, mejašica z nepremičnino drugo in tretje toženke, sorodstvene linije... V tej posledici ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti in je nerazumljiva, v določenih delih pa nasprotuje sama sebi in razlogom o odločilnih dejstvih ter listinam v spisu, (parcelacija 1908 in 1910, kupna pogodba iz leta 1934...). Pri tem toženci še posebej izpostavljajo začetek teka priposestvovalne dobe, obstoj dobre vere pravnih prednikov na spornih gozdnih parcelah ali delih parcel, ki jih sodišče šteje za dokazane ( kršitev določila 339, 2. odstavek, točka 14. v povezavi s členom 8 ZPP).

3.Tožnica je na pritožbo tožencev odgovorila, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba tožencev ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Tožnica v tej pravdni zadevi zahteva, da se ugotovi, da je izključna lastnica nepremičnin: nepremičnine parcela št. 631/3 (ID znak ...) in nepremičnine parcela št. 631/4 (ID znak ..., ID ...), obe k.o. ..., ki sta v zemljiški knjigi vpisani na ime prvo toženke, nepremičnine parcela št. 630/6 k.o. ...., ki je skladno z elaboratom sodnega izvedenca-geodeta A. A. št. 124-2020 z dne 6. 10. 2020 (B. d.o.o.), nastala z delitvijo parcele št. 630/2, last prvo toženke, na nove parcele št. 630/5, 630/6 in 630/7, vse k.o. ... ter nepremičnine parcela št. 683/4, k.o. ..., ki je skladno z elaboratom sodnega izvedenca - geodeta A. A. št. 124-2020 z dne 6. 10. 2020 (B. d.o.o.), nastala z delitvijo parcele 631/1, last druge toženke in tretje toženca, vsakega do 1/2, na novi parceli št. 683/3 in 683/4, vse k.o. .... Zahtevek je utemeljevala z navedbami, da je lastniška posestnica vseh obravnavanih nepremičnin, ki so gozdne parcele, da ima vse te nepremičnine v dobroverni posesti kot njihova lastniška posestnica, da se dejansko posestno stanje teh parcel razlikuje od stanja po katastru in zemljiški knjigi. Trdila je, da lastniška posest nje in njenih prednikov na navedenih nepremičninah traja že več desetletij. Natančnega datuma pričetka posesti tožnica ni mogla pojasniti, po njenih zaznavah pa se je uporaba nepremičnin začela okoli leta 1932, ko sta oče A. B. in A. C. kupila v tem območju gozdna zemljišča in si jih razdelila. Možno je tudi, da je sedanje posestno stanje parcel tudi posledica kasnejših zamenjav zemljišč med njihovimi lastniki. Pojasnila je, da je imel A. C. ženo A. D., ki je bila teta tožničinemu očetu T. T. starejšemu. Ko je A. C. umrl leta 1957, je po njemu dedovala žena, ta pa je leta 1985 predala kmetijo tožničinemu očetu, leta 1995 pa je po njemu dedovala tožnica, ki zato zatrjuje pridobitev lastniške posesti spornih nepremičnin na podlagi dedovanja. Obravnavani del zemljišč tožencev je bil po vednosti tožnice v posesti njenih pravnih prednikov že pred drugo svetovno vojno, zagotovo pa takoj po njej, če se dopušča obstoj zamenjav zemljišč glede optimalnega izkoriščenja, zlasti za vleko lesa iz gozda. Trdila je še, da so posestno mejo, ki jo zatrjuje v tem postopku, upoštevali tako "L. L." kot "N. N." ne glede na to kdo je bil gospodar na zemljiščih. Sedaj sporne nepremičnine, ki po zatrjevanju tožnice pripadajo njej, so koristili njeni pravni predniki in tudi sama. Šlo je za stalno nemoteno uporabo gozdnih površin, ne samo glede čiščenja gozda, ampak tudi glede sečnje in spravila lesa. Tako so leta 1986, ko so potrebovali les za ostrešje nove hiše, tega posekali v delu parcele drugo toženke in tretje toženca. Tudi logarji so v tem delu gozdnih površin odmerjali tožnici in njenim pravnim prednikom les za sečnjo. Takšna tožničina nemotena lastniška posest še vedno traja. Ob priliki očiščenja gozda in sekanja lesa, ki ga je tožnica nemoteno opravljala, je prišlo do spremembe situacije in zapleta šele v mesecu aprilu 2016. To je izključno povezano s predlogom prvo toženke za ureditev meje pri GURS v Mozirju. Šele takrat je M. M. starejši zahteval od tožnice, da v sedaj spornem delu parcele 683/1 ne seka več. Omenjeni je namreč šele takrat izvedel, da gre za njegov svet. Tožnica je zatrjevala, da družina M. v spornem delu parcele 683/1 k.o. ..., ni nikoli sekala. Vsi štori od posekanih dreves, so posledica tožničine sečnje. Sekali so le do pokazane posestne meje, ne pa čez. Zatrjevala je, da sta izpolnjena pogoja, ki jih za priposestvovanje spornega mejnega prostora določata tako Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTRL), kot tudi novi Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ), saj izpolnjuje pogoj dobre vere in najmanj 10 let mirnega koriščenja obravnavanih gozdnih parcel. Priposestvovanje je nastopilo tako po ZTRL, kot tudi po novem SPZ, ki zahteva le 10 letno dobroverno posest.

7.Sodišče prve stopnje je v tej zadevi tokrat razsodilo že tretjič. Prvič je razsodilo s sodbo opr. št. P 103/2018 z dne 5. 2. 2021, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo, da je tožnica izključna (1/1) lastnica nepremičnine parcele št. 631/3 (ID znak ...) in nepremičnine parcele št. 631/4 (ID znak ..., ID ...), obe k.o. ..., ki sta v zemljiški knjigi vpisani na ime prvotoženke, parcele št. 630/6 k.o. ..., ki je skladno z elaboratom sodnega izvedenca-geodeta A. A. št. 124-2020 z dne 6. 10. 2020 (B. d.o.o.), nastala z delitvijo parcele št. 630/2, last prvotoženke, na nove parcele št. 630/5, 630/6 in 630/7, vse k.o. ... in parcele št. 683/4, k.o. ... ki je skladno z elaboratom sodnega izvedenca-geodeta A. A. št. 124-2020 z dne 6. 10. 2020 (B. d.o.o.), nastala z delitvijo parcele 631/1, last drugotoženke in tretjetoženca, vsakega do 1/2, na novi parceli št. 683/3 in 683/4, vse k.o. ... Ta sodba sodišča prve stopnje je bila v celoti razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 233/2021 z dne 25. 8. 2021. Drugič je razsodilo s sodbo opr. št. P 93/2021 z dne 29. 3. 2022, s katero je ponovno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo, da je tožnica izključna (1/1) lastnica nepremičnine parcele št. 631/3 (ID znak ---) in nepremičnine parcele št. 631/4 (ID znak ..., ID ..., obe k.o. ..., ki sta v zemljiški knjigi vpisani na ime prvotoženke, parcele št. 630/6 k.o. ..., ki je skladno z elaboratom sodnega izvedenca-geodeta A. A. št. 124-2020 z dne 6. 10. 2020 (B. d.o.o.), nastala z delitvijo parcele št. 630/2, last prvotoženke, na nove parcele št. 630/5, 630/6 in 630/7, vse k.o. ... in parcele št. 683/4, k.o. ..., ki je skladno z elaboratom sodnega izvedenca-geodeta A. A. št. 124-2020 z dne 6. 10. 2020 (B. d.o.o.), nastala z delitvijo parcele 631/1, last drugotoženke in tretjetoženca, vsakega do 1/2, na novi parceli št. 683/3 in 683/4, vse k.o. ... Tudi ta sodba sodišča prve stopnje je bila po pritožbi tožencev v celoti razveljavljena in sicer s sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 306/2022 z dne 20. 10. 2022.

8.Glede na trditve tožnice o začetku (okoli leta 1932, najkasneje pa po drugi svetovni vojni) in trajanju mirne posesti (do leta 2016) obravnavanih nepremičnin, je pri odločanju o njenem zahtevku sodišče prve stopnje (tudi v novem sojenju) izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo v tej zadevi lahko predstavljajo določila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki je v veljavi od 1. 1. 1812 (paragrafi od 1460 do 1477) ter določila ZTLR, ki je veljal v obdobju od 1. 9. 1980 do 31. 12. 2002 (od člena 28 do člena 31).

9.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku 1 v novem tretjem sojenju ugotovilo in zaključilo, da je tožnica uspela dokazati, da je v obdobju od leta 1995, ko je postala lastnica sosednjih nepremičnin, ki so predmet tega postopka, uporabljala nepremičnine skladno s posestno mejo pokazano na kraju samem, ki jo je izvedenec povzel v skico posestne meje z dne 2. 7. 2020, vključno s parcelami toženih strank, in sicer v celoti parc. št. 631/3 in 631/4 ter del parc. št. 630/2, vse k.o. ... (v lasti prvotoženke) ter del parc. št. 683/1 k.o. ... (v solasti drugotoženke in tretjetoženca), in še, da je tožnica uspela dokazati tudi, da so imeli njeni pravni predniki, to so pokojni A. C. (od leta 1932), pokojna A. D. (lastnica med leti 1957 in 1985) in pokojni T. T. st. (lastnik med 1985 in 1995) sporne nepremičnine v posesti vseskozi v navedenih obdobjih, kot lastniški dobroverni posestniki. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so pravni predniki nastopili posest spornih nepremičnin neposredno po letu 1932, vsekakor pa več kot 20 let pred letom 1980, ko je začel veljati ZTLR, je zaključilo, da so te nepremičnine priposestvovali, saj so zagotovo najmanj zahtevano 20-letno priposestvovalno dobo te nepremičnine uživali v dobri veri in na njih pridobili lastninsko pravico po tedaj veljavnih predpisih. Obrazložilo je še, da vprašanje dobrovernosti tožnice ter tudi vprašanje načina tožničine pridobitve lastninske pravice spornih nepremičnin, tedaj dedovanje ali pravni posel, v tem postopku ni pomembno. Ugotovilo in zaključilo je, da posestno-lastninska veriga pravnih prednikov tožnice od leta 1932 do 1995 ni bila nikoli pretrgana, da je tožnica po izročilni pogodbi, sklenjeni v letu 1995, vstopila v pravni status pravnega prednika.

10.S pravnomočnima popravnima sklepoma z dne 2. 7. 2024 in z dne 20. 12. 2024 je sodišče prve stopnje popravilo očitne pisne napake izpodbijane sodbe glede navedbe EMŠO prvotoženke, glede navedbe oziroma personalizacije drugotoženca kot solastnika parc. št. 683/4 k.o. 931 ... ter glede označbe nepremičnine, z delitvijo katere je nastala parc. št. 683/4 k.o. ... Ker so bili s tem odpravljeni razlogi, zaradi katerih je bil del sodbenega izreka neizvršljiv, se do pritožbenih navedb, v katerih so te pomanjkljivosti izpodbijane sodbe izpostavljali tudi toženci, pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo, saj to ni več potrebno in pomembno.

11.Neutemeljeni so očitki tožencev, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kot materialno pravno podlago pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnice uporabilo določila ODZ, ostalo materialno pravo (določila ZTLR in SPZ) pa v besedilu svojih razlogov zgolj omenilo, mimo trditev in podlag tožnice njeno voljo, trditve in dokaze nadomestilo z lastnimi razlogi in ugodilo tožbenim zahtevkom, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V skladu s 3. odstavkom 180. člena ZPP je namreč tožba sposobna za obravnavanje četudi tožeča stranka v njej ne navede pravne podlage, če pa jo navede, sodnik nanjo ni vezan. Pravna kvalifikacija ni nujna sestavina tožbe, sodišče pa se tudi ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožeča stranka, temveč mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Seveda pa mora o tem, katero pravo bo uporabilo, v okviru odprtega sojenja seznaniti stranke postopka. Za postopkovno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP bi tako lahko šlo le v primeru, ko bi sodišče uporabilo materialno pravo, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in ju nanjo tudi sodišče prve stopnje v postopku ne bi opozorilo. V tej zadevi pa ne gre za takšen primer, saj se je na pravila ODZ o pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja v tožbi sklicevala že tožnica sama in tako ne držijo pritožbene navedbe tožencev, da je bilo to materialno pravo uporabljeno mimo trditev tožnice. Da je glede na trditveno podlago pravdnih strank v tej zadevi uporabiti tudi določila ODZ, je strankam na pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 20. 9. 2019 izrecno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, ki je tudi v prvem sojenju med razlogi sodbe v točki 7. izrecno zapisalo, da materialno pravno podlago za razsojo predstavljajo določila ODZ, ki je v veljavi od 1. 1. 1812 (paragrafi od 1460 do 1471), določila ZTLR, ki je veljal v obdobju od 1. 9. 1980 do 31. 12. 2002 (od člena 28 do člena 31) ter določila SPZ, ki je v veljavi od 1. 1. 2003 dalje (od člena 43 do člena 46). Da lahko predstavljajo materialno pravno podlago za razsojo v tej zadevi glede na trditveno podlago strank tudi določila ODZ, je bilo izrecno pojasnjeno tudi v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča z dne 25. 8. 2021. Ta materialna pravna podlaga je bila uporabljena tudi pri odločanju sodišča prve stopnje v drugem sojenju, očitki tožencev o sodbi presenečenja, ker je sodišče prve stopnje v drugem sojenju uporabilo to materialno pravno podlago, pa so bili zavrnjeni v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča z dne 20. 10. 2022, v katerem je bilo med drugim obrazloženo, da so bile glede na vsebino pritožbe toženih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano v prvem sojenju, v kateri so tožene stranke sodišču prve stopnje med drugim očitale, da kljub temu, da je sicer pojasnilo, da je kot materialno pravno podlago v konkretnem primeru uporabilo tudi ODZ, v nadaljevanju svoje obrazložitve ni navedlo razlogov, v kakšnem kontekstu in za katero obdobje je ODZ uporabilo, tožene stranke v tem postopku že pred izdajo sodbe v drugem sojenju seznanjene z možnostjo uporabe tega materialnega prava in da so se že v postopku pred sodiščem prve stopnje lahko izjavile o njegovi uporabi, pa tudi o trditvah tožnice o nastopu in dobrovernosti posesti spornih nepremičnin njenih pravnih prednikov v času veljavnosti in uporabe določil ODZ. Glede na vse obrazloženo ne more biti dvoma, da z uporabo določil ODZ o priposestvovanju tudi v tretjem sojenju sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane postopkovne kršitve, t.j. absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

12.Povsem pavšalen in posledično neutemeljen je pritožbeni očitek toženih strank, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ker je v ponovljenem sojenju pri vrednotenju vsakega dokaza posebej in nato vseh skupaj, kot celote, zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, saj je manjkajoči del dokaznega gradiva nadomestilo z lastno arbitrarnostjo ter da ima v tej posledici napadena sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti in je nerazumljiva, v določenih delih pa nasprotuje sama sebi in razlogom o odločilnih dejstvih ter listinam v spisu (parcelacija 1908 in 1910, kupna pogodba iz leta 1934...), saj ne konkretizira, katere dejanske ugotovitve naj bi sodišče prve stopnje sprejelo brez dokaznega gradiva, arbitrarno in kateri razlogi sodišča prve stopnje naj bi bili v medsebojnem nasprotju, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe, ki zajema tudi postopkovno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče kakšnih takšnih pomanjkljivosti ni ugotovilo. Kadar sodišče pri izdelavi dokazne ocene ne upošteva metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, gre res lahko za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ta pa lahko preraste celo v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar le v primeru, če sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene ne obrazloži in ne oceni vseh bistvenih dokazov. Ker je v izpodbijani sodbi ocenjen vsak bistven dokaz posebej in vsi skupaj ter upoštevan tudi uspeh celotnega postopka, je povsem neutemeljen očitek tožencev, da je sodišče prve stopnje kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in posledično zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi je tudi povsem ustrezno in razumljivo pojasnjeno, katere dokaze in zakaj je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojne in katere ne. Pravilnost razlogov dokazne ocene je mogoče pritožbeno preizkusiti. Da je temu res tako, dokazuje že sama pritožba tožencev, ki obrazloženo izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in pri tem polemizira tudi z razlogi dokazne ocene sodišča prve stopnje, zato so neutemeljeni tudi očitki tožencev o pomanjkljivi, neobrazloženi in nerazumljivi dokazni oceni in posledični absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

13.Sodišče je pri svojem odločanju v skladu s 7. členom ZPP vezano na trditveno podlago strank, upoštevati mora vsa (pravno odločilna) dejstva, ki so jih stranke v postopku navajale pravočasno (v skladu z 286. in 286. a členom ZPP). Vprašanje, ali je stranka z dodatnimi navedbami v postopku širila svojo trditveno podlago, je tako lahko pomembno samo v primeru prekluzij, ki jih urejajo določila 286., 286. a in 286. b člena ZPP, njihova kršitev pa lahko predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki jo mora prizadeta stranka uveljavljati konkretizirano in pravočasno (v skladu z 286. b členom ZPP). Ker tožene stranke v pritožbi tovrstne kršitve pravil pravdnega postopka ne uveljavljajo, ne morejo uspeti s pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (ponovno) ni opredelilo o tem, ali je tožnica s svojo vlogo z dne 18. 10. 2021 in z dne 14. 12. 2021 širila trditveno podlago ali ne.

14.Pritrditi je tožencem, da tožnica v tej pravdi ni zatrjevala, da poseduje veljavno listino, veljavni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah, je pa od vsega začetka tega pravdnega postopka trdila, da lastniška posest nje in njenih prednikov na spornih nepremičninah traja že več desetletij, da se je po njenih zaznavah uporaba nepremičnin začela okoli leta 1932, ko sta oče A. 1. A. 1. in B. 1. B. 1 (pravni prednik tožnice) kupila v tem območju gozdna zemljišča in si jih razdelila, da so bili sporni deli zemljišč toženih strank v posesti njenih pravnih prednikov že pred drugo svetovno vojno, zagotovo pa takoj po njej, da je šlo za stalno nemoteno uporabo gozdnih površin, ne samo glede čiščenja gozda, ampak tudi glede sečnje in spravila lesa, zatrjevala pa je tudi dobro vero nje same in njenih pravnih prednikov, za vse te navedbe pa je predložila in predlagala tudi dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo in tudi dokazno ocenilo, zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe toženih strank, da ni prav nobenega dokaza o tem, da bi imeli pravni predniki tožnice v tem časovnem obdobju, za katerega sedaj sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju trdi, da je pričela teči, tekla in se iztekla priposestvovalna doba, v oblasti sporne nepremičnine, v času od leta 1932 do 1980.

15.Očitke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja toženci utemeljujejo tudi z lastnimi dejanskimi zaključki, z lastnim videnjem rezultata dokazovanja, z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in z lastno interpretacijo in lastnim razumevanjem vsebine izvedenih dokazov, s katerimi pa ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje in posledično v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je s pravno pravilnimi in življenjsko logičnimi razlogi dokazne ocene, ki so vsebovani v razlogih sodbe pri vsakem sklopu dejanskih vprašanj, ki jih je presojalo, v izogib ponavljanju pa se jim v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče, utemeljilo, zakaj se v tej pravdi ni oprlo na izpovedi tožencev, zakaj je sledilo tožničini izpovedi, izpovedi katerih prič je sledilo in zakaj, izpovedi katerih prič ni sledilo in zakaj ne ter kakšno dokazno vrednost imajo posamezni za odločitev v tej zadevi bistveni listinski dokazi, zato so obširne pritožbene navedbe tožencev, ki povzemajo lastne trditve, izpovedi in njihovo vsebino, izpostavljajo sorodstvena razmerja tožnice z nekaterimi pričami, ki jim je sodišče prve stopnje poklonilo vero (tožničinega sina J. J., strica Š. Š. in brata T. T. ml.), se sklicujejo na domnevna nasprotja v izpovedi nekaterih prič (npr. priče V. V., revirnega gozdarja območju, kjer ležijo sporne nepremičnine v letih od 1980 do……… glede mejnih označb v naravi, še zlasti na drevesih v obliki vklesanih križev in vodoravnih rdečih črt ter mejnih kamnov) in tudi na lastne interese nekaterih prič (še zlasti priče K. K., revirnega gozdarja na spornem območju od leta … dalje), ki jim je sodišče prve stopnje sledilo, pri tem pa povsem spregledajo izpovedi nevtralnih prič, ki so bile ključne za dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (npr. izpovedi prič A. Č., A. E. in A. F.) in izvedene dokaze interpretirajo po svoje z namenom, da bi se z njimi izkazala zmotnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje, neutemeljene.

16.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica s stopnjo gotovosti dokazala svoje trditve v tem pravdnem postopku. Tudi tiste, da so njeni pravni predniki nastopili posest spornih nepremičnin neposredno po letu 1932, vsekakor pa več kot 20 let pred letom 1980, ko je začel veljati Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih. Takšen dejanski zaključek sodišča prve stopnje je vsaj v delu, ki se nanaša na dejanske ugotovitve glede posesti "več kot 20 let" pred letom 1980, po presoji pritožbenega sodišča pravilen in temelji na pravilni in življenjsko logični dokazni oceni, pri kateri je bil tudi metodološki napotek iz 8. člena ZPP pravilno uporabljen.

17.Četudi bi bilo mogoče pritrditi tožencem, da je za ugotovitev posesti pravnih prednikov tožnice že v letu 1932 oziroma takoj po letu 1932 (pre)malo dokazov in da zgolj notarsko pismo (kupna pogodba) z dne 30. 3. 1932 (priloga A22) za takšno sklepanje ne zadošča, pa je ta dokaz v povezavi z vsemi drugimi izvedenimi dokazi, ki jih je sodišča prve stopnje povzelo in tudi dokazno ocenilo v točkah od 16. do 28. obrazložitve izpodbijane sodbe, zadosten za ugotovitev posesti pravnih prednikov tožnice več kot 20 let pred letom 1980. Ne gre namreč spregledati, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe, da so tožnica in priče Š. Š., T. T. ml., J. J., A. F., A. E., A. D. in V. V. vsi skladno izpovedovali, da je imela sporne nepremičnine v posesti in jih uporabljala pravna prednica tožnice A. D., ki je bila lastnica sosednjih nepremičnin, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, v obdobju od leta 1957 do leta 1985. Pri tem je še zlasti pomembna izpoved povsem nevtralne priče A. Č., ki je tudi sam lastnik gozda na območju, kjer ležijo sporne nepremičnine. Kot je to povzelo tudi sodišče prve stopnje v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe, je ta priča, katere verodostojnosti toženci niti ne izpodbijajo, med drugim izpovedala, da so ji razmere v tem delu gozda znane že 60 let, mejaši (in revirni gozdarji) pa so vedno upoštevali kot mejo oznake na drevesih, naravna meja pa je graben - jarek in je torej potrdil takšno izpoved in zatrjevanja tožnice. Hkrati pa je na kraju samem mejo uživanja gozdnih parcel pokazala ravno tako kot slednja. Ker je bila ta priča v postopku (prvič) zaslišana dne 27. 11. 2019 in ker je izpovedala, da so ji razmere na tem območju znane že 60 let, to pomeni, da njeni spomini segajo v čas pred letom 1960, kar je več kot 20 let pred letom 1980 in kar potrjuje pravilnost dejanske ugotovitve in zaključka sodišča prve stopnje o tem, da so imeli sporne nepremičnine v posesti pravni predniki tožnice več kot 20 let pred letom 1980, ko je začel veljati ZTLR.

18.Neutemeljen je ob tem tudi očitek tožencev, da se je sodišče prve stopnje enostavno odločilo, da določenim pričam in sicer: M. M. st., N. N., O. O., S. S. ml. in P. P., ni mogoče slediti iz razloga, ker gre za povezano sorodstvo, verjelo pa je pričam tožnice, ki so prav tako v medsebojnem tesnem sorodstvu z njo in sicer: J. J., Š. Š. in T. T. ml. in da ni pojasnilo, zakaj eni sorodstveni veji, v tem primeru pričam tožnice, verjame, drugi sorodstveni veji, pričam tožencev, pa ne verjame. Iz razlogov izpodbijane sodbe, še zlasti v točkah od 19. do 24. obrazložitve, namreč povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje takšno dokazno oceno sprejelo iz razloga, ker so prepričljive in skladne izpovedi tožnice in z njo sorodstveno povezanih prič potrdile tudi nevtralne priče A. F., A. E. in še zlasti A. Č., katerih verodostojnost pa toženci pritožbeno niti ne izpodbijajo, prav tako pa tudi nevtralni priči V. V. in K. K., oba revirna gozdarja na območju spornih nepremičnin, in nenazadnje tudi v naravi dobro vidna mejna znamenja (označbe na drevesih, naravni kamni, gozdna vlaka, cesta in graben), razvidna tako iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo na kraju samem kot tudi iz fotografij v prilogah C1 in C2, posnetih na tem naroku za glavno obravnavo, kar pritožbeno tudi ni konkretizirano izpodbijano.

19.Ker so posest spornih nepremičnin po pravni prednici tožnice A. D. potrdile tudi nevtralne priče A. F., A. E. in A. Č., katerih verodostojnost toženci ne izpodbijajo, ker so te priče, še zlasti priča A. Č., izpovedovale tudi o tem, da v preteklosti ni prihajalo do nobenih sporov glede posestnega stanja, ki so ga sosedje tudi priznavali, toženci tudi ne morejo uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbijajo verodostojnost sicer nevtralnih prič revirnih gozdarjev V. V. in K. K., prvega tudi iz razloga, ker je bil zaradi hude telesne poškodbe v času od 1983 do 1985 v bolniškem staležu. Četudi je bila priča V. V. v tem obdobju res v bolniškem staležu, pa to na njegovo zaznavo posestnega stanja in (ne)obstoja sporov glede tega v času, ko je nastopil službo revirnega gozdarja na območju spornih nepremičnin, t.j. v letu 1980, ne more vplivati.

20.Ni pritrditi tožencem, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tem, kaj naj bi tožnica in njeni pravni predniki počeli na spornih nepremičninah, da je v tem delu zgolj skopo povzelo navedbe tožnice, da so pravni predniki tožeče stranke čistili gozd, občasno sekali, pripravljali drva in nabirali suhljad, da takšna splošna trditev ne zadošča in da tožnica za te svoje trditve ni ponudila nobenega dokaza in je ostalo zgolj na splošnem zatrjevanju, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in ga razume kot dokazno dejstvo. Po presoji pritožbenega sodišča so bile trditve glede načina uporabe, izvrševanja posesti spornih nepremičnin s strani tožnice in njenih pravnih prednikov dovolj konkretizirane. Strožje trditveno breme bi bilo v okoliščinah tega primera, ko se zatrjuje tako dolgotrajna uporaba, posest spornih nepremičnin, ki v naravi predstavljajo gozd, pretirano in bi tožnico pahnilo v nedopustno trditveno stisko. Dejanski zaključki sodišča prve stopnje glede uporabe spornih gozdnih parcel po tožnici in njenih pravnih prednikih pa so dokazno podprti, temeljijo pa predvsem na dokazih z zaslišanjem tožnice in prič Š. Š., T. T. ml., J. J., A. F., A. E., A. Č., K. K. in V. V.

21.Neutemeljen je tudi očitek toženih strank v pritožbi, da izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov glede začetka teka priposestvovalne dobe za nepremičnino parc. št. 683/1 k.o. ... in da le-ta v izpodbijani sodbi sploh ni omenjena. Iz razlogov izpodbijane sodbe v točkah od 16. do 28. obrazložitve povsem jasno izhaja, da se nanašajo tudi na nepremičnino parc. št. 683/1 k.o. ..., na več mestih izpodbijane sodbe je namreč govora o "nepremičninah, ki so predmet tega postopka, o "spornih nepremičninah" ali o "spornih delih nepremičnin", vsi ti pojmi pa zajemajo tudi del nepremičnine parc. št. 683/1 k.o. .., le-ta pa je tudi izrecno navedena vsaj v točkah 16., 18., 26., 26. in 28. obrazložitve. S temi pritožbenimi navedbami vsebinsko zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tako ni podana.

22.Tožene stranke v tem postopku niso nikoli trdile, in tega ne trdijo niti v pritožbi, da so tožnica in njeni pravni predniki vedeli za parcelacijo, ki se je pričela leta 1908, zaključila pa dne 22. 6. 1910 (kar zadeva sporne nepremičnine) in s katero je prišlo do situacije, da je E. E., ki je prodajalec po notarskem pismu z dne 30. 3. 1932, ni pa zatrjevano, da bi bil tudi on tožničin pravni prednik za potrebe ugotavljanja pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem, sporne nepremičnine razparceliral in so nepremičnine parc. št. 631/4, 631/3 in 630/2 prešle s pravnim poslom v last D. D. Prav tako tudi niso nikoli trdile, da so tožnica in njeni pravni predniki vedeli za sklenitev kupoprodajne pogodbe z dne 15. 5. 1934, na temelju katere sta le dve leti kasneje G. G. in H. H. (t.j. pravna prednika prvotoženke) kupila te nepremičnine. Ker morebitna nedobrovernost prodajalca A. G. golo dejstvo sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 15. 5. 1934 za sporne nepremičnine s strani pravnih prednikov prvotoženke in golo dejstvo parcelacije, ki jih tožnica niti ni konkretizirano izpodbijala in se zato v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana in med strankami nesporna dejstva, glede na trditve tožnice o nastopu posesti spornih nepremičnin po njenih pravnih prednikih v letu 1932 ne predstavljajo pravno odločilnega dejstva za razsojo v tej zadevi, sodišče prve stopnje s tem, ko se ni izrecno opredelilo in zavzelo stališča do parcelacije, do dejstva sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 15. 5. 1934 za sporne nepremičnine s strani pravnih prednikov prvotoženke ter do nedobrovernosti prodajalca A. G. in glede vseh teh dejstev ni navedlo nobenih razlogov, ni zagrešilo pritožbeno smiselno zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mora navesti razloge le glede odločilnih dejstev, medtem ko ta obveznost sodišča za pravno nepomembna dejstva ne obstaja. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, sicer načeloma res ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih opredeli, vendar to velja le za dopustne in pravnorelevantne navedbe strank. Sodna praksa in pravna teorija sta namreč že zavzeli stališče, da se sodišču ni potrebno opredeliti do pravno nepomembnih in očitno neutemeljenih navedb strank.

23.Zakon določa, da je posest dobroverna (poštena po pravnih pravilih ODZ), če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi, potem ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. V teku priposestvovalne dobe ne smejo obstajati razlogi, na podlagi katerih bi posestnik lahko posumil, da stvar morda pripada tretjemu in ne njemu. Dobrovernost (poštenost) se tudi v skladu s paragrafom 328 ODZ domneva in na toženih strankah je zato bilo trditveno in dokazno breme za ugotovitev nedobrovernosti oziroma nepoštenosti posesti tožnice in njenih pravnih prednikov. Temu bremenu pa toženci vsaj v delu, ki se nanaša na dobrovernost (poštenost) pravnih prednikov tožnice, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso zadostili. Njihovo dobrovernost do leta 1980, ko so se po ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje stekli pogoji za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi priposestvovanja, tudi pritožbeno izpodbijajo le s sklicevanjem na nedobrovernost prodajalca A. G. v letu 1932, ko je bila dne 30. 3. sklenjena kupna pogodba med A. G. na eni strani in pravnim prednikom tožnice A. C. ter očetom A. 1. A. 1. na drugi strani, s sklicevanjem na to, da A. G. na pravnega prednika tožnice ni mogel prenesti več pravic kot jih je imel sam in s ponavljanjem trditev, da v tem času na spornih nepremičninah ni nihče nič in nikoli delal ali sekal. Kot je bilo že pojasnjeno morebitna nedobrovernost A. G. ki ga tožnica ne navaja kot svojega pravnega prednika, na (začetek) tek priposestvovalne dobe in tudi na obstoj dobrovernosti pravnih prednikov nima nobenega vpliva, saj toženci niso niti zatrjevali niti dokazovali, da bi pravni predniki tožnice in ona sama vedeli za okoliščine, zaradi katerih naj bi bil A. G. nedobroveren (nepošten). Ker se je v tem postopku zatrjevala pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi priposestvovanja in ne na podlagi pravnega posla (kupne pogodbe z dne 30. 3. 1932), za odločitev v tej zadevi tudi niso pravno odločilne trditve tožencev, da A. G. na pravnega prednika tožnice A. C. ni mogel prenesti več pravic, kot jih je imel sam. Trditve tožencev, da v časovnem obdobju 20 let pred letom 1980 nihče na spornih nepremičninah ni nič dela, ni sekal, pa so bile, kot je bilo že predhodno obrazloženo, ovržene z v tem postopku izvedenimi dokazi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo nasprotno, da so tudi v tem obdobju pravni predniki tožnice, še zlasti A. D., imeli sporne nepremičnine v posesti, jih uživali in izkoriščali, v njih so sekali, spravljali drva in čistili gozd. Ob tem pa sami toženci niso niti trdili niti dokazovali, da bi sporne (dele) nepremičnin v tem obdobju koristili in izkoriščali njihovi pravni predniki.

24.Ob takšnih pravilnih dejanskih ugotovitvah, da so pravni predniki tožnice (še zlasti A. D.) imeli v dobroverni (pošteni) posesti sporne nepremičnine več kot 20 let pred letom 1980, da so na spornih nepremičninah sekali, spravljali drva in čistili gozd, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil ODZ (paragraf 1460-1477), v skladu s katerimi je za izredno priposestvovanje potrebna poštena (326 ODZ) in pristna (345 ODZ) posest v trajanju 20 let, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so pravni predniki tožnice, konkretneje pravna prednica A. D., že pred letom 1980, ko je začel veljati ZTLR, postala lastnica spornih nepremičnin. Pravna prednica tožnice je namreč s potekom priposestvovalne dobe pred letom 1980 avtomatično postala lastnica spornih (delov) nepremičnin. Lastninska pravica pravnih prednikov tožencev pa je takrat ugasnila. Tožnica je v letu 1995 po izročilni pogodbi, sklenjeni v tem letu oziroma na podlagi dedovanja po svojem očetu v letu 1996, kar pritožbeno ni izpodbijano, vstopila v pravni status svojega pravnega prednika, t.j. očeta T. T. st., ki je bil od leta 1985 pravni naslednik A. D., pri čemer dejstvo, da so bili A. C., A. D. in T. T. pravni predniki tožnice, v tem postopku nikoli ni bilo sporno, in najkasneje s smrtjo svojega očeta na podlagi določila 132. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) sama postala lastnica spornih nepremičnin oziroma njihovih delov.

25.Pravilnosti teh zaključkov sodišča prve stopnje toženci ne morejo izpodbiti z obširnim sklicevanjem in izpostavljanjem okoliščin in dogodkov, ki so se zgodili po letu 1980 (npr. zatrjevana sečnja sestre prvotoženke U. U. na spornih nepremičninah v letih 1983 ali 1984, domnevni spor med očetoma tožnice in prvotoženke zaradi poseka na spornih nepremičninah leta 1990, ki ga toženci niti niso uspeli dokazati, postopek za prenos meje po podatkih zemljiškega katastra v naravo v letu 1996, sečnje v času od leta 1997 do 2016….), saj le-ti za odločitev v tej zadevi niso pravno pomembni glede na to, da je pravna prednica tožnice postala lastnica spornih (delov) nepremičnin že pred temi dogodki. Kasnejši dogodki na sam tek priposestvovalne dobe, ki se je iztekla že pred tem, na dobrovernost (poštenost) pravnih prednikov tožnice ves čas teka priposestvovalne dobe in na pristnost njihove posesti namreč ne morejo imeti prav nobenega vpliva, morebitna kasnejša nedobrovernost tožnice in njenih pravnih prednikov, nastala po trenutku, ko je bila lastninska pravica na spornih (delih) nepremičnin že pridobljena, pa ni pravno pomembna. Zaradi pravne nepomembnosti vseh teh dogodkov in okoliščin, nastalih po letu 1980, sodišče prve stopnje s tem, ko se do njih ni posebej opredeljevalo in jih ni ugotavljalo, tudi ni zagrešilo po tožencih vsebinsko zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti ni zaradi tega nepopolno ali zmotno ugotovilo dejanskega stanja, saj se tako postopkovne kršitve kot tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja lahko nanašajo samo na dejstva, ki so za odločitev sodišča pravno odločilna.

26.Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje prav tako ne more vplivati okoliščina, ki jo izpostavljajo toženci v pritožbi, da ima tožnica na tem spornem območju v lasti okoli 1,30 ha gozdnih površin in da bo glede na odločitev sodišča v tej zadevi skupaj s pravnimi predniki pridobila na takšen obseg in površino gozdnih parcel še dodatno 1,23 ha gozdnih zemljišč, kar pomeni da bo pridobila kot zemljiška posestnica skupaj s svojimi pravnimi predniki še enkrat toliko gozdnih parcel kot jih ima sama, saj tudi ta okoliščina za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembna.

27.Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno v celoti ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da je lastnica spornih (delov) nepremičnin.

28.Toženci odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbijajo konkretizirano, vežejo jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa s pritožbo niso uspeli, je tudi njihova pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

29.Pritožba tožencev se ob obrazloženem tako pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožencev zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP v celoti potrdilo.

30.Toženci s svojo pritožbo niso uspeli, zato sami trpijo svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa morajo nerazdelno tožnici povrniti vse njene potrebne pritožbene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožnici ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ter vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,60 EUR) priznalo naslednje pritožbene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 500 točk (Tar. št. 22/1 OT), za materialne stroške 10 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 67,32 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 373,32 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške so toženci dolžni tožnici povrniti nerazdelno v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

-------------------------------

4

Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 121/2015 z dne 25. 8. 2016, sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 278/2014 z dne 10. 3. 2016 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 151/2015 z dne 11. 2. 2016. Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2009, str. 287-301 in A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2005, str. 53-63.

Zveza:

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 28, 29, 30, 31 Občni državljanski zakonik (1811) - ODZ - paragraf 326, 345, 1460, 1461, 1462, 1463, 1464, 1465, 1466, 1467, 1468, 1469, 1470, 1471, 1472, 1473, 1474 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 43, 44, 45, 46

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.