Jedro

Z naznanilnim listom ni izkazana prisilna narava odvzema pravice uporabe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba tožene stranke z dne 22.4.2004 ter se ji zadeva vrne v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 22.4.2004. Z navedeno odločbo je bilo ob reševanju pritožbe tožeče stranke odločeno, da se odločba Upravne enote Slovenska Bistrica z dne 6.11.2002 odpravi (1. točka izreka); v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo zemljišča, št. 11/1 k.o..., se zadeva vrne v dopolnitev postopka upravnemu organu prve stopnje (2. točka izreka); glede denacionalizacije nepremičnin parc. št. 11/2, 12, 175, 176 in 177/2 k.o. ... se izda nova odločba, ki nadomesti omenjeno odločbo prve stopnje in se glasi: a) denacionalizacijskemu upravičencu Župnijskemu uradu ... se vrnejo v obliki odškodnine podržavljene nepremičnine parc. št. 11/2 - zemljišče velikosti 198 m2; parc. št. 12 s stavbo in zemljiščem velikosti 119 m2; parc. št. 175- zemljišče velikosti 120 m2; parc. št. 176 - zemljišče velikosti 2003 m2 ter parc. št. 177/2 - zemljišče velikosti 590 m2, in sicer v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 197.674,54 DEM; b) Slovenska odškodninska družba (dalje SOD) je dolžna izročiti obveznice v omenjeni višini v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe zastopniku župnijskega urada, župniku B.B. Odločitev tožene stranke pod točko 2 temelji na ugotovitvi, da dejansko stanje glede vrnitve nepremičnine s parc. št. 11/1 ni bilo popolno ugotovljeno, ker ni bil pridobljen zemljiškoknjižni izpisek zanj, tudi ni bilo ugotovljeno kaj se je z zemljiščem dogajalo po letu 1963. Odločitev pod točko 3 izreka pa temelji na ugotovitvi, da so bila omenjena zemljišča podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), da so po formalnem podržavljenju ostala v posesti denacionalizacijskega upravičenca, dokler niso bila na podlagi naznanilnih listov zmanjšana ali združena z drugimi zemljišči ter na stališču, da je tudi odvzem zemljišč na podlagi naznanilnih listov ukrep državnega organa, na katerega prejšnji lastnik ni imel vpliva.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke (nanje se na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS v celoti sklicuje). Za odločitev v obravnavani zadevi naj bi bilo relevantno le, da so bila zemljišča nacionalizirana na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu Zakona o denacionalizaciji - ZDen (ZNNZ), saj po tem župnijski urad ni imel več vpliva na postopke, ki so sledili (omenjeno stališče naj bi bilo v skladu s stališči ustavnega sodišča v zadevi U-I-130/01 z dne 23.5.2002) ter da omenjenih zemljišč danes ni mogoče vrniti v naravi. V odločbi Upravne enote Slovenska Bistrica z dne 2.8.2002, ki je postala pravnomočna 11.9.2002, ni upoštevano gospodarsko poslopje na parc. št. 12 k.o... Zato je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor, da naj bi bila odškodnina za omenjeno gospodarsko poslopje že upoštevana v navedeni odločbi upravnega organa prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da naj bi bila z odločbo organa prve stopnje z dne 22.8.2002, ki je postala pravnomočna 11.9.2002 določena tudi odškodnina za gospodarsko poslopje na parc. št. 12 k.o. ... Dejstvo, da omenjena parc. št. v izreku citirane odločbe ni navedena, ugotovitve ne spreminja. Tožeča stranka je namreč organu prve stopnje že predlagala izdajo popravnega sklepa. Glede preostalih zemljišč pa vztraja na stališču, da za odločitev ni relevantno zgolj dejstvo, da so bila zemljišča nacionalizirana na podlagi ZNNZ in jih danes ni mogoče vrniti v naravi, ampak je potrebno ugotoviti pravno podlago oziroma okoliščine o prehodu zemljišč iz posesti zatrjevanega denacionalizacijskega upravičenca. Zahtevek za denacionalizacijo bo utemeljen le, če se ugotovi, da je bil poseg državnega organa v posest zemljišč prisilnega značaja. Če prisile s strani državnega organa ni, pomeni, da denacionalizacijskemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Niti upravna organa niti sodišče prve stopnje niso ugotavljali okoliščin, v katerih je upravičenec izgubil posest nad podržavljenimi zemljišči. Zato meni, da je dejansko stanje v zadevi ostalo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno ter posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči o zadevi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je presodilo, da pritožba izpolnjuje pogoje za pritožbo po 2. odstavku 107. člena omenjenega zakona, saj je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta; zato je vloženo pritožbo obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba je utemeljena.

V zadevi gre za denacionalizacijo stavbnih zemljišč parc. št. 11/2, 12, 175, 176 in 177/2 vse k.o..., ki so bila prejšnjemu lastniku (Rimskokatoliškemu župnišču ..., cerkvi ...) podržavljena z ZNNZ (kar je bilo ugotovljeno z odločbo ObLO Slovenska Bistrica z dne 28.7.1959) in jih danes ni mogoče vrniti v naravi. Omenjeni zakon je kot pravna podlaga naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Podržavljenje na podlagi ZNNZ se je izvedlo v dveh fazah, najprej z nacionalizacijo lastninske pravice nato pa z odvzemom pravice uporabe. Na podlagi omenjenega zakona so bila gradbena zemljišča nacionalizirana že z uveljavitvijo tega zakona. Do njihovega odvzema (iz posesti) pa je na podlagi ZNNZ lahko prišlo vse do leta 1968, ko je bil uveljavljen Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 5/68 in 20/69). Iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. št. U-I-130/01 z dne 23.5.2000 izhaja, da je upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna izključno od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa odvzema iz posesti. Čas odvzema iz posesti in predpis, ki je bil podlaga za odvzem, prideta v poštev pri ugotavljanju kolikšno odškodnino so za odvzeto zemljišče upravičenci že prejeli, ker je treba prejeto odškodnino obravnavati v okviru 72. člena ZDen. Iz navedenega torej izhaja, da je denacionalizacijo mogoče uveljavljati le, če je bila tudi pravica uporabe na nacionaliziranem zemljišču prejšnjemu lastniku odvzeta. Če je namreč prejšnji lastnik s sklenitvijo pravnega posla oziroma zaradi dedovanja s pravico uporabe razpolagal, je bila ta že konzumirana; denacionalizacija v takih primerih ne bi pomenila vzpostavljanja prejšnjega stanja. Prav to dejstvo - (prisilni) odvzem pravice uporabe prejšnjemu lastniku na omenjenih stavbnih zemljiščih je v zadevi sporno.

V obravnavani zadevi so (glede na podatke upravnih spisov) po formalnem podržavljenju sporne nepremičnine ostale v posesti prejšnjemu lastniku, dokler niso bile na podlagi naznanilnih listov zmanjšane ali združene z drugimi parcelami. Po stališču tožene stranke, ki mu pritrjuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, naj bi šlo tudi pri naznanilnih listih za odvzem zemljišč iz posesti prejšnjega lastnika in za takšno ravnanje državnega organa, na katerega prejšnji lastnik ni imel vpliva. Pomeni, da naj bi bil tudi z odvzemom omenjenih nepremičnin iz posesti prejšnjemu lastniku na podlagi naznanilnih listov (pravni naslov, ki temelji na Zakonu o zemljiški knjigi iz leta 1930, ki se je do uveljavitve novih predpisov uporabljal kot pravno pravilo) izpolnjen zakonski pogoj za denacionalizacijo.

Drugačno je stališče tožeče stranke, ki meni, da naznanilni list ni prisilni ukrep državnega organa ter da samo dejstvo, da so bila zemljišča podržavljena na podlagi omenjenega predpisa ter da jih danes v naravi ni mogoče vrniti, še ni zadostna podlaga za denacionalizacijo, ne da bi se pri tem ugotavljale okoliščine, ki bi napotovale na zaključek, da na odvzem zemljišč iz posesti prejšnji lastnik ni imel vpliva.

Naznanilni (oziroma prijavni) list je pravni naslov, ki temelji na starojugoslovanskem Zakonu o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in pripisih iz leta 1930, ki je do uveljavitve novih predpisov ostal v veljavi kot pravno pravilo. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sklep II Ips 487/92 z dne 3.2.1993, sodba U 396/91 z dne 21.5.1992) gre pri naznanilnem listu (v novejši geodetski praksi se imenuje tudi izkaz sprememb) za obliko sporočanja glede na zemljiško knjigo spremenjenih podatkov zemljiškega katastra za njihovo poočitenje v zemljiški knjigi (pravilo par. 27 Zakona o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in pripisih). Na njegovi podlagi so se torej v zemljiški knjigi zgolj poočitile spremembe katastrskih podatkov, ni pa naznanilni list posegel oziroma oblikoval stvarnopravnih razmerij. Zato po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da zgolj s sklicevanjem na naznanilne liste še ni izkazan prisilen odvzem spornih zemljišč iz posesti. Prav omenjeno dejstvo (prisilna narava odvzema pravice uporabe na zemljiščih) je pravno pomembna za presojo upravičenosti prejšnjega lastnika do denacionalizacije zemljišč, podržavljenih na podlagi ZNNZ. Če je bil poseg državnega organa prisilne narave, so pogoji za denacionalizacijo izpolnjeni oziroma, če do prisilnega odvzema zemljišč iz posesti ni prišlo, pogojev za denacionalizacijo naj ne bi bilo. Omenjene okoliščine pa niti sodišče prve stopnje niti upravna organa zaradi zmotne razlage materialnega prava (pravne narave naznanilnih listov) niso ugotavljali. Zato je odločitev sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke, preuranjena.

Ugovor, ki se nanaša na odškodnino za gospodarsko poslopje na parc. št. 12 k.o. ... sicer res nima podlage v izreku odločbe z dne 22.8.2002, ki je postala pravnomočna 11.9.2002. Vendar pa iz podatkov upravnih spisov (cenitvenega poročila), izhaja, da znaša vrednost objektov na vseh podržavljenih zemljiščih (vključno s parc. št. 12 k.o...) 634.039,20 DEM. Zato bo potrebno v ponovnem postopku preveriti utemeljenost pritožbenega ugovora, da je o odškodnini za objekt na parc. št. 12 že odločeno z omenjeno odločbo prve stopnje.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine (naznanilne liste), njegova odločba pa se opira na te dokaze. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena istega zakona tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravilo. V ponovnem postopku bo potrebno (glede na razloge obrazložitve sodbe) ugotoviti ravnanje državnega organa, na podlagi katerega je do odvzema zemljišč iz posesti prišlo oziroma okoliščin, na katere prejšnji lastnik ni imel vpliva.