17. 10. 2002

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., na prestajanju kazni v Zavodu za izvrševanje kazenskih sankcij na Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 17. oktobra 2002

odločilo:

S sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Kp 43/2002 z dne 25. 1. 2002 je bilo kršeno jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Obrazložitev

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrglo pritožbo zoper sklep zunajobravnavnega senata, ki je zavrnilo pritožničin predlog za odpravo pripora. Pritožnica meni, da je razlaga določb Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) v nasprotju s pravicami iz 22., 23. in 25. člena Ustave. ZKP naj bi pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora izključil le za fazo po vložitvi obtožnice do razglasitve sodbe. Za pripor po razglasitvi sodbe naj bi veljale le določbe 361. člena ZKP, te pa pritožbe ne izključujejo. Pritožnica predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje.

2.Med postopkom pred Ustavnim sodiščem je bil kazenski postopek, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, pravnomočno končan (sodba Višjega sodišča v Kopru št. Kp 78/2002 z dne 25. 4. 2002). Pritožnica je sporočila, da kljub temu vztraja pri ustavni pritožbi. Morebitna razveljavitev izpodbijanega sklepa naj bi ne mogla več izboljšati njenega pravnega položaja. Njen interes naj tudi ne bi bil v povrnitvi škode. Ne glede na to meni, da je odločitev v zadevi pomembna zaradi rešitve pomembnega pravnega vprašanja.

3.Drugostopenjsko sodišče je svoje stališče o zavrženju pritožbe oprlo na četrti odstavek 207. člena ZKP.

4.Ustavno sodišče je s sklepom z dne 1. 7. 2002 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.

5.Višje sodišče v Kopru na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

B.

6.Pritožnica izpodbija stališče drugostopenjskega sodišča, da zoper sklep zunajobravnavnega senata o zavrnitvi predloga za odpravo pripora, danega po razglasitvi prvostopenjske sodbe, ni dovoljena pritožba. Taka razlaga naj bi bila v nasprotju z ZKP in zaradi tega v nasprotju z jamstvom enakega varstva pravic (22. člen Ustave), s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in s pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

7.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno in samovoljno. V presojo o obstoju zatrjevanih kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja se torej Ustavno sodišče spusti le, če bi šlo lahko hkrati tudi za kršitev človekove pravice. Obravnavani primer je tak. Izpodbijano stališče je očitno napačno in je zaradi tega v nasprotju z jamstvom enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

8.Izpodbijano stališče je v nasprotju z gramatikalno, logično in sistemsko razlago določb ZKP, ki urejajo pravna sredstva zoper odločitve prvostopenjskega sodišča o priporu. ZKP za vsako fazo kazenskega postopka vsebuje posebne določbe o priporu in s tem tudi o pravnih sredstvih zoper odločitve o odreditvi, o podaljšanju in o odpravi pripora. Pristojnost za odločanje o priporu v fazi preiskave je določena v 202. do 206. členu ZKP, v fazi po vložitvi obtožnice do razglasitve prvostopenjske sodbe v 207. členu ZKP, v fazi po razglasitvi sodbe pa v 361. členu ZKP. V teh določbah so določena tudi pravna sredstva zoper odločitve o priporu. Izjema so primeri, v katerih ZKP odkaže na splošne določbe o pritožbi zoper sklep (v obravnavanem kontekstu so relevantni prvi odstavek 399. člena ter prvi in drugi odstavek 402. člena ZKP). Iz teh določb izhaja pravilo dvostopenjskega odločanja o priporu. Oba primera, v katerih pritožba ni dopustna, je Zakon izrecno navedel.[1] Glede pritožbe o zavrnitvi predloga za odpravo pripora po razglasitvi sodbe ZKP ne vsebuje posebne določbe. Po navedenem je stališče, ki ga je v izpodbijanem sklepu zavzelo sodišče, očitno napačno. To izhaja tudi iz načelnega pravnega mnenja, ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče na občni seji dne 18. 6. in 19. 6. 1996.[2]

9.Iz povedanega izhaja, da je sporno stališče, na katerem temelji izpodbijani sklep sodišča, v nasprotju z 22. členom Ustave. Ker v času izdaje odločbe pritožnica ni več v priporu, je Ustavno sodišče zgolj ugotovilo, da je bila z izpodbijanim sklepom kršena ustavna pravica.

10.Upoštevaje pritožničine navedbe o razlogih, zaradi katerih kljub prenehanju pripora vztraja pri vloženi ustavni pritožbi, se po ugotovitvi o kršitvi 22. člena Ustave v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba spuščati.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

zanjo Namestnik predsednice dr. Janez Čebulj

Opombi:

[1]Gre za odločitev o podaljšanju pripora, za katero je pristojno Vrhovno sodišče (četrti odstavek 399. člena ZKP), in za odločitev o zavrnitvi predloga za odpravo pripora v fazi po vložitvi obtožnice do razglasitve sodbe (četrti odstavek 207. člena ZKP). Obe izjemi sta razumljivi. V prvem primeru odloča najvišje sodišče v državi, v drugem primeru pa se pripor po uradni dolžnosti in z možnostjo pritožbe preizkuša vsaka dva meseca.

[2]Pravna mnenja Vrhovnega sodišča, št. 1/96, str. 19 in nasl.