Jedro

Za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že, da se zahtevani popravek le v delu njegovega besedila ne omejuje več le na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu, temveč komentira način ravnanja avtorja prispevka in vsebino objave. Sicer bi se popravek kot celota sprevrgel v pravno nezavarovano pravico dostopa do medijev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v višini 421,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala objavo popravka zoper toženko kot odgovorno urednico spletne strani na naslovu www.....si, na kateri je bil 6. 12. 2017 objavljen prispevek z naslovom „Naročniških razmerij ne sklepajte samo po telefonu!“. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za objavo popravka zavrnilo. Ugotovilo je obstoj odklonitvenega razloga po 2. alineji prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo. Soglašalo je s stališčem prvostopenjskega sodišča, da popravek kot celota ne izpolnjuje zakonskih pogojev iz četrtega odstavka 26. člena ZMed, zaradi česar je podan odklonitveni razlog.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Kot bistveno navaja, da odklonitveni razlog ni podan. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je ugotovilo njegov obstoj, saj je sporočilnost prispevka presojalo le v okviru preizkusa pravnega interesa. Ker pritožbeno sodišče kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni odpravilo, je samo storilo procesno kršitev. Prav tako je z zaključkom, da je bistvena sporočilnost prispevka večplastna, drugače ugotovilo dejansko stanje in s tem poseglo v pravico tožnice do izjave in pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Meni, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni razumljiva obrazložitev, da se je prvostopenjsko sodišče pri presoji sporočilnosti prispevka omejilo le na preizkus pravnega interesa. Poudarja, da je bistvena sporočilnost prispevka slaba poslovna praksa tožnice (in ne drugih operaterjev), ki je edina poimensko omenjena. Opozorilo potrošnikom pomeni le, da avtor te prakse pri drugih operaterjih ni mogel izključiti in predstavlja le dodatno (nebistveno) sporočilo. Ugotovitev sodišča, da prispevek operaterjem ne očita načina sklepanja pogodb po telefonu pa je protispisna, saj avtor prispevka na več mestih tovrstno sklepanje pogodb obsoja. Meni, da je glede na resnično sporočilnost prispevka obrazložitev izpodbijane sodbe notranje neskladna. Zaključek, da večplastna sporočilnost prispevka zadošča za zavrnitev zahteve za objavo popravka, je materialnopravno zmoten. V takšnem primeru bi zgolj ena poved v prispevku predstavljala podlago za obstoj odklonitvenega razloga. Glede drugega vsebinskega sklopa pojasnjuje, da trditve o odsotnosti inšpekcijskih ukrepov zanikajo navedbe prispevka in so bistvene za razumevanje celotne slike. Stališče izpodbijane sodbe, da ne gre za relevantno zanikanje navedb v prispevku, je posledica napačne razlage pojma „poslovna praksa“. Pojasnjuje, da je avtor prispevka prakso tožnice vsebinsko opisal kot prakso, ki je v nasprotju s predpisi s področja varstva potrošnikov. Tožnici je očital uporabo metod, s katerimi naj bi naročnike ob njihovi neustrezni informiranosti prisila v sklenitev naročniškega razmerja. Opisano ravnanje ustreza agresivni poslovni praksi (8. člen Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami). Po mnenju revidentke prispevek ni problematiziral ravnanj vseh operaterjev, temveč jih je vsebinsko pripisoval le tožnici. Zato meni, da bi navedbe prispevka lahko bistveno dopolnila tudi s trditvami, da njene aktivnosti niso bile prepoznane kot nezakonite.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in zahtevala povrnitev stroškov.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po 14. 9. 2017, tj. po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17, v nadaljevanju ZPP-E). Postopek pred vrhovnim sodiščem se je zato na podlagi tretjega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah noveliranega zakona.

7. Pravica do popravka objavljenega obvestila je urejena v 26. členu ZMed, ki predstavlja način izvrševanja ustavne pravice do popravka (40. člen Ustave RS). Ker popravek objavljenega obvestila po svoji naravi nujno poseže v svobodo novinarskega izražanja (39. člen Ustave) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) je kot vselej v primeru kolizije ustavnih pravic treba iskati ravnovesje med njimi. Opraviti je treba torej tehtanje, katera pravica bo v konkretnem primeru imela prednost. K iskanju ravnovesja je pristopil že zakonodajalec ki je prizadetemu priznal pravico do popravka, omejil pa jo je z odklonitvenimi razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMed, po katerem odgovorni urednik ni dolžan objaviti besedila, ki ne ustreza zakonski definiciji popravka iz četrtega odstavka 26. člena ZMed1. To velja tudi v primeru, da teh zakonskih pogojev ne izpolnjuje le del zahtevanega popravka, saj zahtevku za objavo popravka ni mogoče ugoditi le delno (27. člen ZMed)2. Razlog pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka je v presoji sodišč nižjih stopenj, da dva vsebinska sklopa zahtevanega popravka teh zakonskih pogojev ne izpolnjujeta. Te presoje revidentka ne uspe izpodbiti.

8. Pri presoji, ali sta nižji sodišči pravilno zavrnili tožbeni zahtevek za objavo popravka zaradi obstoja odklonitvenega razloga (2. alineja prvega odstavka 31. člena ZMed) je treba upoštevati namen pravice do popravka. Pravica do popravka je primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Hkrati se z njo varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti na ta način torej dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari mnenje o prispevku. Kakšna mora biti vsebina popravka, da bo dosegel svoj namen, je vselej odvisno od okoliščin konkretnega primera - odvisna je od vsebine zahtevanega popravka, ki je pogojena z vsebino prvotno objavljenega obvestila oziroma njegovo sporočilnostjo. Pravice do popravka namreč ni mogoče enačiti s pravico dostopa do medija ali pravico, da prizadeta oseba pove „karkoli ji leži na duši“. Vrhovno sodišče se je že večkrat izreklo, da je treba upoštevati bistveno sporočilno vrednost prispevka, saj v nasprotnem primeru pride do zlorabe3. 9. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je bil novinarski prispevek tak, da se je tožnica imela pravico nanj odzvati. Soglašali sta namreč, da je bilo z objavo spornega članka poseženo v tožničin pravni interes z očitki slabe prakse, da naročnike (predvsem starejše osebe) novači preko telefona, da se pogodbe podpisujejo na vratih in naročniki nimajo možnosti pred odločitvijo dobro preveriti ponudbe in pogojev ter se v miru odločiti, ali bodo pogodbo podpisali. Vendar sta v nadaljevanju presodili, da so podane druge okoliščine, zaradi katerih toženka ni dolžna objaviti predlaganega popravka. Ugotovili sta obstoj odklonitvenega razloga po 2. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed. Tožnica je namreč v dveh delih popravka vsebinsko presegla nosilne navedbe spornega prispevka, zaradi česar v teh delih popravek ni ustrezal zahtevam iz četrtega odstavka 26. člena ZMed. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnica v prvem sklopu besedila popravka4 po nepotrebnem pojasnjevala svojo siceršnjo prakso in število naročnikov, ki so naročniško razmerje sklenili na daljavo. Tudi drugi vsebinski sklop5 ni predstavljal (le) relevantnega zanikanja dejstev v prispevku, temveč tudi tožničino oceno glede avtorja prispevka in vsebine prispevka. S stališčem, da popravek v teh delih ni prispeval k oblikovanju racionalnega mnenja javnosti o prispevku, revizijsko sodišče soglaša. Navedbe revidentke o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo odločitve glede obstoja odklonitvenega razloga (kar naj bi pritožbeno sodišče spregledalo) torej ne držijo.

10. Pritožbeno sodišče je razloge prvostopenjskega sodišča podkrepilo z obrazložitvijo, da za učinkovito objavo popravka smiselno zanikanje očitane slabe prakse ni bilo potrebno, ker je bila bistvena sporočilnost prispevka večplastna. Pravilno je pojasnilo, da v spornem prispevku ni šlo le za opis slabe poslovne prakse tožnice, temveč vseh operaterjev. Pri tem je poudarilo, da je šlo v pomembnem delu za opozorilo potrošnikom, da so pri sklepanju pogodb na daljavo posebej pozorni. Prispevek nadalje ni očital načina sklepanja pogodb po telefonu, temveč je od operaterjev zahteval, da potrošnikom zagotovijo transparentnost in dovolj časa za seznanitev s pogodbo. Tem razlogom revidentka napačno očita protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj odražajo vrednostno (pravno) presojo vsebine prispevka, ki je bila predhodno korektno in nepopačeno prenesena iz listine v sodbo (10. točka obrazložitve). Bistvena sporočilnost spornega prispevka je namreč pravni standard, katerega vsebino napolni sodišče s pravno subsumpcijo vsebine prispevka. S presojo, da je bistvena sporočilnost prispevka večplastna (tj. da v pretežnem delu besedila ni šlo za kritiko tožničine slabe prakse), soglaša tudi vrhovno sodišče. 11. Vrhovno sodišče tako pritrjuje stališču nižjih sodišč, da navedbe v omenjenih dveh vsebinskih sklopih popravka presegajo konkretni prispevek in ne pomenijo zanikanja oziroma relevantnega dopolnjevanja njegovega bistvenega sporočila. Za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že, da se zahtevani popravek le v delu njegovega besedila ne omejuje več le na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu (2. alineja prvega odstavka 31. člena ZMed), temveč komentira način ravnanja avtorja prispevka in vsebino objave. Sicer bi se popravek kot celota sprevrgel v pravno nezavarovano pravico dostopa do medijev. Drugačne odločitve revidentka zato ne more doseči s trditvami, da je za učinkovito zanikanje navedb v prispevku morala obrazložiti, da njene aktivnosti niso bile prepoznane kot nezakonite. Že dejstvo, da drugi sklop popravka vsebuje tožničino oceno ravnanja avtorja prispevka, utemeljuje zavrnitev zahteve za objavo popravka zaradi obstoja odklonitvenega razloga. V primeru ugoditve tožbenemu zahtevku za objavo popravka s predlagano vsebino bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v svobodo novinarskega izražanja (svobodno uredniško politiko) ter posredno v svobodno gospodarsko pobudo6. 12. Odločitev nižjih sodišč, da je podan odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, je materialnopravno pravilna. Glede na prepoved posega v zahtevani popravek (27. člen ZMed) sta zahtevek za objavo popravka nižji sodišči utemeljeno zavrnili7. 13. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njene revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica toženki povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. Vrhovno sodišče je toženki priznalo 900 točk za odgovor na izredno pravno sredstvo (tar. št. 21) in 18 točk za izdatke (11. člen), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 421,36 EUR. Tožnica je dolžna toženki povrniti 421,36 EUR stroškov revizijskega odgovora v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

15. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Četrti odstavek 26. člena ZMed opredeljuje vsebino popravka najprej v ožjem smislu, kot zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, nato pa tudi v širšem, kot navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev ter okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. 2 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 194/2016 z dne 15. 9. 2016, II Ips 265/2016 z dne 20. 4. 2017, II Ips 218/2015 z dne 22. 10. 2015, idr. 3 Primerjaj ibid. in sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 212/2017 z dne 26. 10. 2017, II Ips 238/2017 z dne 14. 9. 2017, II Ips 204/2017 z dne 16. 3. 2017, II Ips 120/2015 z dne 11. 6. 2015, II Ips 85/2015 z dne 28. 1. 2016, II Ips 154/2015 z dne 20.08.2015 ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 237/2015 z dne 19. 11. 2015, idr. 4 Ta se glasi: „Vse navedeno je (dobra - in uspešna) praksa A. že vrsto let, na daljavo pa je naročniško razmerje sklenilo že več kot 100.000 naročnikov, za druga opravila (sklenitev aneksa za popust, nakup telefona) pa še nekajkrat več.“ 5 Drugi sklop se glasi: „Ob vsem opisanem nam sicer ni povsem jasna motivacija avtorja objave, da osnovnih in lahko preverljivih dejstev ne preveri niti pri podjetju, o katerem piše, niti pri TIRS, ki redno opravlja inšpekcijske nadzore tudi v zvezi s prodajo na daljavo, in kjer v zadnjem letu ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti, niti nekaterih spletnih medijev, ki so to pisanje nekritično povzeli brez kakršnegakoli preverjanja.“ 6 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 301/2015 z dne 17. 12. 2015 in II Ips 85/2015 z dne 28. 1. 2016. 7 Enako sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/2016 z dne 21. 7. 2016, II Ips 265/2016 z dne 20. 4. 2017 in II Ips 262/2013 z dne 5. 12. 2013.