Jedro

Ker pri isti osebi in istem (posameznem) kaznivem dejanju ne more biti hkrati podanih več različnih oblik udeležbe, je sodišče storilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ko je pri pravni opredelitvi dejanj obsojencev uporabilo tudi določbo 25. člena KZ, čeprav je pred tem ugotovilo, da sta bila udeležena kot pomagača pri kaznivem dejanju, ki je ostalo pri poskusu.

Izrek

Zahtevi obs. P.N. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi, glede obs. M.A. pa se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni po uradni dolžnosti, tako da se dejanji obsojencev pravno opredelita kot pomoč pri kaznivem dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo, ki je ostalo pri poskusu po 2. odstavku 311. člena v zvezi z 22. in 27. členom KZ.

V ostalem se zahteva zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.10.2001 obsojena P.N. in M.A. spoznalo za kriva, vsakega enega kaznivega dejanja pomoči pri poskusu kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ v zvezi z 22., 25. in 27. členom KZ. Obsojencema je izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je po 3. odstavku 311. člena KZ določilo kazen, obsojenemu P.N. eno leto in 6 mesecev zapora, obs. M.A. pa eno leto zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi treh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi 1. odstavka 49. člena KZ je obs. P.N. v določeno kazen vštelo čas, prebit v priporu od 16. do 20.8.2001, obs. M.A. pa od 16.do 21.8.2001 ter od 11.9. do 29.10.2001. Po 1. odstavku 69. člena KZ je obsojencema izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da je obs. P.N. odvzelo telefonska aparata znamke M. in E., obs. M.A. pa telefonski aparat znamke E. Obs. P.N. je po 1. odstavku 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, obs. M.A. pa je povrnitve stroškov na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP oprostilo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi zagovornika obs. P.N., glede obs. M.A. pa izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti, tako da je kaznivo dejanje vsakega od njiju pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi z 22., 25. in 27. členom KZ, nato pa obsojencema na podlagi 2. odstavka 311. člena KZ v okviru pogojne obsodbe določilo, obsojenemu P.N. eno leto zapora, obs. M.A. pa osem mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. V ostalem je pritožbo zagovornika obs. P.N., v celoti pa pritožbo državnega tožilca, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obs. P.N. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ne da bi izrecno navedel, iz katerega razloga. Navaja, da izpodbijane pravnomočne sodbe ne sprejema, ker dejanje, tako kot je opisano, ne vsebuje zakonskih znakov, iz katerih bi bilo razvidno, da je pri storitvi kaznivega dejanja, ki je ostalo pri poskusu, sodeloval kot sostorilec ali kot pomagač. Poudarja, da je nameraval opraviti zgolj naročeni taxi prevoz od S. do L., od tod do meje katerokoli sosednje države pa da je 130 km. V zahtevi trdi, da je izpovedba obs. M.A. neresnična in navaja okoliščine, ki po njegovem mnenju kažejo, da ga je po krivem obremenil z namenom, da bi zaščitil svojega prijatelja T. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo drugostopenjskega sodišča razveljavi.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo obs. P.N. za varstvo zakonitosti, navaja, da je ta neutemeljena. Po oceni vrhovnega državnega tožilca obsojenec ponuja lastno presojo odločilnih dejstev in uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Naš kazenski zakonik glede udeležbe sprejema monistično koncepcijo kaznivega dejanja. Udeležence na primarni ravni deli na tiste, ki uresničujejo znake kaznivega dejanja (sostorilce) in tiste, ki se tem pridružujejo - napeljevalce in pomagače kot udeležence v ožjem pomenu besede. Pri isti osebi in istem (posameznem) kaznivem dejanju ne more biti hkrati podanih več različnih oblik udeležbe.

Višje sodišče je dejanji obsojenih P.N. in M.A. v izreku sodbe pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi z 22., 25. in 27. členom KZ, v obrazložitvi sodbe pa dejanje P.N. kot poskus pomoči pri kaznivem dejanju po 2. odstavku 311. člena KZ, dejanje M.A. pa po 2. odstavku 311. člena KZ.

Pritrditi je treba zahtevi obs. P.N., kolikor pravnomočno sodbo izpodbija, ker je sodišče pri pravni opredelitvi kaznivega dejanja uporabilo tudi določbo o sostorilstvu po 25. členu KZ. Za oba obsojenca sta sodišči ugotovili, da sta bila udeležena kot pomagača pri kaznivem dejanju, ki je ostalo pri poskusu in je zato po nepotrebnem ter v škodo obsojencev pri pravni opredelitvi uporabilo tudi določbo 25. člena KZ. Da bi bila obsojenca sostorilca, ne izhaja niti iz opisa kaznivega dejanja in tudi ne iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe. Zato se je treba strinjati z vložnikom, ko po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena v zvezi z napačno uporabo 25. člena KZ. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi obs. P.N. deloma ugodilo, na podlagi 2. odstavka 424. člena ZKP pa enako ravnalo tudi glede obs. M.A., in izpodbijano pravnomočno sodbo po 1. odstavku 426. člena ZKP spremenilo tako, da je dejanje vsakega od njiju pravno opredelilo kot pomoč h kaznivemu dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo, ki je ostalo pri poskusu po 2. odstavku 311. člena v zvezi z 22. in 27. členom KZ. Glede na tako spremembo pravnomočne sodbe po presoji Vrhovnega sodišča ni podlage, da bi obsojencema izreklo milejši kazni od tistih v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Z navedbami, da policija in tožilstvo nista naredila vsega, da bi zadevo razjasnila in privedla pred sodišče prave storilce kaznivega dejanja, da so neznanci spravili čez mejo naše države enajst ilegalnih pribežnikov in jih nato od meje pripeljali v S., tja pa da je nekdo pripeljal tudi M.A., da s temi ljudmi ni imel nobene povezave, ampak da je po naročilu osebe z vzdevkom T. kot naročnika taxi storitev sprejel prevoz potnikov iz S. do hotela L.V. na J. ulici na R. in zato odpeljal v S., kjer ga je prijela policija, obs. P.N. ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi. Enako velja tudi za tiste njegove navedbe, s katerimi izpodbija verodostojnost izpovedbe obs. M.A., ki da ga je po krivem obremenil. Vložnik zavrača tudi predhodni dogovor in da je vedel, da pomaga neugotovljenim osebam pri prepovedanem spravljanju drugih čez državno mejo ter da bi jih na navedeni destinaciji predal neugotovljenim osebam, ki bi poskrbele za njihov nadaljnji prevoz v Republiko Italijo, in trditev, da je na ugotovljeni način v dejanje pritegnil obs. M.A. Na ta način obsojenec po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Kolikor pa vložnik zahteve navaja, da v njegovem ravnanju v niso podani zakonski znaki pomoči h navedenemu kaznivemu dejanju, ki je ostalo pri poskusu, ker da je nameraval opraviti zgolj prevoz na območju mesta L., mu ni mogoče pritrditi. Obsojenčevega ravnanja ni mogoče presojati izolirano, pač pa v povezavi z ugotovitvami v pravnomočni sodbi, da so neugotovljene osebe proti plačilu prebežnike na ilegalen način, pri čemer je bilo vodenje tujcev po tej poti popolnoma organizirano, iz Turčije spravile preko meja več držav in slednjič čez mejo Republike Hrvaške z našo državo, z namenom, da bi jih na enak način prepeljale v Republiko Italijo, nekatere od njih pa še v Zvezno republiko Nemčijo. Obsojenčeva vloga, določena po predhodnem dogovoru z nekaterimi od teh oseb in neugotovljene osebe z vzdevkom T., je bila v tem, da je kot pomagač, na eni od vmesnih etap te poti odpeljal v S., z namenom, da bi tam prevzel pet ilegalnih prebežnikov in jih odpeljal na določeno destinacijo v L., kjer bi jih prevzele druge neugotovljene osebe in jih, kar je obsojenec vedel, odpeljale proti slovensko-italijanski meji. Obsojenec se je tudi poskušal zavarovati, da njegovo ravnanje ne bi bilo odkrito, saj je na kraj, kjer so se zadrževali prebežniki, poslal obsojenega M.A., da ta opazuje okolico in straži v gozdu z nalogo, da ga pokliče po telefonu, če bi tja prišli policisti. Zato s poenostavljenim prikazovanjem svojega ravnanja kot običajne taxi storitve, pri čemer jemlje izhodišče v lastnem videnju odločilnih dejstev, obsojenec tudi s temi navedbami izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje in zato ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe. Ker je zahteva obs. P.N. za varstvo zakonitosti v tem obsegu neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Z odločbo Vrhovnega sodišča odločeno deloma v korist obs. P.N., zato po 98.a členu v zvezi z 2. odstavkom 98. člena ZKP povprečnine ni bilo treba določiti.