Jedro

Če lečeči zdravnik izrecno opozori delavca, da mu ni odobril bolniškega staleža, je od tega dne dalje delavec neupravičeno odsoten z dela, ter mu zakonito preneha delovno razmerje na podlagi 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, če se na delo ne vrne.

Izrek

1. Pritožba tožnice zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožba tožene stranke zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se razveljavita sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 23.10.1997 in 25.11.1997, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico na delo in jo razporediti na delovno mesto mizar pri obdelavi lesa in plošč, priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 23.10.1997 dalje, vpisati v delovno knjižico delovno razmerje od 23.10.1997 dalje in zanjo plačati vse prispevke iz naslova pokojninsko invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, vse v 8 dneh pod izvršbo, plačati iz naslova neizplačanih plač skupno 722.604,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od zapadlosti do plačila in stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odmere do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je tožnica neupravičeno izostala z dela, saj ji zdravniška komisija ni odobrila bolniškega staleža za čas od 13.10.1997 dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da njenemu zahtevku v celoti ugodi. Pritožba poudarja, da sodišče ne more prosto presojati, ali absolutna bistvena kršitev določb postopka, storjena na škodo tožnice, vpliva na veljavnost odločb tožene stranke ali ne. Poleg tega tožnica vztraja pri tem, da je bila nesposobna za delo iz zdravstvenih razlogov in je zato nesprejemljivo zaključevanje sodišča, da bi kljub zdravljenju in zdravstvenim težavam tožnica morala na delo. Tožnici ni bilo določno povedano, da nima odobrenega staleža in je to izvedela šele kasneje.

Zato tožnica vztraja pri dokazu z izvedencem medicinske stroke, ki naj ugotovi, ali je bila upravičeno odsotna z dela ali ne, čeprav ji lečeča zdravnica ni odobrila bolniškega staleža. Tožena stranka se pritožuje zoper sklep, s katerim je sodišče naložilo povrnitev stroškov za pričo dr. E. S. iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnici naloži povračilo navedenih stroškov. Sodišče je napačno ugotovilo, da pripravljalna vloga tožene stranke z dne 22.10.1998 vsebuje dokazni predlog za zaslišanje priče dr. E. S.. Sodišče je sklep o zaslišanju navedene priče sprejelo že s sklepom z dne 2.6.1998. Glede na to bi sodišče moralo stroške, ki so nastali z zaslišanjem navedene priče naložiti v plačilo tožnici (1. odstavke 153. člena ZPP).

Pritožba tožnice ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnice pa pritožbeno sodišče navaja: Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko zaradi odsotnosti tožnice oziroma njenega pooblaščenca na seji arbitražne komisije, ni razveljavilo izpodbijanih sklepov tožene stranke. Tožena stranka res ni izkazala, da jima je vročila vabila na sejo dne 24.11.1997, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča v tem primeru to ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot je to napačno razlogovalo sodišče prve stopnje, temveč le relativno. To pa pomeni, da je potrebno presoditi ali je odsotnost tožnice in njenega pooblaščenca vplivala na to, da je drugostopnji organ tožene stranke sprejel za tožnico negativno odločitev. Po stališču pritožbenega sodišča glede na dokazne listine v spisu, kot so pritožba tožnice in zapisnik seje z dne 24.11.1997 ter mnenje zdravniške komisije z dne 29.9. in 28.10.1997, ni podlage za zaključek, da bi prisotnost tožnice lahko vplivala na drugačno odločitev drugostopnjega organa tožene stranke. Tožnica se je namreč v pritožbi zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 23.10.1997 sklicevala le na to, da ni bila neupravičeno odsotna v času od 13.10.1997 dalje, ker je bila ta čas v bolniškem staležu, čeprav mnenje zdravniške komisije I. stopnje tega ni potrdilo. Vendar se je tožnica zoper to mnenje pritožila ter bo mnenje komisije druge stopnje predložila naknadno.

Tožnica je torej predlagala kot edini dokaz mnenje zdravniške komisije II. stopnje, ki pa ga do obravnavanja na seji arbitražne komisije ni predložila. Arbitražna komisija je o zavrnitvi tožničine pritožbe odločila na podlagi nespornih mnenj zdravniške komisije I. stopnje, saj tožnica do 24.11.1997 tudi ni predložila nobenih drugih dokazil, ki bi opravičevala njeno odsotnost z dela po 13.10.1997. Glede na tožničino pritožbo in izvedene listinske dokaze je arbitražna komisija pravilno odločila, ko je zavrnila pritožbo in po stališču pritožbenega sodišča tožničina odsotnost na seji te komisije ni mogla vplivati na sprejeto odločitev. Zaradi tega ugotovljena kršitev postopka, da tožnica ni bila vabljena na sejo arbitražne komisije, ne pomeni absolutne bistvene kršitve postopka, zaradi katere bi bilo potrebno razveljaviti izpodbijana sklepa tožene stranke.

Pritožbeno sklicevanje tožnice na to, da ni vedela, da ji po 13.10.1997 ni bil odobren bolniški stalež, je glede na prej navedeno neutemeljeno in brez pravne podlage. Še zlasti pa ni mogoče pritrditi temu glede na verodostojno izpoved priče dr. E. S., ki je bila v spornem obdobju tožničina lečeča zdravnica in ki je tožnico izrecno opozorila, da ji ni odobrila bolniški stalež od 13.10.1997 dalje.

Tožnica je bila od tega dne dalje neupravičeno odsotna z dela in se na delo ni vrnila do 23.10.1997, zato je tožena stranka zakonito odločila, da ji preneha delovno razmerje po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Zaslišanje priče dr. E. S. je bilo potrebno zaradi razjasnitve okoliščine glede (ne)odobritve bolniškega staleža tožnici od 13.10.1997 dalje. Izvedba tega dokaza je bila tudi v interesu tožene stranke in glede na to ter dejstvo, da je tožnica brez zaposlitve je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je stroške za prihod priče na obravnavo naložilo v breme tožene stranke, ki je finančno močnejša stranka. Izpodbijani sklep ni v nasprotju z določbami 153. in 154. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.