Jedro

Ker je bilo z vmesno sodbo že pravnomočno odločeno, da odškodninska obveznost toženih strank za plačilo izgube na zaslužku oz. rente zaradi zastaranja ni podana, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke in drugotožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožnici odškodnino zaradi razlike med pokojnino in plačo, ki bi jo tožnica prejemala, če ne bi bila invalidsko upokojena in sicer za čas od julija 2004 do vključno januarja 2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (I./1. točka). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati odškodnino zaradi manj prejetega regresa za letni dopust za leto 2006, leto 2007, leto 2008 in leto 2009 (I./2. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožnici pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka od prejema sodbe sodišča prve stopnje, do plačila (I./3. točka). Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženima strankama stroške postopka in sicer prvotoženi stranki v znesku 2.071,70 EUR in drugotoženi stranki v znesku 2.542,33 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje, pod izvršbo (II. točka).

Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se tožnica ne strinja s sodbo iz razloga, ker se višje sodišče ni ukvarjalo z odločitvijo sodišča prve stopnje vsebinsko – meritorno, ali obstoji odškodninska odgovornost toženih strank za premoženjsko škodo oz. se ni spuščalo v temelj, kar pa je napačno oz. gre za zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo predvsem zato, ker naj bi bila terjatev zastarana. Tožnica vlaga pritožbo tudi zoper odločitev o stroških postopka, ker so ti odmerjeni previsoko, tožnica namreč prejema nizko pokojnino, njen mož pa še manj. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Drugotožena stranka vlaga pritožbo zoper točko II izreka sodbe – to je zoper odločitev o stroških postopka, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da stroškovnemu zahtevku drugotožene stranke v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki drugotoženi stranki ni priznalo stroškov zastopanja iz razloga, ker ima odvetnik sedež odvetniške pisarne izven kraja sodišča, to je v Ljubljani. Sodišče svoje odločitve ni obrazložilo, na kateri podlagi materialnega ali procesnega predpisa je tako odločalo. Sodišče je odločalo arbitrarno, predvsem pa posegalo v temeljne človekove pravice zagotovljene z Ustavo RS ter kršilo druga načela v Ustavi RS, kot je dostop do sodišča ter proste izbire odvetnika, pravico do lastnine, kršenje načela enakosti pred zakonom, kršenje načela gospodarske svobode, kršenje načela proste konkurence in oviranje svobode opravljanja storitev. Na podlagi 22. člena OT lahko pojasnila in uradne razlage tarife daje le upravni odbor OZS, kar pomeni, da sodišče ni pristojno samovoljno posegati v to sicer podzakonsko normo. Odločitev sodišča posega v nekatera temeljna evropska načela, ki so bila vpeta v slovenski pravni red še davno preden je RS postala članica Evropske unije. Sodišče spregleda opcijo, da bi si stranka lahko izbrala tudi tujega odvetnika, ki izpolnjuje pogoj zastopanja pred slovenskimi sodišči. Gre za prosto konkurenco in svobodo opravljanja storitev. Odločitev sodišča prve stopnje predstavlja krajevno omejitev za svobodo opravljanja storitev, s čemer to svobodo posledično onemogoča, saj stranke lahko izbirajo odvetnike po načelu intuitu personae. Drugotožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Drugotožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnica je svojo pritožbo vložila preko odvetnika, prava vešče stranke, kar posledično pomeni, da zanjo veljajo določila 105. člena ZPP v povezavi s 335. členom ZPP. Pritožba bi morala nujno vsebovati navedbo, ali se pritožuje v celoti oz. določenem delu. Tožnica v svoji pritožbi vsebinsko večinoma podaja kritike na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča. Takšne pripombe in pomisleke bi tožnica morala podati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Očitno je, da je v tej zadevi pravnomočno že bilo odločeno o temelju zahtevka in več kot očitno je, da tožnica ni nadaljevala poti z vlaganjem izrednih pravnih sredstev, sodišče prve stopnje pa je bilo vezano glede odločanja o višini na pravnomočno odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Tožnica je vlagala številne in obsežne pripravljalne vloge, pri čemer je zaradi zavarovanja svojih procesnih pravic drugotožena stranka bila primorana argumentirano prerekati številne in obsežne tožničine navedbe v postopku, zaradi tega je sodišče povsem utemeljeno priznalo vsaj del stroškov, ki so brez dvoma nastali povsem potrebno in v skladu s stroko ter zahtevami ZPP. Drugotožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožbi tožnice in drugotožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi v ponovljenem postopku odločalo še o višini tožbenih zahtevkov iz naslova plačila odškodnine zaradi razlike med pokojnino in plačo in plačila odškodnine zaradi manj prejetega regresa za letni dopust, skupaj zaradi plačila 26.579,87 EUR. Iz predloženega spisa izhaja, da je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 1056/2010 z vmesno sodbo predhodno že pravnomočno odločilo, da se ugotovi, da ne obstoji odškodninska odgovornost obeh toženih strank za premoženjsko škodo iz razloga, ker je ocenilo, da sta tožbena zahtevka iz naslova plačila odškodnine zastarana.

Tako ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom tožnice, da bi se moralo sodišče prve stopnje pri zavrnitvi tožbenega zahtevka v predmetni zadevi ukvarjati z zadevo po vsebini - torej meritorno, prav tako pa ne vsebinsko presojati zatrjevanega zmotnega stališča višjega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 1056/2010, kjer je bilo zavzeto stališče, da so odškodninske terjatve tožnice zastarane. Obrazložitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je povsem jasna in nedvoumna, saj je sodišče glede na to, da je bila odločitev po temelju z vmesno sodbo že pravnomočna, moralo navedenemu slediti in odločiti le še po višini, pri čemer pa ob dejstvu, da je bilo že pravnomočno odločeno glede tega, da je terjatev zastarana, moralo tožbena zahtevka zavrniti. Ob navedenem pritožbeno sodišče le ugotavlja in navaja, da dejansko tožnica v navedeni pritožbi navaja razloge zoper odločitev višjega sodišča, pri čemer je kot že navedeno odločitev pravnomočna, saj tožnica zoper odločitev ni uveljavljala izrednih pravnih sredstev. Tako pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj so za rešitev zadeve nerelevantni.

Neutemeljena je tudi pritožba tožnice glede odločitve o stroških postopka za obe toženi stranki, pri čemer je sodišče priznalo stroške postopka pravilno na podlagi določil 154. člena ZPP in kot navedeno 155. člena ZPP. ZPP v 154. členu določa, da stranka ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka, pri čemer je ugotoviti, da tožnica v predmetnem postopku v celoti ni uspela, tožila pa je dve stranki, ki sta imeli obe pravico do potrebnih stroškov postopka po določilih 155. člena ZPP. Poudariti pa je tudi, da je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje odločalo prvič le po temelju z vmesno sodbo, v ponovljenem postopku pa še o višini postavljenih odškodninskih terjatev. Torej so bili navedeni stroški priznani s strani sodišča na podlagi določil 155. člena ZPP za toženi stranki potrebni.

Drugotožena stranka podaja pritožbo zoper odločitev o stroških postopka in navaja, da odločitev sodišča v tem delu naj ne bi bila obrazložena oz. je napačna iz razloga, ker je sodišče prve stopnje kršilo tako Ustavo Republike Slovenije kot ostale zakonske in podzakonske akte, ki urejajo povračilo stroškov za zastopanje po odvetniku. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče navaja, da stranka lahko v postopku povsem prostovoljno izbira svojega pooblaščenca odvetnika, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja, da stranke izbirajo svoje odvetnike po načelu intuitu personae, torej po načelu zaupanja, pri tem pa je potrebno ločiti pravico do zastopanja po odvetniku in pravico do povračila stroškov. Pri odločitvi o stroških postopka, ki jih mora povrniti stranka je pomembno to, da stranka, ki v postopku ne uspe in mora povrniti nasprotni stranki stroške postopka, ne krije vseh stroškov postopka, ki so sicer nasprotni stranki dejansko nastali, pač pa le stroške postopka, ki so za pravdo potrebni, kot to sicer izrecno določa 155. člen ZPP, ki med drugim določa, da o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče pravilno uporabilo določila 155. člena ZPP in pri tem tudi izrecno navedlo, da je pri odločanju o tem, kateri stroški se naj povrnejo upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Torej je pritožba drugotožene stranke v tem delu neutemeljena.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice in drugotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, prav tako drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.