Jedro

Po 352. členu ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze.

Ko presoja predlog novega dokaza mora sodišče presoditi tudi, ali bi takšen nov dokaz lahko vplival na morebitno drugačno odločitev na prvi stopnji. Če že na pritožbeni stopnji iz samih pritožbenih navedb ugotovi, da takšen dokaz v povezavi z drugimi dokazi ne bi pripeljal do drugačne rešitve, ne stori nobene kršitve ZPP, če takšnega dokaza ne upošteva in pritožbo kljub temu zavrne.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je izvršba opr. št. In 7/93 Okrajnega sodišča v Ljubljani po izvršilnem predlogu upnika (v tem postopku tožene stranke) zoper dolžnika I. N., z izpraznitvijo in izročitvijo stanovanja v Ljubljani nedopustna, ker ima na tem stanovanju tožnik kot tretji pravico in pravni položaj najemnika stanovanja ter da mora tožena stranka z njim in njegovim družinskim članom skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in neprofitno najemnino. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil laično revizijo tožnik. V reviziji formalno ni opredelil, katere revizijske razloge uveljavlja. V obrazložitvi navaja, da bi sodišče druge stopnje moralo upoštevati nov dokazni predlog za zaslišanje njega kot tožnika ter njegove žene B. K. kot priče. Ne razume, zakaj je zaslišanje tožnika subsidiarne narave, ko pa je vendar prav on tisti, ki najbolj ve, kaj se je v stanovanju v resnici dogajalo. Prav tako ne razume, zakaj sodišče že v naprej ne verjame tožnikovi ženi, čeprav še ni bila zaslišana. Trdi še, da je sodišče nepravilno uporabilo določilo Stanovanjskega zakona, ki ureja pogoje za sklenitev najemnega razmerja. Meni, da je odločitev sodišča druge stopnje v nasprotju z načelom pravne države. Smiselno predlaga spremembo izpodbijanih sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem sporu še vedno uporablja, ker je bila prvostopenjska sodba izdana pred njegovo uveljavitvijo).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej revidentu pojasnjuje, da napačna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). To pomeni, da stranka, ki vlaga revizijo, v revizijskem postopku ne more več izpodbijati dokazne ocene na prvi in drugi stopnji.

Nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa sodišče druge stopnje ni storilo s tem, ko je potrdilo prvostopno sodbo, ne da bi sledilo pritožbenemu predlogu in prvostopno sodbo razveljavilo ter sodišču prve stopnje naročilo, da izvede še dva v pritožbi prvič predlagana dokaza. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo predvsem naslednje: - da sta predlagana dokaza nova, - da je dokaz z zaslišanjem stranke subsidiarni dokaz, - da je tožnikova žena zainteresirana za tožnikov uspeh v postopku ter - da izvedba novih dokazov ne bi vplivala na drugačno odločitev v tem sporu.

Ker je tožnik vložil laično revizijo, k pravilnim razlogom drugostopenjske sodbe revizijsko sodišče na podlagi 11. člena ZPP še dodaja: Po 352. členu ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala, ko predlaga nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati. Vendar pa mora sodišče, ko presoja predlog novega dokaza presoditi tudi, ali bi takšen nov dokaz lahko vplival na morebitno drugačno odločitev na prvi stopnji. Če že na pritožbeni stopnji iz samih pritožbenih navedb ugotovi, da takšen dokaz v povezavi z drugimi dokazi ne bi pripeljal do drugačne rešitve, ne stori nobene kršitve ZPP, če takšnega dokaza ne upošteva in pritožbo kljub temu zavrne. Sodišče druge stopnje je zato smelo ugotoviti, da predlagana dokaza, četudi bi potrdila zatrjevano dejstvo več kot dveletnega bivanja tožnika v stanovanju, "glede na izvedene listinske in nepristranske dokaze" na prvi stopnji, ne bi mogla privesti do drugačnega prepričanja in drugačne ocene dokazov. Smelo je torej presoditi, da sta v pritožbi predlagana dokaza nepomembna za odločitev oziroma v obravnavanem primeru ne kažeta na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Smiselno uveljavljane kršitve 2. odstavka 355. člena v povezavi s 1. odstavkom 352. člena ZPP na pritožbeni stopnji tako ni bilo.

Revizijsko sodišče tožniku nadalje še pojasnjuje, da je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je zaslišanje strank subsidiaren dokaz. Po 2. odstavku 264. člena ZPP lahko sodišče odloči, da se izvede dokaz z zaslišanjem strank, kadar ni drugih dokazov ali kadar tudi po izvedenih drugih dokazih spozna, da je to potrebno za ugotovitev potrebnih dejstev. Takšno določilo je smiselno in logično zaradi tega, ker je jasno, da bo stranka, ki želi s tožbo v pravdnem postopku uspeti, govorila v svoj prid oziroma povedala tisto, kar utemeljuje njen tožbeni zahtevek. Enako velja za nov dokazni predlog z zaslišanjem tožnikove žene. Če pa je tako, bo sodišče v konkurenci s še drugimi dokazi, zlasti če gre za pisne dokaze (v tem postopku podnajemna pogodba z dne 4.10.1990 ter izjava Skupnosti stanovalcev stavbe, z dne 25.2.1992) praviloma dalo prednost slednjim. Če je tako storilo tudi v tem postopku, ni kršilo nobene določbe ZPP.

Če pa se je tožnik s svojo ženo vselil v stanovanje v oktobru 1990 leta na podlagi podnajemne pogodbe in ne prej, to pomeni, da do uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 z poznejšimi novelami), tj. do dne 19.10.1991, ni prebival v stanovanju več kot 2 leti. Če pa je tako, ne more uživati varstva iz 149. člena navedenega zakona in je odločitev tudi materialnpravno pravilna. To pa tudi pomeni, da je izvršba zoper I. N., po kateri mora izprazniti stanovanje stvari in oseb, ki so v tem stanovanju, utemeljeno predlagana in da ni nedopustna. Revizija zato ne more biti uspešna.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.