Jedro

Pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ je izpolnjen, če upnik izkaže za verjetno nevarnost aktivnega delovanja (torej konkretnih ravnanj) s strani dolžnika, ki bi lahko pripeljalo do tega, da bi bila uveljavitev terjatve bodisi onemogočena bodisi precej otežena. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnica navedla konkretna ravnanja tožene stranke, s katerimi ta zmanjšuje premoženje, ga skriva ali z njim kako drugače razpolaga. Z izjemo pavšalnih trditev tudi ni podala navedb o konkretnih preusmeritvah poslovanja oziroma, neupravičenem plačevanju s strani tožene stranke, z namenom, da bi tožena stranka zmanjševala svoje premoženje, zaradi česar naj bi bila uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnica zato v predlogu za izdajo začasne odredbe ni uspela verjetno izkazati pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga opredeljuje drugi odstavek 270. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se organizaciji za plačilni promet A. d.d. kot dolžnikovemu dolžniku (torej dolžniku tožene stranke) naložilo, da mora na transakcijskem računu tožene stranke prepovedati razpolaganje z zneskom v skupni višini 38.738,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da mora dolžniku (to je toženi stranki) ali komu drugemu po dolžnikovem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdana začasna odredbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, z dolžnikovega računa. Poleg tega je zavrnilo tudi predlog, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve, da se toženi stranki za primer kršitve te začasne odredbe izreče denarna kazen v višini 5.000,00 EUR, ki se v primeru kršitve izterja, za primer nove kršitve pa določi nova denarna kazen v skladu z zakonom. Zavrnilo je tudi predlog, da naj bi predlagana začasna odredba veljala 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, s katero bo sodišče odločilo o tožbenem zahtevku v tem individualnem delovnem sporu (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podredno, da ga razveljavi in po potrebi zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa v vsakem primeru naloži povrnitev vseh stroškov tožnice v zvezi s postopkom začasne odredbe, vključno s pritožbenimi stroški, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica izkazala verjetnost denarne terjatve napram toženi stranki iz naslova neizplačanih plač, sorazmernega dela regresa in odpravnine, vendar pa je v nadaljevanju zmotno ugotovilo, da ni verjetno izkazala obstoječe nevarnosti za izterjavo terjatev po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Takšna ugotovitev je v diametralnem nasprotju s substanciranimi navedbami tožnice, ki so podkrepljene z listinskimi dokazi, iz katerih nedvomno izhaja, da poskuša tožena stranka s svojim aktivnim ravnanjem onemogočiti poplačilo zneska, ki ga dolguje tožnici kot svoji nekdanji delavki. Zakoniti zastopnik tožene stranke je tožnici večkrat dejal, da bo s svojim lastninskim deležem, ki ga ima v toženi stranki, poskrbel, da nekdanjim delavcem (tudi tožnici) vtoževani zneski ne bodo nikoli izplačani, saj bo premoženje tožene stranke odtujil oziroma ga preusmeril na ostale povezane družbe. S tem tožena stranka ne bo imela dovolj denarnih sredstev za poplačilo terjatev tožnice, kar predstavlja subjektivno in aktivno ravnanje tožene stranke. Tožnica ne more dokazati dejstva, da tožena stranka dejansko preusmerja svoje poslovanje oziroma da s svojimi poslovnimi partnerji sodeluje preko povezanih družb (saj zanjo to predstavlja negativno dejstvo), zato je predlagala, da tožena stranka glede na 227. člen ZPP predloži dokumentacijo o vseh poslih, ki jih je izvedla od 4. 3. 2016 dalje. Iz te dokumentacije bi izhajalo, da tožena stranka dejansko opravlja delo za svoje poslovne partnerje, račune za opravljeno delo pa izdajajo povezane družbe. Sedanji zakoniti zastopnik je že 4. 3. 2016 (ko je bila poslovodna oseba še tožnica) naložil B.B., da brez njegove eksplicitne potrditve ne sme opraviti nobenega plačila iz računov tožene stranke in podjetja C. d.o.o., kar je prav tako aktivno ravnanje (direktorja) tožene stranke. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožena stranka v letu 2015 ustvarila za 29.555,00 EUR čiste izgube obračunskega obdobja in da pri svojem poslovanju očitno najprej poplačuje neprednostne terjatve svojih dobaviteljev, prednostne (kakršna je tudi tožničina) pa ne. To bi vedeli povedati priči D.D. in B.B.. Že finančne težave tožene stranke izkazujejo nevarnost, da bo uveljavitev denarne terjatev onemogočena oziroma močno otežena, vse to pa je posledica konkretnih ravnanj tožene stranke. Sodišče se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do tega, kakšno škodo naj bi tožena stranka utrpela, če bi bila začasna odredba izdana. Ni opravilo niti testa sorazmernosti, ki je eno temeljnih načel izvršilnega postopka, kar opredeljuje 3. člen ZIZ. Predlagana začasna odredba vrednostno ne presega višine uveljavljane denarne terjatve, zato začasna odredbe ne bi predstavljala prekomernega sredstva zavarovanja, niti ne bi pomenila pretiranega posega v lastninsko pravico tožene stranke. Z izdajo predlagane začasne odredbe tožena stranka ne bi utrpela konkretne škode, oziroma ne bi utrpela nobene škode, zato je izpolnjen tudi pogoj za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 270. člena ZIZ. Delodajalec je namreč dolžan tožnici že po ZDR-1 plačati vsa zapadla a neizplačana plačila iz naslova delovnega razmerja. Tožena stranka ne bi utrpela nikakršne škode tudi zato, ker sama priznava, da dolguje tožnici del vtoževanega zneska, vendar pa tudi tega dela ne želi plačati tožnici. Nevarnost je izkazana že s tem, da bi tožena stranka razpolagala z sredstvi na TRR na način, da bi sredstva izplačevala ostalim pogodbenikom. Tožnica je z navedbami in predlaganimi dokazi izkazala, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo oziroma jo sploh ne bi utrpela, do teh navedb in dokazov pa se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ta kršitev pa je podana tudi zato, ker sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ker so razlogi v sklepu nejasni in med seboj v nasprotju. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe kljub temu, da so bili zanjo izpolnjeni vsi pogoji po 270. členu ZIZ, je zmotno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep je ustrezno obrazložen, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo tudi do vseh bistvenih navedb tožnice, ki jih je ta podala v zvezi s predlagano začasno odredbo. V izpodbijanem sklepu ni nasprotij, tako da ga je mogoče preizkusiti.

6. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe sta 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek 43. člena ZDSS-1) in da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (četrti odstavek 43. člena ZDSS-1) ter 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Po določbi 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora poleg tega verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa te nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljana v tujini, razen če naj bi bila uveljavljana v državi članici Evropske unije.

7. Iz podatkov spisa je razvidno, da tožnica kot bivša delavka tožene stranke (delovno razmerje pri toženi stranki ji je prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdane po 111. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) vtožuje od tožene stranke obračun ter izplačilo plače za obdobje od februarja 2016 do maja 2016, odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, nadomestilo za neizrabljen letni dopust, regres za letni dopust in odpravnino, poleg tega pa tudi neodplačano izročitev določenih stvari (navedenih v tožbenem zahtevku) in povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je tožnica verjetno izkazala obstoj svoje denarne terjatve, vendar pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zato, ker je v nadaljevanju ugotovilo, da tožnica ni s stopnjo verjetnosti izkazala nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Ugotovilo je tudi, da tožnica ni izkazala za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo.

8. Glede na to, da iz zaključkov sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu izhaja, da je tožnica podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1 (izredna odpoved je bila podana po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ker tožena stranka tožnici vsaj dva meseca ni izplačevala plače, upoštevan pa je bil tudi drugi odstavek 111. člena ZDR-1), česar tožena stranka v odgovoru na tožbo niti ne prereka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica izkazala za verjetno, da obstoji njena terjatev iz naslova neizplačanih plač, odpravnine (vsaj do višine, ki jo je v odgovoru na tožbo priznala tožena stranka) in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Enako velja tudi za tožničino terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2016 in nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016, saj okoliščine o tem, da te tožničine terjatve obstajajo, prevladujejo nad tistimi, v zvezi s katerimi bi bilo mogoče zaključiti, da njihov obstoj ni podan.

9. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožničino navajanje, da ji je zakoniti zastopnik tožene stranke večkrat rekel, da bo s svojim lastniškim deležem, ki ga ima pri toženi stranki, poskrbel, da ji vtoževani znesek nikoli ne bo izplačan (ker bo premoženje odtujil ali preusmeril na ostale povezane družbe), še ne pomeni, da je tožnica s tem verjetno izkazala nevarnost, da tožena stranka premoženje odtujuje, ga skriva ali z njim drugače razpolaga, zaradi česar naj bi bila uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ je izpolnjen, če upnik izkaže za verjetno nevarnost aktivnega delovanja (torej konkretnih ravnanj) s strani dolžnika, ki bi lahko pripeljalo do tega, da bi bila uveljavitev terjatve bodisi onemogočena bodisi precej otežena. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnica navedla konkretna ravnanja tožene stranke, s katerimi ta zmanjšuje premoženje, ga skriva ali z njim kako drugače razpolaga. Tožnica razen pavšalnih trditev tudi ni podala navedb o konkretnih preusmeritvah poslovanja oziroma neupravičenem plačevanju s strani tožene stranke, z namenom, da bi tožena stranka zmanjševala svoje premoženje, zaradi česar naj bi bila uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na 227. člen ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedla nikakršnih konkretnih podatkov o zatrjevanem spornem poslovanju tožene stranke, zato tudi njen dokazni predlog, da naj bi tožena stranka predložila dokumentacijo o vseh pravnih poslih, ki jih je izvedla od dne 4. 3. 2016 dalje, ni bil primeren za izvedbo. S tem, ko sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, ni storilo smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 227. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je nadalje zavzelo pravilno stališče, da plačevanje upnikom družbe še ne pomeni odtujevanja premoženja z namenom onemogočanja uveljavitve terjatve tožnice. Odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem ne izhaja niti iz elektronskega sporočila, ki ga je zakoniti zastopnik tožene stranke poslal B.B. (A69). Iz tega sporočila je namreč razbrati, da zakoniti zastopnik tožene stranke B.B. prepoveduje opraviti plačila iz računov tožene stranke in podjetja C. d.o.o. brez eksplicitne potrditve zakonitega zastopnika tožene stranke. Tudi slabo likvidnostno stanje tožene stranke samo po sebi še ne nudi opore zaključku, da je s tem izkazano aktivno in subjektivno ravnanje tožene stranke z namenom odtujevanja, skrivanja ali kakršnegakoli drugačnega razpolaganja s premoženjem. V zvezi s slabim likvidnostnim stanjem tožene stranke, ki ga zatrjuje tožnica, pa je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2015 (A70) ugotovilo še, da je izguba v obračunskem obdobju dejansko znašala 29.555,00 EUR, vendar pa je bilo bilančno stanje v letu 2015 pozitivno (tudi na podlagi prenesenega čistega dobička iz leta 2014, ki je znašal 138.702,00 EUR). Ob upoštevanju zgoraj navedenega pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ni uspela verjetno izkazati pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga opredeljuje drugi odstavek 270. člena ZIZ.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da je izkazala za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Tožnica je namreč obstoj tega pogoja za izdajo začasne odredbe (tretji odstavek 270. člen ZIZ) uveljavljala z navedbo, da je tožena stranka kot delodajalec dolžna tožnici že po samem zakonu plačati vsa vtoževana zapadla in neplačana plačila iz naslova delovnega razmerja. Glede na takšno navedbo pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo, če bi bila izdana, pretrpela le neznatno škodo. Presoja ali bi dolžnik (tožena stranka) s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, ni odvisna od višine terjatve, ki jo od njega vtožuje upnik, niti od tega, ali je do te terjatve upnik upravičen že na podlagi zakona, temveč od tega, kako bi prepoved razpolaganja z določenimi denarnimi sredstvi (kot je bilo to v konkretnem primeru) vplivala na poslovanje dolžnika, na izpolnjevanje njegovih zakonskih oziroma pogodbenih obveznosti,..., zaradi česar bi dolžnik lahko utrpel določeno škodo.

11. Ker sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe tožnice ni zavrnilo zato, ker naj ne bi bil primeren glede na obseg zavarovanja vtoževanih terjatev (temveč zato, ker zanjo niso bili izpolnjeni pogoji po drugem in tretjem odstavku 270. člena ZIZ), tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija prvostopenjski sklep zato, ker sodišče prve stopnje ni opravilo testa sorazmernosti v zvezi s 3. členom ZIZ. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je tožnica predlog za izdajo začasne odredbe tudi nepravilno oblikovala, in sicer v delu, ki se nanaša na denarno kazen za primer kršitve. Pri začasni odredbi, predlagani po 4. točki prvega odstavka 271. člena ZIZ (izdajo takšne začasne odredbe je predlagala tožnica v tem individualnem delovnem sporu) namreč določitev denarne kazni za dolžnika (toženo stranko) ne pride v poštev. Po 273. členu ZIZ se denarna kazen določi le za primer kršitve po 3. točki prvega odstavka 273. člena ZIZ (torej v primeru izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, s katero se dolžniku prepove, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku ter prepove, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev). Denarna kazen se glede na 226. člen ZIZ lahko določi dolžniku le v primeru neizpolnitve dejanj oziroma obveznosti, ki jih lahko opravi le dolžnik, ne pa če sodišče naloži ali prepove določeno ravnanje tretji osebi.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbi uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.