Jedro

Izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP so lahko samo tiste okoliščine, iz katerih bi izhajalo sodnikovo vnaprejšnje prepričanje o zadevi, ali če bi njegovo obnašanje ali ravnanje kazalo na pristranski odnos do obdolženca. Zato odločitve sodnikov višjih sodišč, ki jih ti kot člani pritožbenega senata sprejemajo pri opravljanju sodniške funkcije v okviru preizkusa sodb sodišča prve stopnje, ne glede na to, ali se obsojenec z njimi strinja ali ne, same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika (oziroma višjega državnega tožilca).

Izrek

Zahteva obsojenega P.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obsojeni P.G. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ in obsojen na 6 let zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornice zoper to sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede plačila stroškov pritožbenega postopka pa je odločilo enako kot prvostopenjsko sodišče. Obsojenec je dne 30.4.2001 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker dvomi v nepristranskost poimensko navedenih sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani in višje državne tožilke, ne da bi pri tem navedel kršitev zakona, ki jo uveljavlja, zahteva pa tudi ne vsebuje nobenega predloga.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, naj obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, saj obsojenec zahteve ni vložil zaradi kršitev zakona, temveč iz bojazni, da bi o njegovi zahtevi razsojali sodniki višjega sodišča in višja državna tožilka. Sicer pa v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo tudi ni zahteval izločitev nobenega sodnika višjega sodišča, pri izdaji drugostopenjske sodbe pa tudi ni sodeloval noben sodnik, ki bi moral biti izločen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve izrecno navaja, da "v zahtevi ne gre toliko za kršitev zakona", da pa dvomi v nepristranskost senata višjega sodišča kot tudi višje državne tožilke, pri čemer jih poimensko navaja, zaradi česar ima tudi pomisleke glede dejanskih možnosti, da bi uspel s svojimi pritožbami. O vseh namreč "zmeraj odloča več ali manj isti senat oziroma v vsakem senatu je zmeraj vsaj eden sodnik in tožilec, ki je sodeloval že v kaki drugi zadevi, vse po vrsti (pritožbe) pa so vedno zavrnjene z obrazložitvijo, ki se nanaša na kak drug postopek, ko se odloča o priporu".

Iz navedene zahteve izhaja, da obsojenec izraža načelno nezaupanje v delo poimensko navedenih sodnikov višjega sodišča ter višje državne tožilke, ker naj bi vedno zavračali obsojenčeve pritožbe kot neutemeljene. Obsojenec torej izreka dvome v nepristranskost sodnikov oziroma sodnic ter višje državne tožilke in s tem smiselno uveljavlja izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, četudi izrecno zatrjuje, da "v zahtevi ne gre za kršitev zakona".

Izločitev sodnika višjega sodišča lahko zahteva stranka v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo (3. odstavek 41. člena ZKP); smiselno to velja tudi za državne tožilce (1. odstavek 44. člena ZKP).

Izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP so lahko samo tiste okoliščine, iz katerih bi izhajalo sodnikovo vnaprejšnje prepričanje o zadevi, ali če bi njegovo obnašanje ali ravnanje kazalo na pristranski odnos do obdolženca.

Odločitve sodnikov višjih sodišč, ki jih ti kot člani pritožbenega senata sprejemajo pri opravljanju sodniške funkcije v okviru preizkusa sodb sodišča prve stopnje, ne glede na to, ali se obsojenec z njimi strinja ali ne, same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika (oziroma višjega državnega tožilca). Zato je treba ugotoviti, da obsojenec smiselno zatrjevanega izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP z ničemer ne izkazuje. Omeniti je tudi treba, da zagovornica, ki je bila prisotna na seji pritožbenega senata, ni uveljavljala tovrstnih ugovorov, ko je izvedela ali bi lahko izvedela za poimensko sestavo pritožbenega senata.

V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev zakona ni podana, zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člena ZKP).

Iz enakih razlogov kot v postopku pred nižjima sodiščema je bil obsojenec oproščen tudi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).