Jedro

Ni podana kršitev zakona v škodo obsojenca, če sodišče druge stopnje pri izreku kazni za obravnavano kaznivo dejanje ni v izreku sodbe določilo, da pogojna obsodba iz prejšnje pravnomočne sodbe ni preklicana, ker je v obrazložitvi sodbe navedlo, da ni preklicana in tudi zakaj ne.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa ponarejanja listin po 1.in 3. odstavku 186. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ in obsojen na 6 mesecev zapora. V kazen mu je bil vštet pripor, nadalje mu je bil izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov, ki so bili kot zaseženi vpisani v SZP pod št. 98/92 ter naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka. V zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, ki jo je vložil zaradi kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, je zagovornik predlagal, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Zagovornik nima prav, ko trdi, da se za poskus kaznivega dejanja po 1. in 3. odstavku 186. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ ne more izreči "nepogojna" zaporna kazen. Po določbi 1. odstavka 19. člena KZ SFRJ je namreč mogoče storilca kaznovati za poskus, če gre za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči 5 let zapora ali hujša kazen... Za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. odstavku 186. člena KZ RS pa je predpisana kazen zapora do petih let. Torej se sme zanj izreči tudi kazen 5 let zapora in je zato kazniv tudi poskus takega kaznivega dejanja.

Prav tako zagovornik nima prav, ko meni, da je pritožbeno sodišče kršilo zakon, ker se v izreku pritožbene odločbe ne citira več določba 1. odstavka 186. člena KZ RS. Dejanje je bilo namreč pravno opredeljeno že v sodbi sodišča prve stopnje, to je po 1. in 3. odstavku 186. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ, pritožbeno sodišče pa je moralo po ugoditvi pritožbi javnega tožilca le še izreči sankcijo. Le-ta pa se v danem primeru izreka po odstavku, v katerem je določena, torej po 3. odstavku 186. člena KZ RS.

Zagovornik pa ima prav, ko meni, da bi moralo pritožbeno sodišče že v izreku določiti, da se pogojna obsodba Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju z dne 27.9.1990, opr. št. K 128/89, s katero je bila obsojencu za kaznivi dejanji po 1. odstavku 147. člena KZ RS in 359. členu CZ določena kazen 1 leta in 3 mesecev zapora, ne prekliče (primerjaj dr. Živko Zobec: Komentar ZKP s sodno prakso II. izd. Lj., 1985, str. 672 tč.8), vendar pa taka pomanjkljivost v izreku, ki je v določeni meri popravljena z obrazložitvijo, kjer je jasno navedeno, da prejšnja pogojna obsodba ni preklicana in tudi zakaj ne - ni privedla do tega, da bi bil kršen zakon v škodo obsojenca.

Kar še drugega konkretnega navaja zagovornik: - da naj bi se po pritožbeni odločbi pri ponarejanju listin uporabljali zaseženi predmeti, ki niso bili v črni polivinilasti vrečki, za kar ni konkretnih dokazov, - da zmedene in nasprotujoče si izjave kriminalistov, ki dejansko potrjujejo nezakonito preiskavo, ne morejo biti podlaga za odločbo, - da številni drugi dokazi govore za to, da storilec obravnavanega kaznivega dejanja ni obsojenec, marveč nekdo tretji, pa pomeni zgolj uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa se v tem postopku ne more uveljavljati (427. člen ZKP).

Po povedanem v napadeni sodbi niso bile zagrešene kršitve materialnega in procesnega zakona, ki jih je uveljavljal zagovornik. Zato njegova zahteva ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti (429. člen v zvezi s 421. členom ZKP).

Določbe KZ SFRJ in ZKP prejšnje Jugoslavije so bile v tej odločbi uporabljene v zvezi s členom 4/I ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).