Jedro

Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Če vloži novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, se zahteva zavrže na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2011 in sklep št. ... z dne 1. 7. 2011 ter, da je tožena stranka dolžna tožnici na novo odmeriti starostno pokojnino od 27. 6. 2011 dalje, pri čemer se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upošteva bruto znesek v višini 973.030,39 takratnih SIT oz. sedaj 4.060,38 EUR za leto 1992, v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe in da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 27. 6. 2011 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine, vse do plačila, v 15 dneh od dokončnosti odločbe o odmeri starostne pokojnine. Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je pri toženi stranki zahtevala novo odmero starostne pokojnine iz razloga, ker le-ta ni upoštevala vseh dohodkov, ki jih je tožnica prejela in za katere so bili odmerjeni in plačani vsi prispevki. Pri odločbi št. ... z dne 26. 9. 2002 sporni dohodki niso bili upoštevani. Do neupoštevanja je prišlo zaradi napačnega pravnega naziranja tožene stranke, ki je od delodajalca tožnice zahtevala, da se določeni dohodki brišejo iz matične evidence, kar je bilo tudi storjeno. V času odločanja je tožena stranka pravilno uporabila obstoječe podatke iz matične evidence, ni pa uporabila podatkov, ki jih v evidenci ni bilo. Tožena stranka tožnice s tem dejstvom ni nikoli seznanila, napako pa je odpravila šele revizija z dne 4. 2. 2009, ki je ugotovila, da so bili dohodki napačno brisani iz matičnih evidenc. Pritožba meni, da pravna podlaga za odločanje izhaja iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), kjer je bilo v 44. členu določeno, da se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v RS. V 46. členu je bilo določeno, da se za izračun pokojninske osnove ne štejejo prejemki, izplačani delavcem mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač (delnice, obveznice, boni, prejemki zaradi upokojitve ali priprave za upokojitev in drugo). Ustavo sodišče RS je z odločbo št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 (Ur. l. RS, št. 65/2002) razsodilo, da je določba 4. alineje 46. člena ZPIZ/92 v delu, v kolikor se nanaša na del plač, s katerim so bile plačane delnice za notranji odkup, v neskladju z Ustavo RS. To pa pomeni, da je tožena stranka v letu 1994 napačno interpretirala zakon, veljaven v kritičnem obdobju in posledično nezakonito iz matične evidence brisala podatke o plačanih prispevkih s strani delodajalca iz naslova obveznic. Tožena stranka bi morala napako nemudoma popraviti že v letu 2002 in poskrbeti za pravilen vnos podatkov v matično evidenco ter s tem za pravilen izračun osnove in odmero pokojnine po uradni dolžnosti. Kljub opravljeni reviziji, v kateri je bilo ugotovljeno, da so bili javljeni podatki na obrazcih M-4/M-8 za leto 1992 z dne 23. 12. 2008 pravilni, kajti zneski izplačani iz naslova obveznic so bili preračunani sorazmerno uram rednega dela koledarskega leta 1992 in tudi, da so bila navedena sredstva razdeljena delavcem v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in se zato zavarovancem upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove, pa tožena stranka tožničine pokojnine ni ustrezno zvišala oz. ni izdala naknadne (nove ali dopolnilne) odločbe o novi ali dopolnjeni odmeri pokojnine, v kateri bi tožena stranka ob že ugotovljeni višini pokojnine po prvotni odločbi upoštevala še celotni naknadno priznani bruto znesek in tožnici ustrezno povišala starostno pokojnino. Po mnenju tožnice je stališče, da je bilo o vštevanju dohodkov v pokojninsko osnovo že pravnomočno odločeno, neutemeljeno. Temu pritrjuje tudi 38. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami), kjer je določeno, da plače oz. osnove nadomestila plače oz. osnov, ki so podlaga za ugotovitev pokojninske osnove ugotovi tožena stranka v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ob ugotavljanju pokojninske osnove za tožnico (kaj se šteje v pokojninsko osnovo) so bili pred odločanjem zaradi drugačnega stališča glede tega vprašanja ti podatki spremenjeni na zahtevo tožene stranke in sicer v nasprotju s predpisi, ki jih je potrebno uporabiti. Tožnica se nadalje sklicuje na določbo 3. alineje 1. odstavka 43. člena ZMEPIZ ter na 39. člen ZMEPIZ, ki omogoča popravo podatkov, pri čemer ne določa, da se ti lahko spremenijo le enkrat. Tožena stranka je v več podobnih primerih zahtevkom uživalcev pokojnine, da se jim na novo odmeri pokojnina, tudi ob upoštevanju delnic, ugodila, in pokojnino na novo odmerila. Tožnica se glede tega sklicuje na določbo 22. člena Ustave RS. Ravnanje tožene stranke pomeni tudi protipraven poseg v človekove pravice po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Ker so bili sporni zneski izločeni že pred uvedbo samega postopka odmere pokojnine, niso mogli biti del obravnavanega dejanskega stanja, kar pomeni, da o zneskih, ki jih uveljavlja tožnica še ni bilo pravnomočno odločeno. Po izdaji odločbe, ki je postala pravnomočna, je nastalo novo dejstvo, ki ni sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Pravica do pokojnine temelji na delu in plačanih prispevkih zavarovancev. Ker so prispevki zavarovancev obvezni, slednji utemeljeno pričakujejo, da se bodo plačani prispevki odrazili v višini pokojnine preko upoštevanja dohodkov, od katerih so bili prispevki odmerjeni in plačani. Pritožba meni, da tožnica ne more izgubiti pravice do celotne višine pokojnine, ki ustreza dohodkom in plačanim prispevkom zgolj zato, ker je v delu osnove in s tem višine bilo že odločeno. Iz odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2002 ni razvidno, da tožena stranka tožnici kakšnega dela prejemkov ni priznala pri izračunu pokojninske osnove, saj tega ni omenjenega niti v izreku niti ne v razlogih odločbe. Formalno o tem sploh ni bilo odločeno. Pri pravici do pokojnine gre za ustavno varovano človekovo pravico, ki je kot taka varovana tudi po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) sicer izrecno ne ureja podobnih primerov, kot je tožničin, vendar izrecno ne izključuje možnosti, kar pomeni, da ni pravne podlage za zavrnitev zahtevka. Zahtevek tudi ni zastaral, saj človekove pravice ne morejo zastarati. Pritožba nadalje izpostavlja vprašanje, ali gre v dani situaciji za pravno praznino. V tem primeru ni pomembno zgolj vprašanje obnove postopka ali poseganje v pravnomočnost odločbe za nazaj, kot razlaga tožena stranka oz. sodišče v izpodbijani sodbi, temveč predvsem za vprašanje ali imamo opraviti s pravo zakonsko pravno praznino, ki je vrednostno neopravičena (zaradi posega v načelo enakosti). Tožnica nadalje poudarja, da je tožena stranka, ki kot organ odloča o višini pokojnin, zavestno zavrnila prejem prispevkov delodajalca (v resnici pa jih je prejela in jih ni vrnila) nato pa po odločitvi Ustavnega sodišča RS v letu 2002 ni po uradni dolžnosti izdala dopolnilnih odločb upokojencem (med katerimi je tudi tožnica), katerim do takrat ni upoštevala teh prispevkov. Vse do leta 2009 tožena stranka zavestno ni upoštevala odločbe Ustavnega sodišča RS iz leta 2002, čeprav naj bi s podatki razpolagala, saj je prispevke prejela. Tožnica s tem v zvezi poudarja, da je sporno, da sodišče nudi pravno varstvo toženi stranki, ki je do sedaj zlorabljala svoje pravice v postopku in upokojencem zavestno izdajala nezakonite odločbe. Glede neprave retroaktivnosti urejanja pravnega položaja tožnice, pa le ta opozarja, da je pravica do socialne varnosti varovana po 50. členu Ustave RS. Izjemnega pomena je tudi povezava s 14. členom, 155. členom in 2. členom Ustave RS. Poglavitno vprašanje je, ali je bilo pri odločanju tožene stranke in sodišča spoštovano načelo pravne varnosti (varstva zaupanja v pravo). V predmetni zadevi je prišlo z uveljavitvijo novega ZPIZ-1 do neprave retroaktivnosti urejanja pravnega položaja tožnice, kar ni dopustno. Ustavno pravno zavarovanje niso le pridobljene pravice ampak pod določenimi pogoji tudi pričakovane pravice t.i. „pravice v nastajanju“. S tem v zvezi tožnica opozarja na določbe Ustave RS in pa prakso ESČP. Posameznik je upravičen do določene dajatve na temelju dejstva, da je plačeval prispevke in tako ni mogoče posegati z učinkom za nazaj v pravice pridobljene na podlagi zakona. Tožnica tudi ni mogla v roku 15 dni od prejema pokojninske odločbe poiskati vseh plačilnih list za preteklih 30 let za nazaj in primerjati podatkov. Ravno zato je bil sprejet ZMEPIZ, da bi omogočil transparentno ugotavljanje podatkov o prejetih prispevkih. ZMEPIZ bi moral vsebovati določbo, da če tožena stranka sama ugotovi, da gre za napako v podatkih, po uradni dolžnosti izda dopolnilno oz. novo odločbo. Takšne določbe v zakonu ni. V tem primeru pa takšno razlago zahteva načelo pravne varnosti. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti odločbe, ki temeljijo na neresnični fikciji v matični evidenci glede višine prispevkov, razveljaviti ter po uradni dolžnosti izdati novo odločbo. Stališče Vrhovnega sodišča RS, da gre pri napačni odmeri za nezakonito odločbo, ki jo je mogoče odpraviti le v okviru pravnih sredstev, mora veljati le v primeru, ko je bil postopek o odmeri pokojnine voden procesno pravno korektno in če je bil zavarovanec seznanjen s tem, kaj je zavod pri odmeri upošteval in česa ne in pod pogojem, da je odločba vsebovala vse odločilne okoliščine primera o odmeri pokojnine, še posebej, da zavod v odločbi navede, ali v pokojninsko osnovo ni štel prejemkov in katerih. V danem primeru pa je tožena stranka izdala odločbo, iz katere je izhajalo, da tožnici priznava vse, saj ne v izreku in ne v razlogih odločbe, ni omenila spornega dela prejemkov. Tožnica po nobeni podlagi ni mogla vedeti ali sklepati, da v pokojninski osnovi niso upoštevani sporni prejemki. Zato tožnica ni imela pravne podlage za vlaganje pravnih sredstev, ker ni bilo nič spornega. Le če bi odločba o odmeri pokojnine obravnavala spornost višine osnove za odmero in bi bila tožnici dana možnost obravnavanja tega vprašanja, bi jo lahko vezala sporna odločba tako, kot to pojasni revizijsko sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenem zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2011, s katerim je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopenjski sklep št. ... z dne 1. 7. 2011. Z navedenim sklepom je tožena stranka zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgla ob ugotovitvi, da je bilo o pravici do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Tožena stranka se je pri tem sklicevala na določbo 4. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami).

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je bila tožnici s pravnomočno odločbo št. ... z dne 26. 9. 2002 priznana pravica do predčasne starostne pokojnine od 13. 10. 2002 dalje. Z odločbo št. ... z dne 9. 10. 2007 je bila tožnici zaradi odpada predčasnosti pokojnina ponovno odmerjena od 12. 10. 2007 dalje. Tudi navedena odločba je postala pravnomočna. Dne 29. 6. 2011 pa je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine. Gre za upoštevanje dela plače iz naslova dobička, izplačanega v letu 1992. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, ne daje pravne podlage za ponovno odmero pokojnine v primeru, ko je bilo o sami pravici in s tem višini pokojnine že pravnomočno odločeno. V sporni zadevi namreč ne gre niti za stanje, kakršno je urejeno v 180. členu ZPIZ-1 niti za stanje, na katerega se nanaša 181. člen ZPIZ-1. Navedeni predpis tudi ni urejal t.i. neprave obnove postopka. To pa pomeni, da se v pravnomočno odločbo skladno z določbami ZUP-a lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi. Na vprašanje, ali je bilo v zadevi dokončno in pravnomočno odločeno mora paziti organ, pri katerem je vložena zahteva za začetek upravnega postopka. V 4. odstavku 129. člena ZUP je določeno, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo v sporni zadevi že pravnomočno odločeno, kar pomeni, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi o isti zahtevi ponovno odločala. Na vprašanje ponovne odmere pokojnin v primeru, ko je bilo o pokojnini že pravnomočno odločeno, opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v več svojih zadevah. Nekatere od teh navaja že sodišče prve stopnje. Tako npr. iz sodbe opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011 izhaja, da če je bila pokojninska osnova izračunana v nasprotju z zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač in osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je odmera pokojnine napačna. Odločba, ki temelji na napačni odmeri je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločijo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je namenjen sistem pravnih sredstev. Po 4. odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Vrhovno sodišče RS je v navedeni, kot tudi v drugih zadeva npr. opr. št. VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, opr. št. VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, opr. št. VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, opr. št. VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011, opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2012 itd., zavzelo povsem jasno stališče, da glede na določbe ZPIZ-1 ponovna odmera pokojnine ni mogoča in da je v pravnomočne odločitve mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnici ni bilo znano katere podatke je upoštevala tožena stranka pri odmeri pokojnine. Že iz same obrazložitve odločbe izhaja, da je izračun pokojninske osnove z odmero pokojnine razviden iz prilog, ki so sestavni del odločbe. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da obstaja pravna podlaga v določbah ZMEPIZ, pa pritožbeno sodišče poudarja, da navedeni predpis ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Evidenca vsebuje podatke, ki so potrebni za izvajanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, medtem ko so pravice urejene v matičnem predpisu, to je v določbah ZPIZ-1. V tem primeru tudi z uporabo določb ZMEPIZ ni mogoče poseči v dokončno in pravnomočno odločbo o pravici do pokojnine mimo določb ZPIZ-1 in pa določb ZUP, ki ureja postopek v zvezi s priznanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. ZMEPIZ tako v 4. poglavju, kamor spada tudi 43. člen, ureja vlaganje prijav v matično evidenco. Navedene določbe kot tudi določbe 38. oz. 39. člena ZMEPIZ, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi, v predmetni zadevi ni možno uporabiti.

Glede pritožbenih navedb, da je kršeno z ustavno zagotovljeno načelo enakosti pred zakonom, pa pritožbeno sodišče poudarja, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi in to v zakonsko določenih rokih. Pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbeni navedbi, da je bilo kršeno splošno načelo enakosti pred zakonom. V zadevi tudi ne gre za pravno praznino. ZPIZ-1 ponovne odmere v takih primerih ni določil. V primeru, da ni specialne določbe, ki bi urejala ponovno odmero pokojnine pa je potrebno pri odločanju o zahtevkih za ponovno odmero uporabiti določbe ZUP-a, na katerega ZPIZ-1 odkazuje v 12. členu.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da se morajo plačani prispevki odražati v obsegu na teh prispevkih temelječih pravic, kot je to poudarilo že v drugi zadevi pod opr. št. Psp 241/2013 z dne 9. 10. 2013. Pravica do pokojnine uživa tudi dvojno ustavno varstvo. Varovana je s pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). S tem, ko je bila tožnici priznana pravica do pokojnine, torej ne gre za poseg v ustavno varovano pravico do socialne varnosti ali za poseg v lastninsko pravico. Obe ustavni kategoriji sta bili upoštevani tako pri priznanju pravice kot tudi pri odmeri pokojnine. V zadevi tudi ne gre za stanje, da bi tožena stranka kršila pričakovane pravice tožnice. Tožnici je bila pravica priznana glede na dejansko stanje, kakršno je ugotovila tožena stranka, odločba o sami pravici, pa kot je bilo že pojasnjeno, je postala pravnomočna. S tem v zvezi pa so torej tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi z uveljavitvijo ZPIZ-1 prišlo do neprave retroaktivnosti urejanja pravnega položaja tožnice.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, kajti tožena stranka je v predsodnem postopku ob ugotovitvi, da je bilo o pravici do pokojnine že pravnomočno odločeno, zahtevo za ponovno odmero pokojnine utemeljeno, na podlagi 4. odstavka 129. člena ZUP, zavrgla.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.