Jedro

V času izraženega soglasja volje strank do trenutka vložitve predloga za odobritev pravnega posla v ZKZ niso urejene posebne (dodatne) obveznosti strank za odobritev pravnega posla. Tako res ni treba predložiti sklenjene pogodbe o pravnem poslu, ampak zadošča sklic na sprejem ponudbe. Vendar to nikakor ne pomeni, da ponudniku ni potrebno vložiti zahteve (za odobritev) v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZKZ v 60 dneh od poteka 30-dnevnega roka, ki prične teči z dnem, ko je bila ponudba objavljena na oglasni deski upravne enote.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sklepom citiranim v uvodu je sodišče prve stopnje predlog upnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj se zaradi zavarovanja upnikove nedenarne terjatve dolžniku prepove odtujitev in obremenitev njegovih nepremičnin z ID..., ID..., ID..., vse k.o. M., zavrnilo. Hkrati je upniku naložilo, da dolžniku povrne izvršilne stroške v višini 102,84 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti temu sklepu vlaga upnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in predlaga spremembo sklepa tako, da se njegovemu predlogu ugodi, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da upnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnikova terjatev je nastala tako na podlagi sklenjenega posla pri Upravni enoti L. v letu 2008, kot tudi na podlagi izpolnjenih pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Očita, da se sodišče do slednjega pri presoji upnikove terjatve sploh ni opredelilo, medtem ko stališče sodišča, da je veljavnost sklenjenega posla odvisna od odobritve upravne enote, označuje kot napačno ter povsem neutemeljeno in v nasprotju z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Določbe 22. člena ZKZ, po katerem se šteje prodajna pogodba med strankama za sklenjeno, namreč ne gre interpretirati mimo splošnih pravil obligacijskega prava o nastanku pogodbenih obveznosti, v skladu s katerimi je pogodba sklenjena, ko ponudnik prejme od druge stranke izjavo, da ponudbo sprejema (21. člen OZ). Ob dejstvu, da v ZKZ niso urejene posebne (dodatne) obveznosti ponudnika in sprejemnika ponudbe glede sklenitve prodajne pogodbe v času po izraženem soglasju volje do trenutka vložitve predloga za odobritev pravnega posla, je po mnenju upnika treba 22. člen ZKZ razumeti tako, da se določba nanaša zgolj na tiste pravne posle, v katerih ni predhodno izveden postopek javne ponudbe. V konkretnem primeru dodatna odobritev s strani upravne enote niti ni potrebna, ko pa je upravna enota predhodno že ugotovila ustreznost ponudbe in izjave o sprejemu ter z obvestilom seznanila stranki, da so izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev pogodbe. Pri tem se pritožnik sklicuje na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2897/2010. Pritožnik nadalje meni, da je upnik s priloženimi listinami, izjavo o sprejemu ponudbe A. in L. K. ter obvestilom Upravne enote L., nesporno dokazal in utemeljil, da obstaja velika verjetnost odtujitve nepremičnin, za katere je predlagal izdajo začasne odredbe, kot tudi, da z izdajo začasne odredbe dolžniku ne bo nastala škoda oziroma bi ta lahko bila zgolj neznatna.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve predpisuje 272. člen ZIZ. Ta določa, da mora upnik izkazati za verjetno obstoj terjatve ali da mu bo ta nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ), kumulativno pa mora izkazati še eno izmed alternativno določenih predpostavk iz drugega oziroma tretjega odstavka 272. člena ZIZ.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da upnik z izkazanim sprejemom ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča, katero je podal dolžniku dne 7. 7. 2008 pri Upravni enoti L. in obvestilom Upravne enote L. o postopku prodaje kmetijskega zemljišča z dne 9. 9. 2008, ni izkazal prvega zahtevanega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Pritrditi je sicer pritožbi, da ZKZ ne ureja trenutka sklenitve pogodbe in je treba uporabiti splošna pravila obligacijskega prava. V skladu s prvim odstavkom 21. člena OZ je pogodba sklenjena, ko ponudnik prejme od druge stranke izjavo, da ponudbo sprejema. Vendar ZKZ kot posebni zakon, ki ureja postopek prodaje kmetijskih zemljišč, v 20. členu ZKZ med pogoji za veljavnost pravnega posla ne zahteva le ponudbe in izjave o sprejemu ponudbe, temveč po upravni enoti izdano odobritev pravnega posla. Ta je torej dodaten pogoj k predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla. Pogodba je sklenjena s trenutkom, ko ponudnik sprejme izjavo o sprejemu ponudbe pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote (1). Če te ni, je pogodba brez učinka.

6. Drži, kar navaja pritožba, da v času izraženega soglasja volje strank do trenutka vložitve predloga za odobritev pravnega posla v ZKZ niso urejene posebne (dodatne) obveznosti strank za odobritev pravnega posla. Tako res ni treba predložiti sklenjene pogodbe o pravnem poslu, ampak zadošča sklic na sprejem ponudbe (2). Vendar to nikakor ne pomeni, da ponudniku ni potrebno vložiti zahteve (za odobritev) v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZKZ v 60 dneh od poteka 30-dnevnega roka, ki prične teči z dnem, ko je bila ponudba objavljena na oglasni deski upravne enote.

7. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ni zatrjeval, da bi podal zahtevo za odobritev pravnega posla, niti ni tega izkazal. S potekom roka je v tej svoji pravici prekludiran. Ker upnik ni izkazal, da je podal zahtevo za odobritev pravnega posla (in posledično temu s strani upravne enote odobritev ni bila izdana), pravni posel prodaje predmetnih nepremičnin ni bil sklenjen. Upnik zatrjevanega verjetnega obstoja terjatve do dolžnika oziroma njenega nastanka, to je obstoja prvega pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe ni uspel izkazati. Pritožba je po navedenem v delu, ki se zavzema za drugačno odločitev, neutemeljena.

8. Kar se tiče upnikovega sklicevanja na sodno prakso s citiranjem odločitve višjega sodišča, pritožbeno sodišče odgovarja, da te odločitve niso zavezujoče. Stališče sodišča prve stopnje, kateremu pritožbeno sodišče pritrjuje, pa je utemeljeno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS (sprejeto na občni seji 6.4.2012) in odločitvami Vrhovnega sodišča (II Ips 369/2010 z dne 15.12.2011, X Ips 365/2010 z dne 9.6.2011).

9. Pritrditi pa je pritožbi, da upnik ni zatrjeval obstoja predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ le na podlagi sklenjenega pravnega posla, temveč tudi na podlagi priposestvovanja nepremičnin, kakor je tudi pritrditi pritožbeni graji, da se sodišče prve stopnje do teh zatrjevanj upnika ni opredelilo. Ker izpodbijana odločitev nima razlogov o tem odločilnem dejstvu, sprejete odločitve ni mogoče preizkusiti. V posledici ugotovljene bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki je sodišče zaradi njene narave ne more samo odpraviti, saj bi se prvič ugotavljalo odločilno dejstvo, s tem pa bi bila strankama onemogočena pravica do pritožbe, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. V njem bo sodišče ugotovljeno kršitev odpravilo in o predlogu upnika znova odločalo.

11. V posledici sprejete odločitve je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 369/2010 z dne 15. 12. 2011 in načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 6. 4. 2012 (Pravna mnenja 1/2012, str. 17).

op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 365/2010 z dne 9. 6. 2011.