Jedro

Vprašanje relativne neveljavnosti nadaljnje razpolage s stvarjo (med samo pravdo), katere vračilo uveljavlja nujni dedič zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni predhodno vprašanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog tožnice z izpodbijanim sklepom prekinilo pravdni postopek do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I P 635/2010.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Toženec meni, da si sodišče prve stopnje napačno razlaga določbo 13. člena ZPP(1), ko soglaša s predlogom tožnice, da utegne končna odločitev v pravdni zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I P 635/2010 vplivati na izid te pravde. Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje na zahtevek tožnice za neučinkovitost pravnega dejanja in njegov eventualni uspeh, kar bo pomenilo, da bo toženec pasivno legitimiran v tej pravdi in bo o zadevi mogoče meritorno odločiti. Po mnenju sodišča prve stopnje gre za zahtevno zadevo in je rešitev mogoča šele s predhodno odločitvijo v drugem spornem razmerju.

Nadalje toženec meni, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebna rešitev predhodnega vprašanja v drugem spornem razmerju, da bi lahko meritorno odločalo v tej zadevi, napačna. Predmet predhodnega vprašanja je lahko le ugotavljanje ali obstaja oziroma ne obstaja pravica oziroma pravno razmerje. Pri predhodnem vprašanju gre za kompleksno pravno razmerje, vendar odločitev v tem postopku ni odvisna od predhodne rešitve zadeve v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I P 635/2010.

Tožnica je vložila zoper toženca in pridobitelja tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj, vendar je v tožbenem zahtevku pod tč.1 postavila ugotovitveni zahtevek, da je darilna pogodba, ki jo je sklenil toženec s pridobiteljem R. S. dne 7.6.2010 in 13.8.2010, brez pravnih učinkov do tožnice, do višine njenega deleža, kar naj bi predstavljal njen nujni delež. Podrejeni zahtevek pa se glasi, da sta citirani darilni pogodbi brez pravnega učinka. Tožnica pod tč.2 primarnega in podrejenega zahtevka postavlja dajatveni zahtevek, da je pridobitelj R. S. dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice, do višine nujnega deleža tožnice, kot bo določen v tem postopku oz. podrejeno do ¼, sicer sodba nadomesti to listino. Tožnica bi lahko objektivno kumulirala zahtevke v tem postopku in dodala zahtevek glede neučinkovitosti pravnega dejanja zoper toženca. Tožnica pa se je povsem napačno odločila in vložila tožbo zoper toženo stranko in pridobitelja v novem postopku.

Toženec se sklicuje na 190. člen ZPP, ki določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Tožnica bi si položaj v tem postopku lahko zavarovala z začasno odredbo prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnin. Uporaba navedenega člena položaja tožnice tudi ne zavaruje pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah.

Toženec omenja tudi litispendenco kot okoliščino, od katere je odvisna dopustnost tožbe in na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tožnica v tem sporu, kot tudi v postopku opr. št. I P 635/2010 zahteva pravno neučinkovitost darilnih pogodb do višine njenega nujnega deleža oz. podrejeno do ¼ in pri tem postavlja toženca oz. pridobitelja v dajatvenem zahtevku za dovolitev vknjižbe oz. izstavitev zemljiškoknjižne listine, do višine ¼ deleža.

Nepravilna uporaba materialnega prava je sodišče prve stopnje vodila do zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje samo pavšalno navaja, da gre v tem sporu za zahtevno zadevo, katere rešitev bo mogoča šele s predhodno odločitvijo v drugem spornem razmerju, brez ustrezne obrazložitve, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka ZPP, saj so razlogi nerazumljivi oziroma se izpodbijani sklep v tem delu ne da preizkusiti.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica vložila zoper toženca tožbo za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, ki se nanaša na podarjene nepremičnine s strani zapustnice tožencu.

Tožena stranka je stvar, o kateri teče pravda, med tekom le-te odsvojila. Zato je postavila ugovor pasivne legitimacije.

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper tretjo osebo – obdarjenca (gre za sina tožene stranke) ter predlagala prekinitev postopka.

Sodišče je postopek prekinilo.

Okoliščina, da je toženec stvar odsvojil tretjemu in s tem povezana pravda ter vprašanja, ki se tam rešujejo, ne predstavljajo predhodnega vprašanja za odločitev v tej zadevi. Predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP je lahko le vprašanje o obstoju oziroma neobstoju pravice ali pravnega razmerja, odločba sodišča pa mora biti odvisna od predhodne rešitve tega vprašanja. Vendar vprašanje morebitne relativne neveljavnosti nadaljnje razpolage v luči pravil o prikrajšanju nujnega deleža in vračilu darila zaradi prikrajšnja le-tega ne morejo biti relevantna. Toženec je namreč z nepremičnino razpolagal po zapustničini smrti in po tem, ko je tožnica kot nujna dedinja uveljavljala nujni delež. Obstoj njene pravice, o kateri teče ta pravda, ne more biti odvisen od takšnega toženčevega ravnanja. To bi namreč pomenilo, da je tožničina že obstoječa pravica zaradi takšnega njegovega ravnanja lahko ugasnila.

Do enake odločitve privede tudi uporaba pravila iz 190. člena ZPP.

Drugo vprašanje pa je, kako bo tožnica svojo pravico nazadnje lahko uresničila. Vendar njene morebitne težave (za rešitev katerih obstajajo različne pravne poti – odvisne so namreč od dobre ali slabe vere tretjega), ne morejo predstavljati predhodnega vprašanja glede odločitve, ali tožnica ima pravice, ki izhajajo iz njenega položaja nujne dedinje, ali ne.

Dejstvo odsvojitve nepremičnin tako ne predstavlja predhodnega vprašanja, ki bi narekovalo prekinitev postopka. Ker je tako, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo procesno pravilo iz 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje prekinilo postopek. Do pritožbenega očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pomanjkanju ustrezne trditvene podlage in napačno postavljenega zahtevka zahtevek tožnice zavrniti, se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo. To namreč ni predmet tega pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. tč. 365. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V skladu z določilom 3. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o pravdnih stroških pridrži za končno odločbo.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s kasnejšimi spremembami).

ZPP člen 206.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.