Jedro

Ugotovitve o vzrokih za nastanek zemeljskega plazu so dejanske ugotovitve in kot take niso predmet presoje na revizijski stopnji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnikoma znesek 126.116,70 SIT z zamudnimi obrestmi od 16.12.1990 dalje do plačila in jima povrniti pravdne stroške v znesku 34.080,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je zemeljski plaz povzročila voda iz počenega vodovoda, s katerim upravlja tožena stranka. Ta je zato odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnikoma nastala zaradi plazu.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na pritožbene navedbe je odgovorilo s podrobno obrazložitvijo, zakaj šteje okvaro vodovoda za odločilni vzrok za nastanek zemeljskega plazu.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na izvedeniško mnenje izvedenca Sergeja Venturinija, iz katerega izhaja, da je na porušeno stabilnost tal vplivalo neurejeno odvodnjavanje meteornih voda z objektov tožeče stranke in da temelji niso zabetonirani v laporno podlago. Iz tega izhaja, da je lahko plaz povzročila meteorna voda in slabi temelji ter je vodovodna cev počila zaradi plazu. To pa pomeni, da je položaj obrnjen: počena cev ni vzrok plazu, pač pa njegova posledica.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Vprašanja, ki jih obravnava revizija, so bila v celoti rešena v postopku na prvi in drugi stopnji. Ugotovitve o vzroku nastanka zemeljskega plazu temelje na izvedeniškem mnenju izvedenca Venturinija, zlasti na mnenju, ki ga je podal na obravnavi dne 19.3.1992 (l.št. 17 spisa). Ugotovitve o vzrokih za plaz so dejanske ugotovitve in kot take niso predmet presoje na revizijski stopnji (3. odst. 385. čl. ZPP). Da gre za dejanska vprašanja, navaja tožena stranka sama v svoji reviziji. Postopkovnih nepravilnosti v zvezi z izvajanjem dokazov in povzetkom njihove vsebine v sodbi tožena stranka ne uveljavlja, izrecno se omejuje le na pravilnost dejanskih ugotovitev. V zvezi s tem nakazuje možnost drugačne ocene dokazov. Vendar, ker izpodbijanje dejanskega stanja z revizijo ni mogoče, revizijsko sodišče ne more upoštevati navedb, ki merijo na to.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih razlogov, po uradni dolžnosti pazi samo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Navedene kršitve določb postopka ni, materialno pravo pa je glede na ugotovljena dejstva uporabljeno pravilno. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).