Jedro

Po določilu 197. člena OZ ima tisti, ki za drugega kaj potroši oziroma stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo. Gre za zakonsko normo, ki obravnava poseben primer obogatitve, ki nastane s plačilom tujega dolga, in omogoča izpolnitelju, ki je prikrajšan, da uveljavlja zahtevek neposredno od pravega dolžnika. To določilo je mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru, ko je tožeča stranka poravnala dolg toženca do družbe D. S. zaradi blokade njenega transakcijskega računa na podlagi 134. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 17.340,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2008 dalje do plačila ter pravdne stroške v višini 3.110,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožbenemu zahtevku je sodišče ugodilo, ker je ocenilo, da je bila tožeča stranka s plačilom tožene stranke upniku D. S. d., M. obogatena.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa, da Višje sodišče sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V uvodu pritožba povzema ugotovitve sodišča prve stopnje ter nato opozarja, da je sodišče ocenilo, da tožnik in njegova žena nista bila premalo skrbna, v zvezi s tem pa sodba nima razlogov. Pravna neukost škoduje tisti stranki, ki se na to sklicuje, to pa je v konkretnem primeru tožeča stranka. Nedokazana in nezatrjevana trditev je, da naj bi šla tožeča stranka v stečaj, če ne bi plačala dolžnikovega dolga, to trditev je sproduciralo sodišče prve stopnje za potrebe te pravde. Sodišče je ocenilo, da je nepomembno, da se je v položaj, da je morala plačati dolžnikov dolg, spravila sama tožeča stranka s svojim neskrbnim ravnanjem. S takim naziranjem se pritožnik ne strinja. Ob priliki prejema prvega sklepa o izvršbi sta tako zakoniti zastopnik in njegova žena sklep o izvršbi vsaj prebrala, kar je življenjsko logično. Vedela sta, da se nanaša na toženca, pa sta kljub temu ravnala s premajhno skrbnostjo. Posledično sta na silo izročila sklep tožencu, čeprav jima je povedal, da sam takšen izvod sklepa že ima. Tožeča stranka je torej ravnala neskrbno in zaradi tega ne more očitati tožencu, da je spravil tožečo stranko v napačno ravnanje, čemur je sledil sklep o izvršbi po 134. členu ZIZ ter se je posledično tožeča stranka s plačilom morala izogniti sili. Nič ne opravičuje tožeče stranke njenega neskrbnega ravnanja. V tem pogledu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je že v svoji prvi pripravljalni vlogi ter v odgovoru na tožbo skušala ugotoviti, na kateri pravni podlagi tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek in s katerimi dejstvi. Sodišče samo je presodilo, da v konkretnem primeru ne gre za škodo ali prevaro in povračilo v zvezi s tem, pač pa se je postavilo na stališče, da gre v konkretnem primeru za neupravičeno obogatitev ter pravno podlago po 191. členu OZ. Na to se je tožnik začel sklicevati šele na naroku dne 18. 01. 2011, ne pa v tožbi in ne na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je torej samo od sebe iz neznanih razlogov po zaključenem dokaznem postopku na prvi stopnji začelo ugotavljati, da naj bi se s svojim ravnanjem tožeča stranka izognila sili. Gre za prekoračitev tožbe in tožbenih navedb na strani tožeče stranke, v zvezi s tem pa se tožena stranka tudi ni mogla izjasniti. Sodba je zato presenečenje ter samovoljno in arbitrarno ravnanje sodišča. Posledično to pomeni zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je uporabljeno tudi določilo 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da pri tožeči stranki ne gre za zmoto. Zato je arbitrarna odločitev, da gre za eno izmed možnih izjem – izogniti se sili, čeprav tožeča stranka te izjeme ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se s prikrajšanjem tožeča stranka ni strinjala, vendar pa bi morala v tem primeru ob samem plačilu izraziti in sporočiti tožencu, da bo plačilo zahtevala nazaj. Tega pa tožeča stranka ni storila niti potem, ko sta se s toženim srečala pred delovnopravnim sodiščem. Že v tistem postopku bi lahko tožeča stranka zahtevala poplačilo, pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje se je napačno materialnopravno opredelilo do izjeme po 191. členu OZ samo zato, da je lahko brez vsake tožbene podlage in zatrjevanja ugodilo tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določilu 197. člena OZ ima tisti, ki za drugega kaj potroši oziroma stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo. Gre za zakonsko normo, ki obravnava poseben primer obogatitve, ki nastane s plačilom tujega dolga, in omogoča izpolnitelju, ki je prikrajšan, da uveljavlja zahtevek neposredno od pravega dolžnika. To določilo je mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru, ko je tožeča stranka poravnala dolg toženca do družbe D. S. d., M. zaradi blokade njenega transakcijskega računa na podlagi 134. člena ZIZ (primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča RS II Ips 1011/2007). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (stran 6. sodbe), da tožnik kot delodajalec toženca po prejemu sklepa o izvršbi tožencu ni odtegoval deleža plače za poplačilo njegovega dolga na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne 20. 03. 2002, niti ni obvestil sodišča o preobremenjenosti toženčeve plače oziroma kasneje o prenehanju toženčeve zaposlitve. Zato je bil proti njemu izdan sklep o izvršbi na podlagi 134. člena ZIZ. Po izdaji tega sklepa je bil tožniku v začetku leta 2006 blokiran račun na banki, zato je slednji, da bi lahko zopet normalno posloval, poravnal toženčevemu upniku znesek 17.340,98 EUR, posledično pa je bil izdan tudi sklep o ustavitvi izvršilnega postopka zoper toženca. Nedvomno je bil torej tožnik s plačilom prikrajšan, saj je plačal tuj dolg, ki bi ga po pravnomočnem sklepu o izvršbi bil dolžan plačati toženec. Ob tem pa niti ni bistveno, da je bil tožnik pred plačilom premalo skrben ter ni takoj, kot toženčev delodajalec, pričel z realizacijo sklepa o izvršbi zoper toženca. Prav zaradi tožnikove neskrbnosti so ga namreč doletele posledice iz 134. člena ZIZ, zaradi katerih je bil primoran iz svojih lastnih sredstev poravnati toženčev dolg. Nikakor pa ta neskrbnost ne more imeti za posledico, da bi tožnik ne mogel poplačanega zahtevati od toženca, ki je bil s plačilom obogaten (zaprle so se njegove terjatve do upnika). Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo bolj upoštevati premajhno skrbnost tožnika pri izvrševanju sklepa o izvršbi, zato niso utemeljene ter se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da bi se tožnik lahko izognil nevšečnostim, če bi spoštoval dolžnosti ZIZ-a, še ne pomeni, da toženec plačanega dolga ne bi bil dolžan povrniti (stran 8. sodbe).

5. Tožeča stranka je že v tožbi navedla vse odločilne dejanske okoliščine, ki so privedle do njenega plačila toženčevega dolga, prav tako pa tudi, da je bil toženec z njenim plačilom obogaten. Na prvem naroku (torej pravočasno) je tožeča stranka še dodatno navedla, da je plačala dolg, da bi se izognila sili, ter ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče samovoljno in arbitrarno ugotovilo okoliščine dejanskega stanu iz 191. člena OZ. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še opozarja, da sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo v postopku podajo stranke, vezano je zgolj na trditveno podlago ter v zvezi z njo izvaja predlagane dokaze za izkaz zatrjevanih dejstev. V danem primeru je tožeča stranka nedvomno izkazala, da je poravnala toženčev dolg iz izvršilnega postopka upniku družbi D. S. d., M. ter da je bil toženec s tem plačilom obogaten. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 197. člena OZ, ki tožniku omogoča, da neposredno od toženca zahteva povračilo plačanega zneska. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje uporabe 191. člena OZ oziroma izognitve sili, tako glede na navedeno niso pravno relevantne. Se pa sicer pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je kot silo mogoče opredeliti tudi onemogočenost poslovanja družbe zaradi blokade transakcijskega računa. Za silo gre namreč tudi v primeru, ko plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS, III Ips 18/2007).

6. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ocenilo, da očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so medsebojno koherentni ter predstavljajo zaključeno celoto, tudi ob drugačni uporabi določil OZ in sicer 197. člena OZ pa je odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku pravilna (peti odstavek 358. člena ZPP).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.