Jedro

Delodajalec ne more enostransko znižati plače, ampak mora s tem v zvezi doseči soglasje delavca in spremembo pogodbe o zaposlitvi. V nasprotnem primeru znižanje plače ni zakonito in je delavec upravičen do plačila razlike do plače v višini, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati premalo izplačane mesečne zneske plač v skupnem bruto znesku 540,02 EUR, od posameznih bruto zneskov za mesece od marca 2009 do septembra 2009, razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, obračunati in plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 108,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodne odločbe pod izvršbo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, v katerem zahteva tožeča stranka izplačilo sodnih stroškov v roku 15 dni od izdaje sodbe.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da niti iz sodbe niti iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja, da bi bila tožena stranka kakorkoli prikrajšana pri svoji osnovni bruto plači v višini 640,00 EUR določeni v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam tožeče stranke, ki je svoje domnevno prikrajšanje izračunala na način, da je pri prikrajšanju opredelila 10 % od skupnega bruto zneska svoje celotne mesečne bruto plače po plačilni listi, torej plače, v kateri so upoštevani tudi dodatki za nadure, nočno, nedeljsko in praznično delo. Tožena stranka je z ustreznimi dokaznimi predlogi nasprotovala trditvi tožeče stranke, da naj bi bilo ravnanje tožene stranke, ki se je res odločila za znižanje stroškov dela, samovoljno. Pojasnila je, da je bil ukrep nujen za zagotavljanje nadaljnjega poslovanja družbe in zagotavljanja delovnih mest. Predlagala je izvedbo dokaza z zaslišanjem predstavnikov sindikalnega vodstva, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, čeprav bi bilo stališče tega reprezentativnega sindikata o ukrepu bistveno za ugotovitev, ali je bil ukrep dejansko nezakonit. Pravice in obveznosti delavcev namreč izhajajo tudi neposredno iz veljavnih kolektivnih pogodb in drugih pogodb in sporazumov sklenjenih s pooblaščenimi predstavniki delavcev in sindikati. Sodišče ni izvedlo niti dokaza z zaslišanjem strank, da bi z neposrednim zaslišanjem lahko ugotovilo, kakšne so bile okoliščine ob ukrepu znižanja plač.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške. Navaja, da iz dopisa delodajalca z dne 15. 3. 2009 izhaja, da namerava enostransko znižati plačo za 10 % in da ta ukrep velja že za februarsko plačo. Sodišče pravilno ugotavlja, da pravdni stranki nista sklenili nikakršnega aneksa, ki bi predstavljal pravno podlago za 10 % znižanje plače. Da je do 10 % znižanja dejansko prišlo, je razvidno iz plačilnih list. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede ugodilnega dela sodbe, v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih navaja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, na pritožbene navedbe pa le še odgovarja: Zmotno je stališče tožene stranke, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati le znesek bruto plače, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi in v kolikor delodajalec ta znesek izplača, delavcu ni ničesar več dolžan. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje namreč izhaja, da tožena stranka tožniku ni izplačevala plače v polnem znesku, saj je plača sestavljena iz osnovne plače, ta je določena v bruto znesku v pogodbi o zaposlitvi, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Kot pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, je zagotavljanje ustreznega plačila za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ena od osnovnih obveznosti delodajalca, kot izhaja iz 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Sodišče prve stopnje je pravilno iz plačilnih list, ki jih je v spis predložil tožnik in katerim tožena stranka ni nasprotovala, ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izplačevala plačo znižano za 10 %, za kar ni imela soglasja tožnika. Tožena stranka tudi v pritožbi priznava, da je plače znižala za 10 %, vendar meni, da je za to imela pravno podlago v dogovoru z reprezentativnimi sindikati. Tožena stranka tega ni dokazala v postopku pred sodiščem prve stopnje, pri čemer pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi tudi v takem primeru tožena stranka morala skleniti novo pogodbo o zaposlitvi oziroma aneks k pogodbi o zaposlitvi o višini plače. Določilo o znesku osnovne plače delavca, je namreč obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi, kot je to določeno v 1. odstavku 29. člena ZDR. O znižanju osnovne plače delodajalec ne more odločati enostransko, temveč mora v zvezi s tem doseči soglasje z delavcem in spremembo pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka tega ni storila, temveč je enostransko znižala plače za 10 %, kar tudi priznava, je ravnala nezakonito, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je toženi stranki naložilo izplačilo razlik v plači za obdobje, ko je izplačevala znižane plače za 10 %, to je od marca 2009 do septembra 2009. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je dokazne predloge za zaslišanje strank in predstavnikov Sindikata komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami Slovenije zavrnilo, saj izvedba teh dokazov za odločitev v tem individualnem delovnem sporu ni bila potrebna, saj so bili za odločitev podlaga listinski dokazi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Sklenilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker le-ta za rešitev pritožbe ni bil potreben.