Jedro

Sodišče mora delno plačani znesek odškodnine valorizirati na dan odločanja o zahtevku.

Kot del premoženjske škode se priznavajo tudi stroški v zvezi s pridobitvijo zdravniškega potrdila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da po spremembi v 1. odstavku izreka glasi: „Tožena stranka je poleg že prisojenega zneska 2.127,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2006 z delno sodbo na podlagi pripoznave z dne 10.10.2006, dolžna plačati tožeči stranki v roku petnajstih dni še 1.987,46 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneskov:

2.086,46 EUR od 13.9.2005 do 10.10.2006; 40,85 EUR od 30.8.2005 do 10.10.2006; 45,89 EUR od 30.8.2005 do plačila in

1.941,57 EUR od 13.9.2005 do plačila.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 69,45 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

: Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za odločanje v tem pritožbenem postopku na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Su 72/2010-63 z dne 26.7.2010, s katerim je bila pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Celju prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku poleg že prisojene odškodnine v znesku 2.127,31 EUR, še odškodnino v znesku 2.159,43 EUR s pripadajočimi obrestmi. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo in glede stroškov postopka odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 848,54 EUR z obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v izpodbijanem delu, podredno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni opravilo valorizacije že izplačanega nespornega dela odškodnine, kar je tožena stranka predlagala v odgovoru na tožbo in kar bi v skladu z obstoječo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije moralo storiti. Zaradi opustitve revalorizacije je prisojena odškodnina nekoliko previsoka glede na obseg zadobljenih telesnih poškodb, prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja. Pritožnica nadalje meni, da gmotna škoda za plačilo zdravniškega potrdila osebnega zdravnika v znesku 20,86 EUR ne predstavlja potrebnih stroškov zdravljenja in tudi ne potrebnih stroškov pravdanja, saj so to le dejanski materialni stroški fotokopiranja originalne zdravstvene dokumentacije, zdravstvenih potrdil osebnih zdravnikov pa tožena stranka ne zahteva pri reševanju predpravdnih zahtevkov. V posledici tega pritožnica graja tudi sorazmerni del izreka o stroških tega pravdnega postopka. Tožena stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi tožniku poleg že priznane odškodnine v znesku 2.127,31 EUR prisodilo še odškodnino v znesku 2.159,43 EUR s pripadajočimi obrestmi. Predmet pritožbene obravnave je le prisojena odškodnina za premoženjsko škodo iz naslova plačila izdaje zdravniškega potrdila v znesku 20,86 EUR z obrestmi ter dejstvo, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni valoriziralo delno plačane odškodnine. Posledično tožena stranka graja tudi odločitev o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku odločilo, da je tožnik upravičen do plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 4.200,00 EUR in denarne odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 86,74 EUR. Ugotovilo je, da je tožena stranka dne 10.10.2006 pripoznala in plačala nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 500.000,00 SIT ali 2.086,46 EUR in za premoženjsko škodo v znesku 9.789,00 SIT ali 40,85 EUR. Sodišče prve stopnje je navedeno plačilo odštelo od prisojene odškodnine v nominalnem znesku in z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo razlike.

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je takšno ravnanje sodišča materialnopravno nepravilno, saj bi moralo delno plačani znesek odškodnine valorizirati na dan odločanja o zahtevku. Valorizacija odškodninskih denarnih obveznosti temelji na določbi 2. odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Čeprav se ta zakonska določba nahaja v poglavju o premoženjski škodi, pa je sodna praksa razširila njeno uporabo tudi na odmero nepremoženjske škode. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti odškodnine. Zaradi zagotovitve enake vrednosti delno poravnane obveznosti pa je potrebno valorizirati že plačani znesek odškodnine. Pritožbeno sodišče je ob uporabi aplikacije Statističnega urada Republike Slovenije za revalorizacijo denarnih zneskov ugotovilo, da je dne 10.10.2006 plačani znesek odškodnine 509.789,00 SIT na dan odločanja dne 3.12.2009 predstavljal znesek 2.344,30 EUR. Ker pa je tožena stranka pritožbi priložila svoj izračun, iz katerega izhaja, da uveljavlja revalorizacijo le za plačani del odškodnine iz naslova nepremoženjske škode (500.000,00 SIT), je pritožbeno sodišče upoštevalo njen izračun, ki znaša 2.299,28 EUR. Valorizirani znesek delnega plačila odškodnine je sodišče odštelo od zneska pravične denarne odškodnine, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje (4.286,74 EUR), zato je tožena stranka dolžna plačati le še razliko v znesku 1.987,46 EUR. Odločitev o spremembi sodbe temelji na določbi 5. alineje 358. člena ZPP.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje kot del premoženjske škode ne bi smelo priznati stroškov v zvezi s pridobitvijo zdravniškega potrdila. Tožniku je ta strošek nedvomno nastal, kar je izkazano s predloženimi listinami. Povsem logično je, da je tožnik odškodninskemu zahtevku priložil zdravniško potrdilo, iz katerega izhajajo vsaj osnovni podatki, ki so pomembni za ugotovitev obstoja in višine škode. Tudi s fotokopiranjem zdravstvene dokumentacije bi nastali stroški, zato je stališče tožene stranke, da to ni bil potreben strošek, neutemeljeno. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 174. člena OZ je oškodovanec upravičen do povrnitve vseh potrebnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo deloma uspela, zato je moralo pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločati o stroških vsega postopka. Ob upoštevanju določbe 3. odstavka 154. člena ZPP je odločilo, da zaradi delne spremembe sodbe ne bo posegalo v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, saj gre za minimalno spremembo sodbe v obsodilnem delu. V pritožbenem postopku je tožena stranka uspela delno, saj je pritožbeno sodišče odločitev prvostopnega sodišča zaradi revalorizacije plačane odškodnine znižalo za 171,97 EUR. Ob upoštevanju vrednosti spora v pritožbenem postopku, ki ga je tožena stranka označila na 233,68 EUR, je njen uspeh 73%, zato ji je tožnik dolžan povrniti 73% plačane sodne takse za pritožbo (95,14 EUR), kar predstavlja znesek 69,45 EUR.