Jedro

Upnika predlagata, da sodišče drugemu dolžniku prepove določeno ravnanje (izplačilo terjatve iz pravnomočnega sklepa o glavni razdelitvi), vendar le-ta kot stečajni dolžnik v svojih ravnanjih ni neodvisen, ampak je vezan navodila in sklepe stečajnega senata. Pri tem pa stečajno sodišče takšne začasne odredbe ni dolžno upoštevati in lahko stečajnemu dolžniku naloži drugačno ravnanje glede na tek stečajnega postopka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sodišče, ki odloča o začasni odredbi ne more nalagati stečajnemu sodišču, načina kako naj vodi in odloča v stečajnem postopku, prav tako pa tudi ne kakšna navodila naj daje stečajnemu dolžniku. Hkrati pa to pomeni, da s takšno začasno odredbo ne more priti do zavarovanje zatrjevane terjatve upnikov. Torej z njo ne bo mogoče doseči namena zavarovanja (1. odst. 271. člen ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se prvemu dolžniku prepovedalo, izterjati terjatev upnikov v skupni višini 381.749.347,25 SIT na podlagi tretje delitve stečajne mase od prvega dolžnika, ali z njo kakorkoli razpolagati, drugemu dolžniku pa naj bi se prepovedalo izplačilo zneska

381.749.347,25 SIT, na podlagi tretje delitve stečajne mase prvemu dolžniku.

Upnika sta se zoper sklep pravočasno pritožila, uveljavljala sta vse pritožbene razloge.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je poleg drugih razlogov zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, tudi zato ker je ocenilo, da s predlagano začasno odredbo ni mogoče doseči zavarovanja zatrjevane terjatve upnikov. Pritožbeno sodišče z zaključki sodišča prve stopnje glede navedenega razloga za zavrnitev začasne odredbe soglaša, zaradi česar se ni opredeljevalo do drugih razlogov izpodbijanega sklepa v zvezi s katerimi pa pritožnika uveljavljata bistvene kršitve postopka.

V zvezi s pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na primernost sredstva začasne odredbe pa pritožbeno sodišče še dodaja sledeče: Iz trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe izhaja, da sta upnika imela terjatve do drugega dolžnika, ki sta jih v stečajnem postopku nad njim prijavila in so jima bile v tem postopku priznane. V času trajanja stečajnega postopka nad drugim dolžnikom sta upnika te priznane terjatve odstopila družbi KK d.o.o. s cesijsko pogodbo.

Le-ta je tako prejela od drugega dolžnika v stečajnem postopku delno izplačilo odstopljenih terjatev na podlagi pravnomočnega sklepa o glavni razdelitvi in naslednji poznejši delitvi.

Upnika sta navedene terjatve do drugega dolžnika cedirala družbi KK d.o.o, v povezavi s komisijsko pogodbo, ki so jo sklenile prav tako z njo in po kateri naj bi družba KK d.o.o. kot kupec, za upnika in druge stečajne upnike sodelovala pri nakupu stečajnega dolžnika EE kot pravne osebe. S cediranimi terjatvami naj bi družba KK d.o.o. plačala kupnino. Pri tem je bila komisijska pogodba uresničena, saj je družba KK d.o.o. kupila pravno osebo EE, hkrati pa je upnikoma izročila delnice EE v sorazmerju z njunima deležema pri kupnini. Za poplačilo kupnine za nakup pravne osebe EE so po stališču upnikov zadostovali zneski, ki jih je družba KK d.o.o. prejela po prvi in drugi razdelitvi stečajne mase. Glede na določbe komisijske pogodbe je bila družba KK d.o.o. dolžna presežek cediranih terjatev izterjati za račun komitentov (upnikov) ter jim tako izterjane zneske izročiti.

Presežek odstopljenih terjatev namreč ni prešel v premoženje družbe KK d.o.o., saj je šlo v tem obsegu le za prenos v izterjavo.

Po izplačilu druge razdelitve stečajne mase se je stečajni postopek nad drugim dolžnikom nadaljeval. V tem času je bila družba KK d.o.o. izbrisana iz sodnega registra po določbah ZFPPod dne 30.5.2002, s čimer je prenehala obstajati. Po stališču upnikov je zato prenehala veljati komisijska pogodba in cesije. Zato štejeta, da so še neizplačani del terjatev, ki so bile sicer cedirane na družbo KK d.o.o., zaradi njenega prenehanja, zopet prešle nanju kot prvotna upnika in sta jih ona dva upravičena izterjati od drugega dolžnika v tretji delitvi stečajne mase. Kljub temu pa je prvi dolžnik v stečajnem postopku nad drugim dolžnikom prijavil svojo udeležbo kot univerzalni pravni naslednik družbe KK d.o.o., kar je stečajno sodišče upoštevalo.

V predlogu upnika torej zatrjujeta, da imata terjatev "na ugotovitev, da so prenesene terjatve na podlagi komisijskih pogodb z družbo KK d.o.o prešle nazaj nanju in da sta jih upravičena izterjati iz stečajne mase drugega dolžnika". Pri tem trdita, da imata direktni zahtevek napram drugemu dolžniku, da njima izplača znesek tretje razdelitve stečajne mase namesto prvemu dolžniku, kot pravnemu nasledniku družbe KK d.o.o.. Takšno stališče pa je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno.

Na podlagi pravnomočnega sklepa o glavni razdelitvi izplača stečajni upravitelj terjatve upnikom, ki so opredeljeni v potrjenem osnutku glavne razdelitve v višini denarnih sredstev namenjenih za razdelitev (163. in 166. člena ZPPSL). Za te upnike je pravnomočen sklep razdelitvi samostojen izvršilni naslov, če stečajni upravitelj ne bi opravil izplačila. Poznejša razdelitev se opravlja, ko pritekajo sredstva dolžnika (1. odst. 167. člena ZPPSL), vendar le tistim upnikom, ki so zajeti v sklepu o glavni delitvi. Spremembo obstoječega upnika v fazi po pravnomočnosti sklepa o glavni delitvi je mogoče dopustiti le če novi upnik z javno listino ali s po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena nanj. Kadar pa to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, kot to določa 1. odst. 24. člena ZIZ. V sklepu o glavni razdelitvi je kot upnik predmetnih terjatev opredeljen KK d.o.o., ki pa je prenehal obstajati. Po trditvah upnikov je v stečajnem postopku prvi dolžnik izkazal prehod predmetnih terjatev nanj iz naslova univerzalnega nasledstva, kar pomeni da bo prejel izplačilo po tretji delitvi. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da je zmotno materialnopravno stališče upnikov, da so predmetne terjatve zaradi prenehanja KK d.o.o. in v posledici tega prenehanja komisijske pogodbe avtomatično prešle na prvotna upnika. Ponovni prehod terjatev nanju bosta morala pač izkazati s pravnomočno sodbo, ali pa na drug s prvim dolžnikom sporazumen način.

Šele takrat pa bosta pridobila neposredni zahtevek napram drugemu dolžniku. Upnika pa šele v predlogu za izdajo začasne odredbe napovedujeta, da bosta v pravdnem postopku od prvega dolžnika uveljavljala povratno cesijo predmetnih terjatev, kar pomeni, da zaenkrat še nimata neposrednega zahtevka napram drugemu dolžniku.

Napram njemu ima kot rečeno neposredni zahtevek prvi dolžnik, kot upnik cediranih terjatev. V zvezi z navedenim pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predlagano sredstvo začasne odredbe ni primerno. S predlagano začasno odredbo upnika hočeta zadržati tek stečajnega postopka, ki se vodi nad drugim dolžnikom in odložiti izplačilo predmetnih terjatev po tretji razdelitvi, dokler sama ne bi dosegla pravnomočnega naslova o prehodu terjatev nanju in na podlagi katerega bi se lahko v stečajem postopku izkazala kot singularalna naslednika družbe KK d.o.o.. Izdaja začasne odredbe s takšno vsebino pa ni mogoča. Z njo upnika sicer predlagata, da sodišče drugemu dolžniku prepove določeno ravnanje, vendar le-ta kot stečajni dolžnik v svojih ravnanjih ni neodvisen, ampak je vezan na navodila in sklepe stečajnega senata. Pri tem pa stečajno sodišče takšne začasne odredbe ni dolžno upoštevati; glede na tek in pravila stečajnega postopka lahko stečajnemu dolžniku naloži drugačno ravnanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sodišče, ki odloča o začasni odredbi ne more nalagati stečajnemu sodišču načina, kako naj vodi in odloča v stečajnem postopku, prav tako pa tudi ne, kakšna navodila naj daje stečajnemu dolžniku. Hkrati pa to pomeni, da s takšno začasno odredbo ne more priti do zavarovanje zatrjevane terjatve upnikov. Torej z njo ne bo mogoče doseči namena zavarovanja (1. odst. 271. člen ZIZ). Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da predlog za izdajo začasne odredbe, ki sta jo upnika opredelila tako, da sta v 1. točki predlagala prepoved prvemu dolžniku, da izterja predmetno terjatev, v 2. točki pa prepoved drugemu dolžniku, da prvemu dolžniku izplača to terjatev, vsebinsko predstavlja celoto.

Gre namreč za isto terjatev, o izplačilu katere bo odločilo stečajno sodišče, kar pa kot rečeno sodišče prve stopnje z izdajo predmetne začasne odredbe v nobenem primeru ne more preprečiti.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s odst. 15. členom in 239. členom ZIZ).

Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato nosita svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).