Jedro

Predno se izvaja postopek trajnega prenehanja potreb po delu delavca, je treba ugotoviti obstoj takega trajnega prenehanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo ugodilo tožnikovemu (predlagateljevemu) zahtevku, razveljavilo sklep sveta tožene stranke (udeleženca) z dne 16.4.1991, o prenehanju delovnega razmerja tožnika in sklep z dne 13.2.1992, s katerim je bil zavrnjen njegov ugovor, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 13.8.1992, ampak še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti v skladu z njegovo izobrazbo. Sprejelo je namreč stališče, da je tožena stranka kršila pravila postopka za ugotavljanje presežnih delavcev s tem, ko ni sprejela in obravnavala programa razreševanja presežnih delavcev, kar bi v skladu s 35. členom zakona o delovnih razmerjih in določbami svojega pravilnika morala storiti.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi tožene stranke in je odločbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa sveta tožene stranke z dne 14.2.1992, s katerim je zavrnil njegov ugovor ter ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 13.8.1992, temveč še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu, ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in ga razporediti v skladu z njegovo izobrazbo, kot neutemeljen zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo pravilno pravno stališče v prvi odločbi (S 1091/92 z dne 2.7.1992, ki je bila razveljavljena s sklepom Sodišče združenega dela Republike Slovenije, opr. št. Sp 1478/92-3 z dne 11.2.1993), saj kot izhaja iz zapisnikov seje sveta šole z dne 25.11.1991, 5.12.1991 in 14.1.1992, ti zapisniki vsebujejo vse elemente, ki jih mora vsebovati program. Zato je ob ugotovitvi, da v postopku pri toženi stranki drugih kršitev postopka ob ugotavljanju presežnih delavcev ni bilo, ugodilo pritožbi tožene stranke.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Menil je, da je sodišče v izpodbijani odločbi bistveno kršilo določbe postopka s tem, da je samo brez obravnave ocenjevalo dokaze, ki se nanašajo na postopek ugotavljanja presežnih delavcev (revizija se sklicuje na 370. člen ZPP) in ker od tožene stranke kljub dokaznemu sklepu ni pridobilo listin, iz katerih bi bilo razvidno, na kakšnem delovnem mestu je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od leta 1964 (revizija se sklicuje na 232. člen ZPP). Materialno pravo pa je po mnenju tožnika sodišče kršilo, ker je v postopku uporabljalo predpise o tehnoloških viških, namesto da bi obravnavalo prenehanje delovnega razmerja iz šikanoznih nagibov. Tehnološkega viška ne bi bilo, če bi mu bila ponujeno poučevanje fizike, namesto da je bilo delovno mesto razpisano. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v novo odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in navajala, da iz vsebine revizije ne izhajajo razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, saj bistvenih kršitev postopka ni, pravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Menila je, da želi tožeča stranka v reviziji samo prikazati drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku. Zato je predlagala, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ni ugotovilo bistvene kršitve določb postopka, ki jih zatrjuje revizija. Revizija uveljavlja bistveno kršitev postopka v zvezi z določbami 370. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da je brez obravnave presojalo dejansko stanje oz. ocenjevalo dokaze, ki se nanašajo na postopek ugotavljanja presežnih delavcev. To povezuje z revizijskimi razlogi iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP v zvezi z 9. točko 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik člene in določbe zakona o pravdnem postopku citiral nepravilno oziroma nepopolno tako, da ni jasno, katere bistvene kršitve določb postopka sploh uveljavlja in zato revizijsko sodišče z njegove strani zatrjevanih procesnih kršitev, ki jih je v reviziji uveljavljal, sploh ni moglo upoštevati. Tako 370. člen ZPP opredeljuje ravnanja pritožbenega sodišča v primerih, ko to razveljavlja sodbo sodišča prve stopnje, v spornem primeru pa gre za spremembo le-te in je zato sodišče izpodbijano odločbo, čeprav tega v odločbi ni navedlo, lahko oprlo samo na določbo 4. točke 373. člena ZPP (sodišče druge stopnje s sodbo spremeni sodbo prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo). V 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP, na katerega tožnik navezuje svojo revizijo, je določba, da je revizijo možno vložiti zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, če so se pripetile v postopku pred sodiščem druge stopnje, 2. odstavek 354. člena ZPP pa opredeljuje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato ni mogoče ugotoviti zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in to tudi ne v primeru, če se še posebej, mimo ostalega revizijskega opredeljevanja ocenjuje revizijska graja, da je pritožbeno sodišče presojalo dokaze brez obravnave, saj 362. člen ZPP določa, da sodišče druge stopnje odloča o pritožbi praviloma brez obravnave, očitane kršitve 232. člena ZPP pa tudi ni, saj nepredložitev listine s strani tožene stranke, ki je lahko pomembna za dokazno oceno, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.

Prav pa ima tožnik v tistem delu revizije, ko napada uporabo materialnega prava, na kar sicer revizijsko sodišče pazi že tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Drugostopenjsko sodišče je pri odločitvi izhajalo iz domneve, da je bil v tožnikovem primeru že pravilno ugotovljen obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavca, kot to določata 33. in 34. člen zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Do take preuranjene ugotovitve je prišlo kljub temu, da v spisu ni nobenega dokaza o tem, da v tožnikovem primeru sploh gre za prenehanje potrebe po delu delavca. Niti ravnatelj, kot pristojen organ tožene stranke, niti njen svet, v svojih postopkih nista ugotavljala, ali je morda tožniku po ukinitvi delovnega mesta organizatorja delovne prakse možno zagotoviti drugo ustrezno delo v skladu z njegovo strokovno izobrazbo. Svet šole je sicer, kot je razvidno iz zapisnika seje, 25.11.1991 prišel do zaključka, da šola tožniku ne more zagotoviti ustreznega dela in naj ta zato uveljavi pravico do starostne redne pokojnine. Vendar pa iz zapisnika seje sveta šole ni razvidno, kako in na čigav predlog je do takšne ugotovitve prišlo, saj očitno vsaj na seji ni bilo pojasnjeno in ni bilo nobene razprave o tem, če in katere pogoje za opravljanje drugih del tožnik izpolnjuje oziroma ne izpolnjuje in katera so predvidena oziroma možna prosta delovna mesta. In glede na to, da je isti organ skušal tožniku prekiniti delovno razmerje zato, ker "je izpolnil pogoje za polno osebno pokojnino" (sklep z dne 10.5.1991) že s 31.8.1991, se dejansko postavi vprašanje, ali je tožena stranka res z vso potrebno vestnostjo in skrbnostjo ugotavljala razloge za ugotovitev, ki je za tožnika pomembna, da je namreč nemogoča njegova zaposlitev na drugem delu in da je zato pri njem možno ugotoviti trajno prenehanje potreb glede njegovega dela. To še posebej zato, ker so v spisih listine, ki kažejo na to, da je bilo v času vodenja postopka glede ugotavljanja obstoja trajnega prenehanja potreb po delu delavca oziroma kmalu po njem, prosto delovno mesto učitelja fizike, za katerega tožnik ves čas trajanja postopka zatrjuje, da zanj izpolnjuje zahtevane pogoje. Možnost njegove zaposlitve na ustreznem delovnem mestu pa bi seveda spremenila ugotovitev o obstoju trajnega prenehanja potreb po delu delavca.

S tem vprašanjem se kljub temu, da bi se moralo, drugostopenjsko sodišče pred odločanjem ni ukvarjalo. Razčiščevalo je samo vprašanje, ali je bil pravilno izveden postopek po 35. členu zakona o delovnih razmerjih, ki sledi ugotovitvi obstoja trajnega prenehanja potreb po delu delavca, ki se ugotavlja po določbah 33. in 34. člena zakona o delovnih razmerjih. Tako ravnanje pa je pripeljalo do tega, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo odločbo drugostopenjskega sodišča, saj bo v nadaljnjem postopku treba ugotoviti, ali so v tožnikovem primeru res izpolnjeni pogoji za ugotovitev obstoja trajnega prenehanja potreb po delu delavca in nato v skladu z ugotovitvami ponovno odločiti.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).