Jedro

Posestnik, ki zatrjuje da je nepremičnino priposestvoval od nelastnika, ni dobroverni posestnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo P 102/2013 z dne 20. 5. 2014 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se ugotovi, da je tožnik J. K., tudi I., rojen ..., EMŠO ..., stanujoč V. ..., K., sam lastnik nepremičnin parc. št. … k.o. ...V. (ID ...) in parc. št. ... k.o. ...-V. (ID ...) do celote (1/1). Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listinskih dokazov ugotovilo, da sta s kupno pogodbo z dne 13. 6. 1968 tožnik in njegova žena M. K. od S. (A.) K. kupila nepremičnine vl. št. ... k.o. V. v izmeri približno 5 ha, od katere polovico površin odpade na gozdova, polovico pa na pašnike s poslopji vred, ter z vso tam nahajajočo premičnino in pritiklino za kupnino v višini 3.000,00 takratnih dinarjev. Iz zbirnih podatkov o lastništvu parcel, stavb in delov stavb iz registra nepremičnin za tožnika z dne 14. 1. 2014 pa je razvidno, da Geodetska uprava RS tožnika ne vodi kot lastnika nepremičnin parc. št. ... in ... obe k.o. ...-V., prav tako je to tudi razvidno iz lastninskega lista z dne 14. 1. 2014. Te nepremičnine so bile iz z.k. vložka št. ... k.o. V. odpisane že 10. 5. 1957, na podlagi sklepa sodišča IV R 1506/54 z dne 1. 9. 1954. Sodišče prve stopnje je zaslišalo tudi tožnika in priče in je glede na vse izvedene dokaze zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati dobroverno lastniško posest na parc. št. … in ... obe k.o. ...-V., zaradi česar sodišče tudi ni moglo ugotoviti priposestvovanja teh parcel. Vse predložene listine, zlasti pa kupna pogodba z dne 13. 6. 1968, sklep sodišča IV R 1506/54 z dne 1. 9. 1954 in zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek pod A7, ter nenazadnje tudi sama poštena izpoved tožnika kaže na to, da bi tožnik vsaj mogel vedeti, da ni upravičen do posesti teh dveh parcelnih številk, zaradi česar ni bil v dobri veri, kar pa pomeni, da jih tudi ni priposestvoval in tako tudi ni njun lastnik. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pri svoji odločitvi pa je uporabilo kot materialnopravno podlago določbe drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in določbe 266. člena istega predpisa. Ker tožnik ni bil dobroverni posestnik vsaj deset let, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo podaja iz vseh treh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje pri razsoji o zadevi napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo za razsojo uporabiti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in ne določb, v času vložitve tožbe veljavnega Stvarnopravnega zakonika. V skladu z 72. členom ZTLR se dobrovernost domneva, če se ne dokaže drugače. Posestnik je dobroveren, če ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Dobroveren je torej tisti, ki je bil v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. O opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice lahko govorimo tedaj, ko priposestvovalec utemeljeno misli, da so se iztekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice in je zato postal lastnik stvari. Priposestvovalec mora biti prepričan, da je stvar njegova. Iz dokaznega postopka je razvidno, da je tožeča stranka ves čas bila prepričana, da sta sporni parceli njegovi, saj je iz dokaznega postopka razvidno, da je tudi GG preprečil načrtovano urejanje le-teh. V konkretnem primeru je tožeča stranka ravnala vestno in ji ni moč očitati, da je opustila običajno in potrebno skrbnost. Dobrovernost posesti je odvisna od njegovega subjektivnega vedenja, oziroma malomarnega nevedenja za določeno okoliščino, ki izključuje dobroverno posest. Dejstvo je, da je konkretni primer potrebno presojati glede na takratno prakso sklepanja pravnih poslov prenosa nepremičnin in ne na današnjo. V takratnih časih vpogled v zemljiško knjigo ni bil standard, po katerem bi se ravnali. Kot je v svojem zaslišanju potrdila tudi priča J. K., so se v tistem času nepremičnine obhodile in ljudje niso polagali posebne pozornosti na samo obličnost pravnega posla. Da je zmota opravičljiva tudi, če posestnik ni preveril zemljiškoknjižnega stanja in te v takšno zmoto pri odhodu spravi pravni prednik, je dejstvo, ki izhaja tudi iz veljavne sodne prakse. Res je sicer, da je tožeča stranka naivno verjela takratnemu prodajalcu - svojemu pravnemu predniku, vendar razlogov za takšen dvom o tem, da naj ne bi bili tudi sporni nepremičnini prodajalčeva last, ni imel, saj jih je slednji ves čas koristil, kot K. nepremičnine, to pa je bilo tudi znano drugim. Pri vpogledu v zemljiško knjigo pa je nedvomno, da sta sporni parceli bili del vl. št. ..., ki je omenjena v pogodbi. Tožena stranka ni na nikakršen način izvrševala svoje lastninske pravice, še več, po opozorilu tožeče stranke je celo opustila nameravan poseg v sporni nepremičnini. Tako v več kot 20 letih, pravzaprav več kot 40 letih nikoli ni prišlo do nobenega spora oziroma dvomov o tem, kdo je dejanski lastnik spornih nepremičnin. Glede na dejstvo, da tožeča stranka ne razpolaga z veljavnim pravnim naslovom na sporni nepremičnini, kot sta pravilno ugotovili tožena stranka in naslovno sodišče, v skladu z ZTLR pride v poštev 20 letna priposestvovalna doba, ki je že zdavnaj iztekla. Storjena je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar navaja sodišče v svojih razlogih in dejansko vsebino zapisnikov zaslišanj. Sodišče je izjavo tožeče stranke vzelo iz konteksta in navaja, da njegova poštena izpoved kaže na to, da bi vseeno mogel vedeti, da ni upravičen do posesti, zaradi česar ni bil v dobri veri. Tožnik J. K., kot to navaja sodišče prve stopnje, bi “mogel” vedeti, ne pa “moral” vedeti, da sporni nepremičnini nista njegovi, vendar tožnik zatrjuje, da je bil s svojimi dejanji v opravičljivi zmoti. Iz celotnega zaslišanja tožeče stranke izhaja, da mu je pravni prednik - prodajalec, enkrat sicer omenil, da sta mu bili sporni parceli vzeti, vendar jih bo dobil nazaj, zato je, ko se je navedena pogodba dejansko delala, in mu je med obhodom ti sporni parceli tudi pokazal, prodajalcu verjel, da bodo kupljene parcele, to pomeni tudi sporne parcele, dejansko njegove, saj je nenazadnje zanje plačal tudi kupnino. Sodišče tudi ni z ničemer upoštevalo izjavo ostalih prič v dokaznem postopku, ki so vse potrdile navedbe tožeče stranke o njegovi dobrovernosti, posebej pritožba izpostavlja izjavo soseda J. K., ki je prav tako s tožnikom obhodil parcele, ko jih je tožnik kupil. Tožnik in prodajalec, za katerega sta tožnik in pokojna žena tudi skrbela, pa sta še lep čas, torej vse do prodajalčeve smrti, skupaj hasnovala tudi sporni nepremičnini. Pomembna okoliščina je, da kupljeni tožnikov stari mlin parc. št. … k.o. ...-V. leži znotraj sporne parcele ... k.o. ...-V., zato je nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker tožeča stranka v konkretnem primeru zatrjuje, da je do priposestvovanja prišlo od sklenitve kupoprodajne pogodbe, to je v obdobju od 13. 6. 1968 pa v naslednjih dvajsetih letih, bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, kot materialnopravno podlago za odločitev moralo uporabiti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je pričel veljati v letu 1980. Vendar pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, tudi ob uporabi določb, ki jih je ZTLR urejal kot možnost za pridobitev lastninske pravice na originarni pridobiten način, ne pripelje do drugačne odločitve sodišča prve stopnje. Po ureditvi SPZ, lahko priposestvuje lastninsko pravico na nepremičninah dobroverni lastniški posestnik. Po prejšnjih pravilih pa je bilo priposestvovanje mogoče na podlagi dobroverne posesti (tako imenovano izredno priposestvovanje), ali pa na podlagi dobroverne in zakonite posesti (tako imenovano redno priposestvovanje). Zato je pri presoji dobrovernosti bistveno upoštevanje pomembne razlike med pojmoma dobroverne posesti po ZTLR in po SPZ.(1) Pritožnik sam v pritožbi navaja, da tožeča stranka ne razpolaga z veljavnim pravnim naslovom za sporni nepremičnini parc. št. ... in ... k.o. ...-V. Glede na trditveno podlago tožbe, da je tožnik imel sporno nepremičnino v posesti od leta 1968, pravno podlago predmetnega spora v tem delu predstavljajo določbe ODZ in ZTLR. Po pravnih pravilih paragrafov 1452 do 1477 ODZ je bila za priposestvovanje potrebna pristna posest (ni smela biti pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja, če je šlo za prekarij), pravična (priposestvovalec ali njegov prednik je moral imeti veljaven pravni naslov) in poštena (tega pojma sicer ODZ posebej ne razlaga, enači pa ga s pojmom dobrovernosti - upravičenim prepričanjem priposestvovalca, da ima stvar v posesti kot da bi bila njegova - tako imenovana lastniška posest), ki je morala trajati 30 let, vendar pa je 30-letna priposestvovalna doba bila že pred uveljavitvijo ZTLR skrajšana na 20 let, z načelnim pravnim mnenjem razširjene seje Zveznega vrhovnega sodišča dne 4. 4. 1960 (poročilo VS SL št. 1/1960). ZTLR je glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v drugem in četrtem odstavku 28. člena določal, da zakoniti in dobroverni posestnik nepremičnine stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let, le dobroverni posestnik pa po preteku dvajsetih let. Tožnik se, kot že povedano, ne sklicuje na zakonito posest, sklicuje pa se na dobrovernost in na pretek 20-letne priposestvovalne dobe. Posest je po ZTLR dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR), pri čemer pa se domneva, da je posest dobroverna (tretji odstavek 72. člena ZTRL). Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje pa je mogoče zaključiti, kot je to zaključilo tudi sodišče prve stopnje, da posest tožnika ni bila dobroverna, saj je le-ta moral vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je posest izvajal od prejšnjega lastnika S. (A.) K., za katerega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dne 13. 6. 1968, ko je sklepal pogodbo s tožnikom, ni bil lastnik nepremičnin parc. št. ... k.o. ...-V. in parc. št. ... k.o. ...-V., in da takrat nista bile več vpisane v vl. št. 19, k.o. Vetrnik, temveč sta bili že takrat vpisani v vl. št. ... iste k.o. in, da sta bili v družbeni lasti, ter v uporabi GG. Tudi sama primerjava površin nepremičnin, katere je tožnik kupil s prodajno pogodbo, v primerjavi s površinami spornih nepremičnin kaže, da tožnik ni mogel s prodajno pogodbo pridobiti takšen obseg nepremičnin, kot jih zatrjuje. Sporni nepremičnini sta bili odpisani iz vložne številke 19 že dne 10. 5. 1957, na podlagi sklepa sodišča opr. št. IV R 1506/54 z dne 1. 9. 1954. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpoved samega tožnika in je ugotovilo, da mu je prodajalec, to je S. (A.) K. povedal, da lahko sporni parceli pridobi nazaj, ker sta mu bili odvzeti zaradi njegovega sodelovanja z N., kar je tudi razvidno iz priloženega sklepa sodišča IV R 1506/54 z dne 1. 9. 1954. Tako je tožnik že ob nakupu vedel, da S. (A.) K. od katerega trdi tožnik, da je pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, ni lastnik spornih parcel in zato tudi sam ne more biti upravičen do dobroverne posesti. To je tožnik, kot je sam sodišču izpovedal, vedel ves čas, torej od sklenitve kupne pogodbe dalje. Tudi iz priloženih listinskih dokazov je razvidno, da prodajalec S. (A.) K. že od leta 1954 dalje ni bil več lastnik spornih nepremičnin in jih zaradi tega tudi ni mogel prodati tožniku, slednjemu pa je to ob prodaji nepremičnin, vpisanih pri vl. št. … k.o. V., tudi povedal. Tožnik tako od nelastnika ni mogel pridobiti dobroverne posesti, zato je tožena stranka uspela omajati zakonsko domnevo o dobrovernosti tožnikove posesti, ki se po tretjem odstavku 72. člena ZTLR sicer domneva. Ker se tako na podlagi izvedenih dokazov izkaže, da tožnik ni bil dobroverni posestnik, tako tožnik ni mogel pridobiti lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi priposestvovanja, saj je tožnik vedel, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, saj je na podlagi izpostavljenih dejstev sodišča prve stopnje vedel, da S. (A.) K. že od leta 1954 ni lastnik nepremičnin glede katerih tožnik zatrjuje, da jih je pridobil na podlagi priposestvovanja, to je glede parc. št. ... k.o. V. in parc. št. ... iste k.o. Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da tožnik tudi ob pravilni uporabi določb ODZ in, ker naj bi se pogoji iztekli po ZTLR, ni uspel dokazati dobroverne posesti na spornih nepremičninah in zato spornih nepremičnin ni mogel pridobiti na tako imenovani originarni način. Po določbi 29. člena ZTLR pa se na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ne more priposestvovati in to dejstvo izključuje možnost pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje korektno v sodbo povzelo izpoved J. K. (listovna št. 25 spisa), prav tako je pravilno povzelo v sodbo izpoved priče J. K. Uveljavljena kršitev, to je protispisnost je namreč podana le takrat, kadar gre za napako pri povzemanju listin ali zapisnikov, ne pa, če sodišče njihovo vsebino razume drugače kot stranka oziroma jo drugače dokazno oceni. V konkretnem primeru bi to lahko pomenil le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa prav tako ni podan, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede dobrovernosti oziroma nedobrovernosti tožeče stranke.

7. Glede na obrazloženo se odločitev sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, kot je obrazloženo zgoraj, izkaže za zakonito in pravilno in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sklep VS RS II Ips 407/2008 z dne 25. 8. 2011