Jedro

Pri neupravičeni obogatitvi v smislu določbe 210. člena ZOR je treba ugotoviti ali prehod premoženja nima podlage v kakšnem pravnem aktu (to je pravnem poslu ali zakonu). Obogatitev pa je treba v vsakem primeru ugotoviti konkretno in natančno. Ugotovitev o prikrajšanju na strani tožnika še ne pomeni nujno tudi obogatitve na strani toženca.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v II. točki izreka izpodbijana sodba potrdi. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v I. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvi toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v 15 dneh plačati 349.527,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.4.1992 do plačila ter 61.585,50 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2001 do plačila. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožujeta tožeča in prva tožena stranka. Prva tožena stranka v pritožbi poudarja, da ne držijo ugotovitve sodišča, da je tožnik obnovitvena dela opravil po njenem naročilu. Pritožnica je dala izdelati cenitveno poročilo le zato, da bi imel tožnik možnost uveljavljati zahtevke proti drugi toženi stranki kot denacionalizacijski upravičenki. Prva tožena stranka v denacionalizacijskem postopku ni nasprotovala vrnitvi nepremičnin. Sodišče ni pravilno upoštevalo pomena in učinkov sklepa Ministrstva za kulturo, št. 464-47/92 LP z dne 23.4.1992. Od izdaje omenjenega sklepa ima sporne nepremičnine v posesti druga tožena stranka. Prva tožena stranka s tožnikovimi vlaganji ni bila obogatena. Tožnik je stanovanje izboljševal za namene lastnega prebivanja. Zaradi navedenega prva tožena stranka predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik pa v pritožbi podarja, da je razmerje med obema toženkama zanj nepomembno. Dejstvo pa je, da so njegova vlaganja obogatila nepremičnino, ki jo je druga tožena stranka že 23.4.1992 dobila v uporabo in posest, zato je s tožnikovimi vlaganji obogatena. V teku denacionalizacijskega postopka je začasnost uporabe nepremičnin (ki izhaja iz sklepa z dne 23.4.1992) postala trajna. Tožnik zato predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku tudi glede druge tožene stranke. Pritožba prve tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena. Glede pritožbe prve tožene stranke: Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik v času, ko je bil v delovnem razmerju pri prvi toženi stranki, v hiši, v kateri je bival kot oskrbnik, opravil nekatera obnovitvena dela. Pravno razmerje med tožnikom in prvo toženko je sodišče prve stopnje opredelilo v smislu določbe 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Glede na to, je torej odločilno, ali je s tožnikovimi vlaganji prišlo do "premika premoženja" (seveda ne nujno v dobesednem pomenu, pač pa tudi z izvršitvijo dejanja oz. dela) s tožeče na prvo toženo stranko, ne da bi imel ta premik podlago v nekem pravnem aktu (pravnem poslu). Zaenkrat je, kot utemeljeno opozarja prva tožena stranka v pritožbi, prenagljen, pomanjkljiv in zato materialno pravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zaradi spornih vlaganj prva tožena stranka obogatena. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prva tožena stranka kot lastnica stavbe obogatena, je protispisna. Iz podatkov v spisu namreč ne izhaja, da bi bila prva tožena stranka kadarkoli lastnica sporne stavbe. Problematičen je tudi zaključek, da je prva tožena stranka obogatena, ker je morala, ko je "delovala na otoku", vzdrževati sporni objekt. Samo dejstvo, da je bila prva tožena stranka zadolžena za vzdrževanje objekta (sodišče prve stopnje sicer ne pojasni zakaj oz. na kakšni podlagi temelji ta dolžnost), ne pomeni, da je bila obogatena zaradi obnovitvenih del, ki jih je opravil tožnik. Obogatitev je treba v vsakem primeru ugotoviti in oceniti konkretno. Samo dejstvo, da na tožnikovi strani obstaja prikrajšanje, še ne more pomeniti, da je bila za isti znesek prva tožena stranka obogatena. Pritožnica tudi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo okoliščine oz. trditve, da je tožnik sporna dela opravil v stanovanju, v katerem je bival. Glede na takšno trditev bi bilo treba zatrjevana vlaganja oceniti oz. ugotoviti, ali je šlo za redno vzdrževanje objekta oz. stanovanja ali izredno oz. investicijsko vzdrževanje ter kdo je bil dolžan kriti tovrstno vzdrževanje v spornem objektu. Ni nepomembna tudi okoliščina, da je bil tožnik pri prvi toženi stranki zaposlen kot oskrbnik in je očitno vzdrževanje spornih objektov sodilo med njegove delovne obveznosti, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Vprašanje torej je, ali dejansko ni bilo pravnega naslova za tožnikova "vlaganja". Investicije, kot jih je ocenil izvedenec J. D. in predstavljajo tako stroške tožnikovega dela kot stroške materiala, bi moralo torej sodišče prve stopnje, kljub temu, da je prva tožena stranka navajala, da sprejema izvedenčevo oceno glede vrednosti zatrjevanih investicij (tožbenemu zahtevku pa se je upirala), natančneje oceniti in ugotoviti s katerimi od njih je bila prva tožena stranka obogatena in ali prehod premoženja nima podlage v kakšnem pravnem poslu. Ker torej sodišče prve stopnje določbe 210. člena ZOR ni uporabilo pravilno, saj ni ugotavljalo vseh elementov neupravičene obogatitve, je dejansko stanje v obravnavani zadevi, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, ostalo ugotovljeno nepopolno. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99) pritožbi prve tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v I. in posledično v III. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dejansko stanje razčistiti, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, nato pa ob pravilni uporabi določb ZOR o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Glede pritožbe tožnika: Tudi glede druge tožene stranke je tožnik zatrjeval, da je zaradi njegovih vlaganj v nepremičnino obogatena. V pritožbi ponovno poudarja, da so njegova vlaganja obogatila nepremičnino, ki jo je druga tožena stranka že 23.4.1992 dobila v uporabo in posest. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljiv in materialno pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v nepremičnino vlagal preden jo je druga tožena stranka prevzela v začasno uporabo in s tožnikom ni bila v nobenem razmerju. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da tudi sedaj (po podatkih v spisu) druga tožena stranka ni lastnica objekta in zaenkrat zaradi tožnikovih vlaganj ne more biti obogatena. Četudi bi druga tožena stranka v denacionalizacijskem postopku postala lastnica spornih nepremičnin, pa bi bila dolžna vrednost spornih vlaganj povrniti le, če bi šlo za takšna (investicijska) vlaganja, ki bi občutno povečala vrednost nepremičnine oz. povzročila nastanek "nove vrednosti", česar pa tožnik glede svojih vlaganj niti ne zatrjuje. Pritožbene trditve tožnika so torej neutemeljene, sodišče prve stopnje je glede druge tožene stranke dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter ob zavrnitvi zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in v II. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.