Jedro

Vse listine, ki jih je upravni organ vpogledal, izkazujejo, da je bila namembnost obravnavanega objekta pred letom 1968 in nato leta 1982 in 1983 drugačna, tj. da je šlo za trgovinsko in ne za gostinsko dejavnost, ki jo danes v objektu izvaja tožnik. Da omenjene listine (zapisnik o komisijskem ogledu z dne 24. 12. 1982, potrdilo št. 351-418/82-071/DK-PC z dne 24. 1. 1983 in najemna pogodba za poslovni prostor z dne 8. 11. 1966) ne dokazujejo opravljanja gostinske dejavnosti pred letom 1968 in v času po 31. 12. 1967 do danes, med strankama ni sporno. Tožnik pa drugih dokazov za zatrjevano opravljanje gostinske dejavnosti v upravnem postopku ni predlagal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje roka za predložitev dodatnih dokazil, da ima poslovni prostor, ki se nahaja v objektu A., na zemljišču s parc. št. 195 k. o. ..., uporabno dovoljenje po samem zakonu, z izpodbijano odločbo pa zavrnila njegovo zahtevo za izdajo potrdila, da ima navedeni poslovni prostor uporabno dovoljenje na podlagi 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ prošnjo za podaljšanje roka zavrnil, ker tožnik v njej ni navedel opravičljivega razloga za podaljšanje. Zahtevo za izdajo potrdila pa je zavrnil, ker je bilo na podlagi vpogleda v listine spisa št. 351-418/82 in v pogodbo z dne 8. 11. 1966 ugotovljeno, da se je predmetnemu poslovnemu prostoru po 31. 12. 1967 bistveno spremenila namembnost, saj se je v njem opravljala trgovska dejavnost, iz vloge za izdajo potrdila pa izhaja, da se sedaj v njem izvaja gostinska dejavnost. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da na podlagi dokumentacije o priglasitvi del (zapisnik o komisijskem ogledu z dne 24. 12. 1982 oz. potrdilo št. 351-418/82-071 z dne 24. 1. 1983) ni mogoče sklepati o namembnosti objekta pred letom 1968. Poleg tega sta bila dokumenta sestavljena za drugačen namen, namembnost prostora pa ni bila bistvena sestavina teh dokumentov. Zato omenjena dokumenta glede namembnosti prostora nimata statusa javne listine. Napačna in protispisna naj bi bila ugotovitev drugostopenjskega organa, da ni zatrjeval, da je bil objekt že pred 31. 12. 1967 namenjen gostinski dejavnosti. Tako zatrjevanje naj bi izhajalo iz zahteve za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju po 197. členu ZGO-1, sicer bi bila zahteva formalno nepopolna in bi ga moral upravni organ pozvati, naj vlogo dopolni.

Tožnik se strinja, da omenjena trditev v času odločanja še ni bila v celoti izkazana, vendar meni, da bi mu moral upravni organ omogočiti, da svojo trditev o ohranitvi namembnosti izkaže z dodatnimi dokazi. Upravna enota naj bi ga z zavrnitvijo podaljšanja roka za predložitev dokazov kaznovala, ker drug upravni organ ni pravočasno zagotovil zahtevane dokumentacije. Ne strinja se s sklicevanjem upravnega organa na načelo ekonomičnosti in na obveznost upravnega organa, da vodi postopek s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranko in druge udeležence v postopku. To stališče naj bi bilo neobrazloženo, saj drugih udeležencev v postopku ni bilo, tožnik pa je bil pripravljen nositi stroške, povezane s podaljšanjem roka. Z zavrnitvijo prošnje za podaljšanje roka naj bi bilo kršeno tudi načelo materialne resnice, saj je bila odločba sprejeta na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, tožnik pa je že v svojem odgovoru z dne 26. 12. 2013 pojasnil, da je bil objekt pred 31. 12. 1967 namenjen gostinstvu, kar je nameraval dokazati z več dokazi. Ker je pisnih dokumentov, ki bi dokazovali dejansko stanje izpred pol stoletja malo, naj bi predlagal zaslišanje prič, zato meni, da zavrnitev prošnje za podaljšanje roka pomeni tudi zavrnitev tovrstnega dokazovanja, ki ga ZGO-1 v 197. členu predvideva.

Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijani sklep in odločbo ter samo izda potrdilo, da ima obravnavani poslovni prostor uporabno dovoljenje po samem zakonu oziroma podrejeno, naj odpravi upravni akt prve oziroma druge stopnje in zadevo vrne organu prve oziroma druge stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 se šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru. Četrti odstavek 197. člena ZGO-1 pa določa, da se potrdilo, da ima objekt uporabno dovoljenje, izda na zahtevo lastnika objekta, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena.

Tožnikovi očitki, da je bil zaradi zavrnitve podaljšanja roka prikrajšan za dokazovanje z dokazi, ki ga omogoča četrti odstavek 197. člena ZGO-1, so glede na citirano zakonsko določbo neutemeljeni, saj zakon zahteva, da morajo biti dokazila priložena zahtevi lastnika objekta za izdajo potrdila. To posledično pomeni, da podaljševanje rokov za njihovo predložitev oz. za predložitev dodatnih dokazov ni mogoče. Poleg tega iz dopisa, s katerim je prvostopenjski upravni organ pozval tožnika, naj se opredeli do ugotovitev upravnega postopka, niti ni razvidno, da bi upravni organ tožnika pozival, naj predloži dokazila iz četrtega odstavka 197. člena ZGO-1. Tožnik je torej tisti, ki bi moral že zahtevi predložiti dokazila, da so izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila. Iz njegove vloge, vložene na obrazcu, pa je razvidno, da je tožnik dejstvo, da je bil objekt zgrajen pred 31. 12. 1967 in da se njegova namembnost ni spreminjala, v upravnem postopku sicer zatrjeval, pogoje za izdajo potrdila pa je dokazoval le z elaboratom zemljiškokatastrskih meritev št. 02122-4594/2006 z dne 6. 6. 2007, ki ga je predložil kot dopolnitev vloge. Zato sodišče soglaša z ugotovitvijo toženke, da tožnik ni izkazal, da se je gostinska dejavnost v obravnavanem objektu izvajala že pred 31. 12. 1967. Tudi vse druge listine, ki jih je upravni organ vpogledal, izkazujejo, da je bila namembnost obravnavanega objekta pred letom 1968 in nato leta 1982 in 1983 drugačna, tj. da je šlo za trgovinsko in ne za gostinsko dejavnost, ki jo danes v objektu izvaja tožnik. Da omenjene listine (zapisnik o komisijskem ogledu z dne 24. 12. 1982, potrdilo št. 351-418/82-071/DK-PC z dne 24. 1. 1983 in najemna pogodba za poslovni prostor na naslovu A., z dne 8. 11. 1966) ne dokazujejo opravljanja gostinske dejavnosti pred letom 1968 in v času po 31. 12. 1967 do danes, med strankama ni sporno. Tožnik pa drugih dokazov za zatrjevano opravljanje gostinske dejavnosti v upravnem postopku ni predlagal. V prošnji za podaljšanje roka je omenjal le dokazna sredstva, ni pa predlagal dokazov. Tako ni navedel niti, s katerimi dokumenti, ki jih skuša pridobiti, in s katerimi izvedenci in pričami želi dokazovati, da se je v objektu ves čas opravljala gostinska dejavnost. Posplošeno omenjanje možnih dokaznih sredstev, za predložitev katerih naj bi mu organ podaljšal rok, pa ne pomeni navajanja dokaznih predlogov. Zato je neutemeljen tudi očitek, da zavrnitev prošnje za podaljšanje roka pomeni zavrnitev dokazovanja, ki ga četrti odstavek 197. člena ZGO-1 dopušča. Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker v tožbi niso navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.