Jedro

Če sodišče ugotovi, da si je delavec sam zaradi zaužitega alkohola povzročil stanje, zaradi katerega je bila v trenutku storitve disciplinske kršitve izključena ali zmanjšana njegova prištevnost in, če je bila že v prištevnem stanju podana malomarnost, mora vzdržati v veljavi odločitev disciplinskih organov o izreku disciplinskega ukrepa.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v K. je z odločbo ... z dne 13.9.1991 zavrnilo zahtevek tožnika M.K. na razveljavitev sklepov disciplinskih organov I. z dne 19.3.1991 in z dne 15.4.1991, na podlagi katerih mu je bil zaradi neupravičenega izostanka v času od 12.1.1991 do 19.1.1991 izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik s svojim izostankom brez opravičenega razloga, huje kršil delovno obveznost in zaključilo, da mu je bil zakonito izrečen najstrožji disciplinski ukrep.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopno odločitev.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je tožnik na podlagi določila 73. člena v zvezi z 21. in 25. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19-780/94) vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je bil njegov izostanek v spornih dneh upravičen, saj v tem času - zaradi pretoksiniranosti z alkoholom - ni imel v oblasti svojega ravnanja. Zato bi moralo sodišče z uporabo izvedeniških dognanj in opazovanj ugotoviti pravo dejansko stanje. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, saj je ugotovilo tožnikovo disciplinsko odgovornost za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti iz 4. točke 56. člena pravilnika o delovnih razmerjih. Zanjo pa ni obstojala bistvena sestavina odgovornosti, to je njegov voljni element. Zato predlaga, da revizijsko sodišče odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije opr. št. ... z dne 12.12.1991 razveljavi in spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - Uradni list SFRJ št. 4/77 - 27/91) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na 3. odstavek 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s katerim so določene meje preizkusa izpodbijane odločbe. Pooblastilo revizijskega sodišča je omejeno na preizkus izpodbijane odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da pri revizijah, vloženih po 1. odstavku 73. člena omenjenega zakona, ni dolžno po uradni dolžnosti upoštevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in paziti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Tožeča stranka v reviziji ni navedla, katere kršitve ZPP so bile storjene v postopku, ki je tekel pred sodiščem prve in druge stopnje. V reviziji poudarja, da sodišče ni sprejelo in dopustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenca. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče izvede dokaze z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima (250. člen ZPP). To pomeni, da sodi dokazovanje z izvedencem v dejansko podlago spora. Gre torej za ugotovitev dejanskega stanja, katerega izpodbijanje po 3. odstavku 385. člena ZPP pa na revizijski stopnji ni več dopustno. Zato se revizijsko sodišče z dokazno oceno, ki sta jo sprejeli obe nižji sodišči, ni smelo ukvarjati.

Tudi očitek revidenta, da sta sodišči v izpodbijanih odločbah zmotno uporabili materialno pravo, ker za očitano kršitev nista ugotavljali subjektivne odgovornosti tožnika na temelju krivde, ne drži. Krivda je storilčev subjektivni odnos do disciplinske kršitve, zaradi katere mu je mogoče očitati, da ni ravnal v skladu s svojimi delovnimi obveznostmi, čeprav bi bil to lahko storil. Krivda je negativna vrednostna sodba o kršitvi delovne obveznosti in o storilcu, vendar utemeljena na njegovem subjektivnem odnosu do dejanja. Disciplinska odgovornost je torej subjektivni element disciplinske kršitve, v kateri sta vsebovani obe njeni sestavini, to je prištevnost in krivda.

Prištevnost kot pogoj za krivdo ni definirana, saj velja domneva, da je praviloma vsakdo duševno normalen v tistih mejah, ki mu dopuščajo, da se zaveda pomena svojih dejanj in da ima v oblasti svoja ravnanja, razen če se ugotovi nasprotno. O prištevnosti oziroma neprištevnosti odloča sodišče v postopku, ki je namenjen ugotovitvi dejstev. Zaradi tega zanj veljajo vsa pravila dokaznega postopka. Če o tem vprašanju sodišče odloči samo, brez pomoči izvedenca, gre za primer nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa, kot prej povedano, v revizijskem postopku ni predmet obravnavanja (3. odstavek 385. člena ZPP).

V rednem postopku, ki je tekel pred nižjima sodiščema, je bilo ugotovljeno, da je tožnik v času od 12.1.1991 do 19.1.1991 neopravičeno izostal z dela, zato mu je bil skladno z določilom 4. točke 56. člena pravilnika o delovnih razmerjih zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišči nista sprejeli tožnikovega zagovora, da se zaradi vinjenosti ni zavedal in ni imel v oblasti svojega ravnanja, ko niti dne 12.1.1991 niti v naslednjih dneh ni opravil v okviru svojih delovnih dolžnosti odrejenih mu voženj v tujino. Ugotovili sta, da obstoja njegova odgovornost za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti, saj si je tožnik sam z uživanjem alkohola dne 11.1.1991 povzročil stanje, zaradi katerega je bila - po njegovih trditvah - razumska in voljna sposobnost bistveno zmanjšana. Ob tej ugotovitvi revizijsko sodišče še poudarja, da je podana tožnikova disciplinska odgovornost zlasti zato, ker je v času uživanja alkoholnih pijač vedel ali bi moral vedeti, da je naslednjega dne zadolžen za vožnjo s tovornim vozilom KP 131-753, zato v tej smeri ni potrebno nikakršno izvedensko mnenje. Sodišči obeh stopenj sta upoštevali vse okoliščine, iz katerih je bilo mogoče zaključiti, da bi se tožnik pred uživanjem alkohola moral in mogel zavedati, da v opitem stanju lahko stori disciplinsko kršitev. Pomembna je zlasti okoliščina, da ni šlo za enkratno dejanje tožnika.

Če sodišče ugotovi, da si je delavec sam povzročil stanje, zaradi katerega je bila v trenutku storitve disciplinske kršitve izključena ali zmanjšana njegova prištevnost in, če je bila še v prištevnem stanju podana malomarnost, mora vzdržati v veljavi odločitev disciplinskih organov o izreku disciplinskega ukrepa. Prav to je storilo sodišče prve stopnje in njegovo odločitev je potrdilo sodišče druge stopnje. Določila zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, zakona o delovnih razmerjih in pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, ki urejajo disciplinski postopek in odgovornost delavca za kršitve delovnih obveznosti, niso bila kršena. Zaradi navedenih razlogov reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zveznih zakonov, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94).