Jedro

Ne zadostuje le določitev trajanja delovnega razmerja za določen čas v objavi, temveč je potrebno razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v pogodbi konkretno opredeliti. S tem, ko je tožena stranka izdala tožnici ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja, v nadaljevanju pa z oglasom ponovno objavila potrebe po enakih delih in na enako delovno mesto zaposlila drugega izvajalca, je predhodno tožničino delovno razmerje izgubilo naravo začasnosti in se spremenilo v trajno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 9.11. in 21.12.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnice; ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, da ji to ni prenehalo z dnem 27.12.1999, temveč ji še vedno traja z vsemi pravicami, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto referenta v finančno ekonomskem odseku, obračunati in izplačati nadomestilo plače za obdobje od dne 28.12.1999 dalje in povrniti stroške postopka v znesku 53.880,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da v pogodbi o zaposlitvi z dne 21.12.1998 niso navedeni razlogi za sklenitev tožničinega delovnega razmerja za določen čas, ki so opredeljeni v določbi 1. odst. 17. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93), zaradi česar ni bilo podane pravne podlage za sklenitev takšnega delovnega razmerja.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je imela tožnica v skladu z določbo 11. čl. pogodbe o zaposlitvi možnost, da v roku 15 dni predlaga pri delovnemu sodišču presojo zakonitosti pogodbe in njeno skladnost z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom, pa je ni izrabila. Zato ni pravilno postopala, ko je izpodbijala veljavnost sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ki imata temelj v pogodbi o zaposlitvi. Tožnica je bila že pred nastopom dela seznanjena z vsebino objave prostega delovnega mesta, da gre za zaposlitev za določen čas, pri čemer sta stranki iz tega naslova do podpisa pogodbe razčistili vsa relevantna vprašanja, zaradi česar si sedaj ne more izmišljati pomanjkanje razlogov v sklenjeni pogodbi. V tej zvezi je zmotno stališče sodišča o obstoju dokaznega bremena zgolj na strani tožničinega delodajalca. Nadalje tožbeni zahtevek ni bil pravilno postavljen, saj tožnica na podlagi sklenjene pogodbe za določen čas ne more imeti absolutne pravice do delovnega razmerja. Takšno stališče sodišča je v nasprotju z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih in predpisov, ki urejajo delovno razmerje. Poleg tega sodišče v sporu ni popolno ugotovilo odločilnih dejstev ob tem, da tožnica ni pristopila na nobeno obravnavo, kar kaže na njen negativni odnos do celotne zadeve. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne njene zahtevke oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: V postopku pred sodiščem nosi vsaka stranka trditveno in dokazno breme glede dejstev, na katera se sklicuje in so v njeno korist, zaradi česar mora stranka, ki navaja določena dejstva, zanje ponuditi ustrezne dokaze. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP). V tej zvezi odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (1. odst. 4. čl. ZPP). Sodišče lahko v skladu z določbo 257. čl. ZPP sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Gre za subsidiarno izvedbo takšnega dokaza, o čemer odloči sodišče, če v sporni zadevi ne razpolaga z drugimi ustreznimi dokazi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v sporu razsodilo med strankama, ki sta ju zastopala pooblaščenca, na podlagi izvedenih listinskih dokazov. Glede tega očitno ni štelo za pomembno, da bi zaslišalo tožnico. Nadalje na drugi strani ni izvedlo dokaza po zaslišanju predstavnika tožene stranke, saj je ta izvedbo predlaganega dokaza na zadnjem naroku obravnave umaknila. Sodišče prve stopnje je navedena dejstva in sprejete dokazne zaključke v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo in s takšnimi razlogi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Zato opozarjanje pritožbe, da bi moralo sodišče zaslišati obe stranki in v tej zvezi razčistiti še negativni odnos tožnice do celotnega spora, ne more biti sprejemljivo.

Nadalje pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na ugotovitev, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje, zaradi česar ji to pri toženi stranki še traja. V skladu z določbo 2. odst. 12. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) se v skladu z zakonom lahko sklene delovno razmerje tudi za vnaprej določen čas, pri čemer so v določbi 17. čl. ZDR opredeljeni primeri, kdaj se lahko sklene takšno delovno razmerje. Pri delovnem razmerju za določen čas gre za izvajanje delovnih zadolžitev, ki so začasne narave in časovno omejene. Glede tega ne zadostuje samo določitev njihovega trajanja v objavi in nadalje ustni seznanitvi delavca, temveč je potrebno razlog delovnega razmerja za določen čas v pogodbi konkretno opredeliti. S tem, ko je tožena stranka izdala tožnici ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja in v nadaljevanju z razpisom ponovno objavila potrebe po enakih delih in na enako delovno mesto zaposlila drugega izvajalca, je predhodno tožničino delovno razmerje izgubilo naravo začasnosti in se spremenilo v trajno. Tožena stranka ni dokazala nasprotnega dejstva, celo umaknila je predlog za zaslišanje svojega predstavnika. Poleg tega tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi ni opredelila konkretnega primera sklenitve delovnega razmerja za določen čas. To pa so odločilni razlogi, ki potrjujejo pravilne zaključke v izpodbijani sodbi. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v skladu z določbo 1. odst. 18. čl. ZDR štelo, da je tožnica v konkretnem primeru sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, v celoti materialno pravno pravilna.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da odgovornost za pravilnost pogodbe o zaposlitvi po vsebini nosi delodajalec, ki je v delovnem razmerju pogodbeno močnejša stranka. V tej zvezi so roki za izpodbijanje pogodbe zakonsko določeni (117. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) in jih stranke v pogodbi ne morejo drugače določevati, ne glede na sprejeto načelo obligacijskega prava o svobodni volji pogodbenih strank. Zato iz tega naslova pritožbeno sklicevanje na možnost, da bi tožnica v skladu z rokom iz pogodbe o zaposlitvi le-to izpodbijala oz. zahtevala njeno presojo pri sodišču, ne more biti upoštevno.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Ne glede na navedeno pa tožena stranka sama krije stroške tudi iz razloga, določenega v 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94), po katerem trpi delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja svoje stroške, ne glede na izid postopka.