Jedro

Ker tožnica ni bila dosegljiva na nadzorih, opravljenih v času in kraju, določenem z zaposlitvenim načrtom, je bil skladno s 70. členom ZZZPB izpolnjen pogoj, da se jo preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb. Pri tem ni odločilno, ali je imel toženec v času nazdora za tožnico prosto delovno mesto ali ne, saj zakon ne določa tega pogoja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba P. št. 461-220/3-2-0359 z dne 18.3.2003, potrjeno z odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 461-1-170/03-1717-mp z dne 26.5.2003 in da jo je Zavod Republike Slovenije dolžan voditi od 18.2.2003 dalje v seznamu evidence brezposelnih oseb in preklicati prepoved ponovne prijave zavodu pred potekom šestih mesecev od 18.2.2003 v evidenci brezposelnih oseb in ji povrniti stroške postopka.

Obenem je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo po pooblaščencu vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ima sodba nejasen razlog, da bi moral pooblaščenec pridobiti potrdilo o povišani temperaturi tožnice. Nejasni so tudi razlogi v sodbi, da sodišče ni našlo olajševalnih okoliščin o nadzoru, ki naj bi ga toženec opravil, razen tega o nadzoru sodba nima razlogov. Meni, da bi toženec moral dokazati, da ima v času nadzora za tožnico zagotovljeno zaposlitev. Sodišče je uporabilo Pravilnik o merilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb, ki postavlja strožje pogoje kot zakon in ga sodišče ni dolžno uporabiti. Tožnici je kršena ustavna pravica do svobode gibanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencu pa naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev. Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb dodaja naslednje.

Kaj se šteje za upravičen razlog za izostanek z naroka in na kakšen način je izostanek potrebno upravičiti, v zakonu ni določeno. Gre za pravni standard, ki ga sodišče ugotavlja za vsak konkreten primer posebej. Zdravstveno stanje oz. težave, za kar naj bi po navedbah šlo pri tožnici, se nedvomno izkazuje z ustreznim zdravniškim spričevalom ali izvidom, na podlagi katerega sodišče potem presodi, ali gre za upravičen izostanek ali ne. Ker tožnica razlogov za izostanek ni z ničemer izkazala, je sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno štelo, da je izostanek neupravičen.

V obravnavani zadevi, ko gre za spor zaradi prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo dne 18.2.2003 in 25.2.2003 opravljen nadzor na naslovu X.. Pri obeh nadzorih, opravljenih v času in kraju, določenem z zaposlitvenim načrtom, tožnica ni bila dosegljiva.

Kot izhaja iz zapisnika (priloga B3) je bil nadzor na naslovu

X. opravljen dne 18.2.2003 ob 8.40 in 25.2.2003 ob 10. uri. V obeh primerih nadzornik tožnice na tem naslovu ni našel, čeprav bi glede na zaposlitveni načrt (priloga B2), ki ga je tožnica podpisala, morala biti osebno ali po telefonu na tem naslovu dosegljiva vsak delovni dan, nepretrgoma od 8. do 11. ure. To pa so tista odločilna dejstva, zaradi katerih je izpolnjen dejanski stan iz 70. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 5/91 - 69/98, v nadaljevanju ZZZPB).

Po citirani določbi 70. čl. ZZZPB zavod preneha voditi evidenco brezposelnih oseb v taksativno določenih primerih, med drugim, če brezposelni ni na razpolago za zaposlitev. Po 17. c čl. ZZZPB se šteje, da je brezposelna oseba na razpolago za zaposlitev, če je dosegljiva zavodu vsak delovni dan tri ure dnevno na naslovu prebivališča ali na naslovu, za katerega se dogovori z zavodom.

Čas dosegljivosti določi zavod. Podrobnejšo ureditev glede razpolage za zaposlitev vsebuje Pravilnik o merilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb in o prenehanju pravice do denarnih prejemkov iz zavarovanja za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 58/99, v nadaljevanju pravilnik).

Enako kot v določbi 17. c čl. ZZZPB pravilnik v 1. odst. 5. čl. določa, da mora biti brezposelna oseba vsak delovni dan nepretrgoma tri ure v delovnem času zavoda prisotna na naslovu svojega stalnega oz. začasnega prebivališča ali na naslovu v Republiki Sloveniji, za katerega se dogovori z zavodom. Čas dosegljivosti določi zavod. Gre za identično določbo in ni mogoče govoriti o strožjih pogojih, kot so določeni v zakonu. Sicer pa za odločanje o sporni zadevi daje zadostno podlago že ZZZPB v določbah 17. c in 70. člena. Za brezposelno osebo, ki ne izpolnjuje zahtev, določenih v 1. odst. 17. c člena ZZZPB, se šteje, da ni na razpolago. Za tak dejanski stan je šlo v obravnavani zadevi, zaradi česar je zavod skladno z 9. alineo 1. odst. 70. čl. ZZZPB tožnico prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb. Pri tem je irelevantno, ali je imel toženec za tožnico prosto delovno mesto ali ne, ker takšnega pogoja institut razpolage ne določa. Brezposelna oseba ima glede na določbo 2. odst. 17. c čl. ZZZPB pravico biti odsotna zaradi osebnih razlogov ali zaradi drugega utemeljenega razloga do 18 delovnih dni v enem letu, vendar se mora o tem najmanj 8 dni pred pričetkom odsotnosti dogovoriti z zavodom, sicer se šteje, da ni na razpolago. Ker v obravnavanem konkretnem primeru dejanskega stanja iz 2. odst. 17. c čl. ZZZPB tožnica ni izkazala, torej, da bi bila upravičeno odsotna iz naslova X. po predhodnem dogovoru z zavodom, niti ni izkazano, da bi sporočila nov naslov, sodišče prve stopnje razlogov, na katere se je tožnica sklicevala, utemeljeno ni moglo upoštevati in šteti, da je bila na razpolago. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na kršitev svobode gibanja. Skladno z določbo 32. čl. Ustave Republike Slovenije, se ta pravica sme omejiti iz posebej predpisanih razlogov z zakonom. Ne samo, da je dosegljivost vsak delovnik v trajanju treh ur določena z ZZZPB, tudi sicer ne predstavlja kršitve določb 32. čl. Ustave Republike Slovenije.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 68. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 - 10/2004 - ZDSS-1) v zvezi s 154. čl. ZPP odločilo, da tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.