Jedro

Da bi toženec pri primopredaji poslov ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, bi svojo naslednico na položaju poslovodje pravnega prednika tožeče stranke moral opozoriti na obstoj dogovora z dne 06.12.2006 in pojasniti njegove posledice.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.427,84 EUR, v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 171,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki v 15-ih dneh plačati znesek 3.474,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.422,00 EUR od 20.05.2009 do plačila in od zneska 2.051,74 EUR od 09.04.2009 dalje do plačila (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo 43.026,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12.01.2007 do plačila, ter (III.) tožeči stranki naložilo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške 5.006,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka.

2. Zoper navedeno sodno odločbo sta se v delu, v katerem nista uspeli, pravočasno pritožili obe pravdni stranki, in sicer obe iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Tožeča stranka je predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi v celoti, tožencu pa v plačilo naloži pravdne in pritožbene stroške. Oziroma podrejeno, da višje sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo sodišču prve stopnje vrne v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka je predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in zavrne zahtevek tožeče stranke v celoti ter ustrezno temu spremeni tudi izrek o stroških.

5. Pritožba tožene stranke je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje in predlaga, da višje sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu sodbo potrdi. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

6. Obe stranki sta priglasili stroške pritožbenega postopka.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena v stroškovnem delu, pritožbi obeh strank pa sta neutemeljeni glede odločitve o tožbenem zahtevku.

8. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožena stranka direktor pravnega prednika tožeče stranke in je z družbo S. R. d.d. dne 06.12.2006 sklenila Dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij. Na podlagi tega dogovora naj bi se pobotale terjatve tožeče stranke iz naslova potrjenega sklepa o prisilni poravnavi nad S. R. d.d. s terjatvami S. R. d.d. do pravnega prednika tožeče stranke iz naslova zamud pri dobavi naročenih izdelkov. Pogodbene kazni za zamude pri dobavi so bile določene v Pogodbi o poslovnem sodelovanju št. 65/05 med pravnim prednikom tožeče stranke in S. R. d.d. 9. Niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi do pogodbenih kazni v višini 10.395.259,78 SIT lahko prišlo le v primeru 76 dobav z zamudo v letu 2006, za katere tožeča stranka navaja, da jih ni bilo v tolikšnem številu. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je določbo 7. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju št. 65/05 moč razlagati tudi tako, da se za vsako zamudo do tri dni določi znesek 250.000,00 SIT in se potem te zamude seštevajo. Poleg tega iz izpovedi R. L., predsednika uprave S. R. d.d. v času, na katerega se nanaša ta gospodarski spor, izhaja, da je šlo za pogodbene kazni iz obdobja dveh ali treh let, na podlagi dobavnic in prevzemnic, ki so jih imeli. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolg tožeče stranke do S. R. d.d. iz naslova pogodbenih kazni res obstajal in svojo odločitev utemeljeno oprlo na verodostojne izpovedi priče M. Z., da je prihajalo do zamud pri izvršitvi naročil embalaže za S. R. d.d. in priče J. K., da je šlo za pogodbene kazni v višini milijonov SIT.

10. Tožena stranka je po prepričanju višjega sodišča uspela dokazati, da so pogodbene kazni tožeče stranke do S.R. d.d. obstajale in niso bile nižje od zneska 10.395.259,78 SIT, ki ga je toženec s spornim dogovorom pobotal s terjatvami iz naslova pravnomočnega Sklepa o potrjeni prisilni poravnavi nad S. R. d.d. Tako tožeča stranka na drugi strani ni uspela dokazati, da ji je s sklenitvijo Dogovora z dne 06.12.2006 nastala škoda.

11. Višje sodišče ni sledilo pritožbenim navedbam tožeče stranke, da je toženec odškodninsko odgovoren tudi zato, ker je odpovedal prejšnja zavarovanja pravnega prednika tožnika pri Z. T. d.d. in sklenil nova pri Z. Ti. d.d., ki zavarovanja dobre izvedbe del niso vključevala. Tožnik namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel kakšna in predvsem kolikšna škoda naj bi mu s tem ravnanjem toženca nastala. Poleg tega je bil zahtevek postavljen zgolj za škodo, ki je nastala zaradi sklenitve spornega dogovora in zaradi nezadostne skrbnosti pri opravi primopredaje poslov novi poslovodji v zvezi s tem dogovorom, ne pa tudi za škodo, ki je nastala zaradi sklenitve domnevno pomanjkljivih novih zavarovanj. Sodišče prve stopnje zato o tem zahtevku upravičeno ni odločalo in so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri sklenitvi Dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij niso bile podane napake glede volje strank in da zato 99. člen Obligacijskega zakonika (OZ) v konkretnem primeru ni relevanten. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je toženec zmotno mislil, da je dogovor sklenjen pod odložnim pogojem, da bo S. R. d.d. specificirala in uveljavljala svojo terjatev iz naslova zamud pri dobavah, niso utemeljene. Za del pogodbene kazni, ki se je pobotal, je namreč S. R. d.d. pravnemu predniku tožeče stranke dne 07.12.2006 izdala račun 1/06. To je v svoji obrazložitvi pravilno izpostavilo tudi prvostopenjsko sodišče. Tudi če toženec z računom ni dovolj vestno seznanil ostalih predstavnikov tožeče stranke, ni mogoče zaključiti, da so bile pri sklenitvi zadevnega dogovora podane napake glede volje strank. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do tega, da toženec ni poskrbel za izpolnitev pogojnega dogovora.

13. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku zaključilo dokazovanje, ne da bi zaslišalo priče K. A., Š. A.in M. R., katerih zaslišanje je predlagala tožeča stranka. V načelu ima stranka ne le pravico do predlaganja dokazov, marveč tudi pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Pravica do predlaganja dokazov bi bila namreč nesmiselna, če bi imelo sodišče polno diskrecijsko pravico, da dokaznemu predlogu ugodi, ali pa ga zavrne. Korist od predlaganja dokazov ima stranka šele, če sodišče predlagane dokaze tudi izvede. To pa ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo (drugi odstavek 213. člena ZPP) in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo (prim. odločbi Ustavnega sodišča RS, Up 107/96 z dne 25.9.1996 in Up 181/95 z dne 28.5.1998). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16.2.2002). Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 90/98 z dne 10.10.2000). Podobna je tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (prim. sodba II Ips 554/99).

14. Potrebno je izpostaviti, da je tožeča stranka sodišču prve stopnje izjave vseh treh zgoraj navedenih oseb dostavila 04.04.2011, zato je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno štelo, da njihovo neposredno zaslišanje ni potrebno, saj bi se z njihovim zaslišanjem ugotavljalo dejstva, ki so že dokazana. Tožeča stranka je zaslišanje K. A. in Š. A. predlagala, da bi izpovedali v zvezi s primopredajo poslov novi poslovodji M. Z. in nevednostjo predstavnikov in zaposlenih tožeče stranke o sklenitvi dogovora o pobotanju terjatev. V tem delu pa je sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke ugodilo ter svojo odločitev oprlo na prepričljivo izpovedbo priče M. Z. 15. Dokazni predlog zaslišanja M. R. je tožeča stranka substancirala v prvi pripravljalni vlogi z dne 14.11.2009, v kateri je navedla, da bo lahko izpovedal, da K.J. ni imel navodila, da tožencu odobri podpis kakršnegakoli dogovora z dolžnikom. Toženec je bil v času sklenitve Dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij poslovodja pravnega prednika tožeče stranke in je po 265. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) zastopal in predstavljal družbo. Tožeča stranka ni trdila, da je šlo za vrsto posla, za katerega bi toženec potreboval soglasje ostalih organov družbe. Zato bi bila izvedba dokaza v zvezi s tem, da K. J. ni imel pravice odobriti sklenjenega posla, nepotrebna. Tožeči stranki z neizvedbo navedenih dokaznih predlogov torej pravica do poštenega sojenja v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila kršena.

16. Dokaz z zaslišanjem toženca ni bil izveden, ker je tožena stranka na naroku 18.1.2012 ta dokazni predlog umaknila (oziroma, ni vztrajala pri zaslišanju).

17. Višje sodišče ugotavlja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženec pri primopredaji poslov ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (263. ZGD-1), ker svoje naslednice M. Z. ni dovolj jasno in podrobno seznanil s tem, da je sklenil s S. R. d.d. Dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij in s podrobnostmi dogovora. Višje sodišče ne sledi toženčevim pritožbenim navedbam, da stroški izvršilnega postopka niso nastali zaradi njegovega nevestnega ravnanja, saj je tožeča stranka s strani S. R. d.d. za obstoj spornega dogovora vedela že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bi na obstoj dogovora s S. R.d.d. toženec moral opozoriti svojo naslednico, saj je bil v primopredajnem zapisniku v zvezi s terjatvami do S. R.a d.d. le nejasen zapis, da se terjatve preverijo in nato izterjajo s pomočjo odvetnika, v primeru dodatnih zahtevkov plačila penalov zaradi nastalih zamud dobave, je te potrebno izterjati od zavarovalnice iz naslova zavarovanja za dobro izvedbo del. 18. Da bi toženec pri primopredaji poslov ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (263. ZGD-1), bi svojo naslednico na položaju poslovodje pravnega prednika tožeče stranke moral opozoriti na obstoj dogovora z dne 06.12.2006 in pojasniti njegove posledice. Ker tega ni storil, temveč je v primopredajni zapisnik v zvezi s tem zapisal le nejasno alinejo, je ravnal v nasprotju z 263. členom ZGD-1. 19. Tudi če držijo pritožbene navedbe, da so organi tožeče stranke za sporni dogovor s strani S. R. d.d. res izvedeli že pred vložitvijo predloga za izvršbo, to ne spremeni dejstva, da jih o dogovoru ni pravilno obvestil toženec, ki je bil poslovodja tožeče stranke v času sklenitve tega dogovora in tako primarno dolžan poskrbeti, da se njegova naslednica seznani s stanjem terjatev do S. R. d.d., ki je bila eden največjih naročnikov te družbe. Tudi, če so iz S. R. d.d. tožečo stranko o obstoju Dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij, obvestili že pred vložitvijo predloga za izvršbo, je bila tožeča stranka upravičena v veljavnost tega dogovora dvomiti, saj toženec ni pojasnil vsebine dogovora dovolj skrbno in je bila upravičena prepustiti sodišču odločanje o tem, ali S.R. d.d. utemeljeno zavrača plačilo njenih terjatev ali ne. Višje sodišče pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, da je podana toženčeva odškodninska odgovornost za škodo, ki je tožeči stranki nastala s plačilom stroškov izvršilnega postopka. Ta je bil neutemeljen in ga tožeča stranka niti ne bi začela, če bi bila zadostno in pravilno obveščena s strani toženca.

20. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Pritožbi pa sta utemeljeni glede odločitve sodišča prve stopnje v stroškovnem delu. Sodišče prve stopnje je namreč obema pravdnima strankama priznalo previsoke stroške pravdnega postopka in je posledično tudi izračun zneska, ki ga mora tožeča stranka povrniti toženi, napačen. Sodišče je pooblaščencema obeh pravdnih strank priznalo nagrado za narok po tarifni številki 3102 Tarife Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) za vsak narok posebej. Nagrada za narok po tarifni številki 3102 Tarife vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 56/2011 z dne 14.04.2011). Tako se obema strankama odmeri nagrado za narok v višini 822,00 EUR. Priznani stroški tožeče stranke zvišani za 20% DDV1 tako znašajo 5.473,00 EUR, pravdni stroški tožene stranke zvišani za 20% DDV pa 1.980,12 EUR. Uspeh tožeče stranke v tem gospodarskem sporu je 7,41%, uspeh tožene pa 92,59%. Tako je tožeča dolžna toženi povrniti 1.833,39 EUR, tožena pa tožeči 405,55 EUR. Po delnem medsebojnem pobotanju prisojenih stroškov pravdnih strank je tožeča stranka dolžna toženi povrniti razliko v višini 1.427,84 EUR.

22. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 165. členu ZPP. Vrednost spornega predmeta je za pritožbo tožeče stranke 43.026,33 EUR. Tožeči stranki se med priznane stroške pritožbenega postopka všteje sodna taksa v višini 855,00 EUR, nagrada pooblaščenca po tarifni številki 3210 ZOdvT v višini 1.019,20 EUR, pavšalni stroški pooblaščenca po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR. Stroški zvišani za 22% DDV2 znašajo 2.310,92 EUR. Tožeča stranka je s pritožbo uspela svojo obveznost plačila stroškov tožene stranke s postopkom na prvi stopnji znižati za 3.578,88 EUR. Ker je uspeh tožeče stranka v pritožbenem postopku 7,5%, je sodišče odločilo, da je tožena stranka, ki s svojo pritožbo v celoti ni uspela, dolžna tožeči povrniti 172,18 EUR stroškov pritožbenega postopka. Na podlagi zgoraj navedenih določil ZPP, tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.