Jedro

Stališče sodišča druge stopnje, da za zakonitost premestitve javnega uslužbenca zadošča že ugotovitev, da je izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta, na katerega je bil premeščen, pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se revizija dopusti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo, in sicer je razveljavilo sklep o premestitvi tožnika, ki sta ga izdala minister za notranje zadeve in generalni direktor policije šifra 1002-2245/200671 (2731-01) z dne 31. 8. 2006, ki je bil potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS šifra 10051-800/2006 z dne 11. 10. 2006, ter sklep o premestitvi tožnika šifra 1001-3/2007/55 (172-06) z dne 24. 7. 2007 (1. točka izreka), toženi stranki naložilo, da mora tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja za delovno mesto, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi šifra 1002-361/2006757 (2731-01) z dne 19. 4. 2006 od 15. 9. 2006 do 14. 11. 2007, v primeru denarnih obveznosti pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od dneva izplačila plače do celotnega izplačila (2. točka izreka), ter odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka (3. točka izreka). Ugotovilo je, da je prva premestitev tožnika nezakonita iz razloga, ker je bil premeščen na delovno mesto, za katero ob premestitvi ni izpolnjeval predpisanih pogojev. Ker je šlo za premestitev v okviru nezakonite premestitve, pa je nezakonita tudi druga premestitev.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. S sklepom je odločilo, da mora tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka ter da se revizija ne dopusti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel opravljenega izpita za inšpektorja, je pa imel opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka, je presodilo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožnik je namreč ob izdaji obeh sklepov o premestitvi izpolnjeval vse za to delovno mesto z zakonom predpisane pogoje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopuščeni reviziji je tožnik vložil pritožbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bili premestitvi nezakoniti že iz tega razloga, ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta, na katerega je bil premeščen, zato drugih tožbenih navedb glede nezakonitosti izpodbijanih sklepov ni obravnavalo, pritožbeno sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo izključno na podlagi ugotovitve, da je tožnik zahtevane pogoje za zasedbo delovnega mesta ob premestitvi izpolnjeval. S tem, ko se pritožbeno sodišče ni opredelilo do ostalih tožbenih navedb, s katerimi je tožnik v tožbi prav tako utemeljeval nezakonitost premestitve (da tožnik ni sposoben opravljati dela in naloge na delovnem mestu, na katerega je bil premeščen, da postopek premestitve ni bil izveden v skladu z zakonom, da sklep o premestitvi ni obrazložen in ga zaradi tega ni mogoče preizkusiti ter da ga ni izdala pristojna oseba), je odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na zakonitost postopka premestitve. Pri tem se sklicuje na sodbo tega sodišča v zadevi VIII Ips 27/2005, iz katere izhaja, da je zakonitost razporeditve podana le tedaj, če je bila izvedena po predpisanem postopku in če so bili zanjo izpolnjeni pogoji, ki so določeni v materialnem pravu. Iz istega razloga zatrjuje tudi odstop od sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča, pri čemer se sklicuje na sodbo tega sodišča v zadevi Pdp 1304/2000. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča zatrjuje tudi v zvezi s tožbenimi navedbami, da je izpodbijanega sklepa o premestitvi ni izdala pristojna oseba, pri čemer se sklicuje na sodbo tega sodišča v zadevi VIII Ips 222/2000. 4. Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) in ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-55/2004-10, Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. ZDSS-1 v 1. do 4. točki 31. člena določa primere, ko je revizija dovoljena že po zakonu, v 5. točki istega člana pa omogoča, da jo dopusti tudi sodišče. Razlogi za dopustitev revizije so navedeni v prvem odstavku 32. člena ZDSS-1, in sicer če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dopustna pritožba iz razloga po 2. alineji prvega odstavka tega člena.

7. Tožnik sklep sodišča druge o nedopuščeni reviziji izpodbija iz razloga, ker odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. V sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 27/2005 z dne 13. 9. 2005, na katero v pritožbi opozarja tožnik, je bilo zavzeto naslednje stališče:

8. „Ker je razporejanje izjema od pravila opravljanja dela na delovnem mestu, za katerega je delavec sklenil delovno razmerje, je zakonitost razporeditve podana le tedaj, če je bila izvedena po predpisanem postopku in če so bili zanjo izpolnjeni pogoji, ki so določeni v materialnem pravu. ... Delodajalec mora te pogoje pri razporejanju upoštevati, v morebitnem delovnem sporu pa mora dokazati, da so bili za razporeditev podani formalni in materialnopravni pogoji.“

9. Navedeno stališče se nanaša na obdobje pred uveljavitvijo Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Uradni list RS, št. 56/02 in nadaljnji), vendar pa razlika med pogoji, ki jih je za zakonitost razporejanja delavcev v državnih organih določal Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO – Uradni list RS, št. 15/90 in nadaljnji), ter med tistimi, ki jih za zakonitost premestitve predpisuje ZJU, na odločitev glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev v zadevi, ne vpliva. Za obravnavano pravno vprašanje namreč ni odločilna vsebinska opredelitev pogojev za zakonitost razporejanja delavcev v državnih organih (ZDDO) oziroma premestitve (ZJU) - ta je po ZJU drugačna kot je bila po prej veljavnem ZDDO - pač pa stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zvezi z dolžnostjo sodišča, da glede na v spornem času veljavno pravno podlago ugotovi, ali je delodajalec uspel dokazati obstoj vseh predpisanih pogojev. V skladu s tem stališčem je tako zakonitost razporeditve (ZDDO) oziroma premestitve (ZJU) podana le v primeru, če so bili kumulativno izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Gre za stališče Vrhovnega sodišča, ki presega vsakokratno vsebinsko opredelitev pogojev za zakonitost razporejanja delavcev v državnih organih (ZDDO) oziroma premestitve (ZJU), in je zato kljub temu, da se nanaša na obdobje pred uveljavitvijo ZJU, relevantno tudi za obravnavano zadevo.

10. V tej zadevi je tožnik v zvezi z izpodbijanima premestitvama substancirano zatrjeval, da sta nezakoniti, pri čemer pa se ni omejil le na očitek neizpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta, na katerega je bil premeščen, ampak je, kot navaja v pritožbi, zatrjeval tudi neizpolnjevanje več drugih pogojev, ki jih za zakonitost premestitve določa ZJU. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sta bili premestitvi nezakoniti že iz razloga, ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta, na katerega je bil premeščen, zato drugih tožbenih navedb glede nezakonitosti izpodbijanih sklepov ni obravnavalo. Teh pa ni obravnavalo niti sodišče druge stopnje, čeprav je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in ugotovilo zakonitost izpodbijanih sklepov o premestitvi. Zaključek, da sta bili izpodbijani premestitvi zakoniti, je namreč sprejelo brez da bi ugotavljalo, ali je tožena stranka uspela dokazati obstoj vseh z ZJU prepisanih pogojev za premestitev. Očitno se je postavilo na stališče, da za zakonitost premestitve zadošča že ugotovitev, da je tožnik izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta, na katerega je bil premeščen, kar pa, kot utemeljeno navaja tožnik, pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev.

11. S tem je podan utemeljen pritožbeni razlog in pogoj za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dopustilo revizijo. Pri tem pa še poudarja, da je presoja pritožbe omejena na presojo zakonitosti sklepa o nedopuščeni reviziji in ne vključuje vsebinske presoje pravilnosti in zakonitosti odločitve sodišča druge stopnje o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato se Vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sklep o nedopuščeni reviziji ne opredeljuje do same odločitve sodišča v sodbi oziroma ne presoja razlogov te odločitve.

12. Rok za vložitev revizije v skladu s četrtim odstavkom 32. člena ZDSS-1, v povezavi s prvim odstavkom 367. člena ZPP teče od vročitve tega sklepa.